Ni kaj dodati k temu mnenju Wolfganga Munchaua. Kitajska ni Rusija, evropsko gospodarstvo je bistveno preveč prepleteno s kitajskim in Kitajska ima skorajda popolni monopol nad nekaterimi ključnimi inputi (litij, redka zemlja), ki so ključni za zeleno tehnološko transformacijo. V takšni morebitni debati bo zmagal interes gospodarstva in ne mnenje proameriških političnih adolescentov. Tukaj so mnenja Scholza in Melonijeve popolnoma usklajena z Macronom, ki je to prvič glasno povedal (in razburil nekatere).

Emmanuel Macron’s endorsement of a close industrial relationship with China shocked many commentators in the UK and the US, but only very few people in western Europe. It is one of the few issues on which the German chancellor Olaf Scholz agrees with Macron. The French disagree with their president’s pension reforms, not his foreign policy. Giorgia Meloni, the Italian prime minister, is no friend of Macron either, but she is in the same camp as him on China. China is a big investor in Italy.

Just look at EU-China relations from the position of European industrial companies. In the space of only a few years, they lost the UK as a privileged trading partner. They lost Russia. They cannot afford to lose China as well. East Europe has different priorities, for sure. The war in Ukraine has brought eastern European politicians a media presence they were denied previously. They are the strongest Atlanticists in the EU. But it would be a mistake to think that they speak for the EU. They just happen to be aligned with the UK’s position on many issues.

The concrete question the EU will soon face is whether to follow the US, on which it depends for its security, into a confrontational position with China – or whether to strive to become more independent of the US, with all the consequences that such a step would imply. I recall it was already the big question when the euro was launched in 1999. Many of us were asking at the time whether the EU should develop the euro into a geopolitical instrument as an alternative to the US dollar.

Nadaljujte z branjem→

V sosednjem članku je citirana izjava iz govora predsednice ECB Christine Lagarde na zasedanju washingtonskih institucij IMF in Svetovne banke pred enim tednom. Lagardova pripoznava konec enopolarnega sveta pod ameriško hegemonijo “rules based” svetovnega reda in njegovo evolucijo v multipolarni svet. Že samo uradno priznanje tega dejstva je velik korak naprej, vendar pa Lagardova v isti sapi (še vedno) dvomi, da je konec tudi hegemoniji dolarja in da bi zahodne države za ohranitev statusa morale povečati medsebojno soodvisnost in sodelovanje. Ameriška finančna ministrica Janet Yellen pa je na istem zasedanju celo povedala, da je za ohranitev “strateškega položaja” in ameriških vrednot smiselno utrpeti nekaj gospodarske škode.

No, problem kolektivnega Zahoda in njegovih posamičnih članic je najbolje ilustriran v spodnji sliki, ki kaže kumulativno gospodarsko rast držav v obdobju zadnjih 20 let (2000-2020). Kot lahko vidite, so v tem obdobju države BRICS (kot steber novega svetovnega pola) zrasle dramatično bolj od zahodnih držav – Kitajska za 1,266%, Rusija za 466%, Indija za 440%, Brazilija za 316%, Južna Afrika za 200%. Tehtano povprečje rasti držav BRICS (uteži so deleži v skupnem BDP) v zadnjih dveh desetletjih znaša 926%. Med zahodnimi velikimi državami so najbolj zrasle ZDA – za 109%, kar je 12-krat manj od Kitajske in 9-krat manj od povprečja BRICS! 20-letna kumulativna rast Nemčija, Francije in Italije se giblje v razponu samo 60 do 80% (kar je 10 do 15-krat manj od povprečja BRICS!). Japonska je zrasla samo za 6% (kumulativno v 20 letih)!

Le kako si zahodne države obetajo ohranitev svoje vodilne moči v svetu, če pa na letni ravni tudi v zadnjem desetletju rastejo 5 do 7-krat počasneje od držav BRICS? Politična slika sveta bo slejkoprej zavzela sliko porazdelitve gospodarske moči