Stabilna manjšinska vlada: bistroumni nesmisel ali delujoči koncept?

Vladne koalicije z velikim številom partnerjev ponavadi niso niti stabilne niti učinkovite. Manjšinske vladne koalicije pa, kot vam že wikipedija pove, sploh niso niti stabilne niti učinkovite. Kombinacija obeh – manjšinske vladne koalicije z velikim številom partnerjev in s še vedno ne dovoljšnjim številom glasov v parlamentu – pa bi torej morala biti že apriori nestabilna in neučinkovita na kvadrat. Šarčevo nastajajočo 5+1 koalicijo torej lahko že odpišemo, še preden je bila potrjena v parlamentu. Ali pač ne?

Zadeva je za nianso bolj kompleksna. Pomembna sta dva momenta. Prvi moment je, da manjšinske vlade niso nobena redkost v demokratičnih državah. Spodnja slika (vzeta iz wikipedije) kaže, da je med demokratičnimi državami trenutno najmanj 19 držav, kjer vlada manjšinska koalicija. Manjšinske vlade v Evropi v tem trenutku najdete v Hrvaški, Cipru, Češki, Danski, Irski, Kosovu, Litvi, Norveški, Portugalski, Slovaški, Španiji, Švedski in V. Britaniji. Švedska ima denimo bogato tradicijo manjšinskih vlad, saj je bila velika večina vlad po 2. svetovni vojni manjšinskih, tudi danes je. Danska ima po letu 1982 skorajda neprestano manjšinske vlade. Kanada je imela v svoji zgodovini 12 manjšinskih vlad, Irska pa 14. Morebitna manjšinska vlada v Sloveniji, prva po osamosvojitvi, torej ne bo nobena tragedija in tudi v slabi družbi zaradi tega ne bomo.

Slika: Aktualne manjšinske vlade v demokratičnih državah

Minority Governments

Vir: Wikipedia

In drugič, vsaj stabilnost, če ne tudi učinkovitost vladnih koalicij, je odvisna od konteksta – od političnega trenutka in konkretnih razmer ter od politične kulture v posamezni državi. V primeru izrednih razmer lahko manjšinske vlade zelo stabilno in učinkovito vladajo, saj se politične stranke v parlamentu lažje poenotijo glede podpore konkretnim projektom (t.i. vlade narodne enotnosti ). Podoben primer so projektne manjšinske vlade, kjer je tudi lažje dobiti širšo politično podporo za izvedbo nujnih, reformnih ali za državo strateških projektov.

Pomembna pa je tudi politična kultura v neki državi. Denimo Švedska po drugi svetovni vojni pozna večinoma manjšinske vlade, kjer vladajoča stranka (običajno je to bila socialdemokratska stranka) vlada ob podpori politično sorodnih strank izven vladne koalicije ter za vsak ukrep (zakon v proceduri) posebej pridobi podporo podpornih strank v parlamentu. Podobno je na Danskem. Obe državi sta v vrhu po razvitosti, državi blaginje, inovativnosti ter konkurenčnosti in torej ne moremo apriori reči, da je imela praksa manjšinskih vlad slab učinek na te dejavnike.

Pri nas zaenkrat te izkušnje manjšinskih vlad, vsaj formalno, nimamo. V praksi pa je bilo tega po letu 1991 dejansko veliko, saj je zaradi večjih ali manjših trenj glede konkretnih ukrepov znotraj vladnih koalicij vedno prihajalo do bolj ali manj intenzivnih koalicijskih usklajevanj in “koalicijskih vrhov”, kjer so se vladne stranke na očeh javnosti poskušale poenotiti glede posameznih načrtovanih vladnih ukrepov. Torej se je razvilo tudi nekaj te politične kulture usklajevanj in preštevanj pred uradnim glasovanjem v parlamentu.

In če se vrnem nazaj – h kontekstu oziroma konkretnim razmeram: vlado lahko drži skupaj ne samo sorodnost političnih ciljev in izredne razmere, pač pa tudi nekaj tako bizarnega, kot je strah. Denimo strah pred volitvami. V sedanjih razmerah, kjer je 60% vprašanih v javnomnenjski anketi nenaklonjenih takojšnjim predčasnim volitvam in kjer se le eni stranki (SDS), ki sploh ni del nastajajoče manjšinske koalicije, nikakor ne mudi na predčasne volitve, saj se večina boji drastičnega upada lastnih volilnih rezultatov, ima nastajajoča manjšinska 5+1 vladna koalicija vse razloge, da takšno koalicijo naredi in tudi obdrži čim dlje pri življenju. Strah zna biti zelo učinkovito vezivo.

Seveda pa, in tukaj je hakeljc, vzdrževanje pri življenju neke koalicije za vsako ceno, lahko prinaša s seboj tudi zelo visoko ceno – t.j. nizko učinkovitost. Po eni strani vladne stranke ne bodo nujno zelo ambiciozne pri svojih specifičnih projektih, za katere bi težko našle skupni imenovalec z ostalimi partnerkami. Nasprotno pa bodo na drugi strani (ob predpostavki predčasnih volitev), v potrebi po dokazovanju svoje konstruktivnosti volilcem ali pa v strahu pred hitrimi predčasnimi volitvami, stranke pristale na mnoge projekte, ki jih sicer v drugačni konstelaciji moči morebiti ne bi podprle. (Tak je denimo aktualen primer portugalske manjšinske vlade, kjer obe skrajno levi stranki podpirata socialdemokratsko stranko v strahu pred predčasnimi volitvami in pred tem, da bi se na oblast vrnila desnica, ki je izvajala osovraženo varčevalno šok terapijo). V konkretnem slovenskem primeru bo šlo za nekakšno kooperativno igro 5+1 strank, kjer bo vsaka stranka kalkulirala ali se ji z nasprotovanjem nekemu ukrepu splača tvegati predčasne volitve oziroma s podporo javnosti všečnemu projektu pridobiti politične točke.

Zgornje pa pomeni, da bo k učinkovitosti (morebitne) prihodnje manjšinske vlade ključno vplivala njena kadrovska sestava oziroma kompetentnost ministrske ekipe. Ob kompetentni ministrski ekipi je lahko tudi 5+1 manjšinska vlada učinkovita. Če bodo ministri in ministrice predlagale in dobro izvedbeno pripravile posamezne ukrepe, bo vlada lahko učinkovita in uspešna. Upam si trditi, da bo 5+1 manjšinska vlada uspešna toliko, koliko kompetentno ekipo bo imela.

Odhajajoča vladna koalicija, ki je sicer imela udobno večino in zelo ugodno notranje razmerje moči (zgolj najmočnejša stranka SMC je imela 36 od potrebnih 45 glasov), je namreč odpovedala prav pri tem kriteriju. Imela je izjemno nekompetentno in slabo vodeno ekipo, kjer javnost še danes ne pozna imen in obrazov posameznih ministrov in ministric in kjer se njen koordinator ni in ni znal odločati. In temu ustrezen je bil izvedbeni output te vladne koalicije in temu primerno mizeren je bil njen rezultat na volitvah. Slabše skorajda ne more biti oziroma nižje se skorajda ne da pasti.

Od nastajajoče 5+1 manjšinske vlade seveda ne moremo pričakovati čudežev in niti super stabilnosti niti super učinkovitosti. Toda glede prvega ne smemo zanemariti strahu pred predčasnimi volitvami in strahu pred konkretnejšo zmago desnice kot čudežnega veziva. Glede drugega pa počakajmo na imena ministrskega zbora. Takrat bo veliko bolj jasno, kakšno dozo učinkovitosti lahko od nje pričakujemo.

One response

  1. Ključna je politična kultura.
    Slovenska izkušnja je takšna, da je trajalo strahotno veliko časa, da so se znotraj koalicije dogovorili o nečem in je dogovor velikokrat za sabo vlekel še rep v smislu: stranka A tole potrdi za ukrep 10ob predpostavki,da potem pri ukrepih 11 in 15 dobimo enega direktorja in enega v nadzornem svetu pri Državnem podjetju d.o.o. In potem je glasovalni stroj v parlamentu potrdil, kar je pač potrdil.
    Vsekakor manjšinska vlada takih notranjih kupčij ne more početi v takem obsegu, kot to lahko dela večinska koalicija.
    V tem smislu je celo možno, da je manjšinska vlada bolj operativna.
    Je pa za Slovenijo pomembno tudi to, kako se dobi 61 glasov za ustavno večino.

%d bloggers like this: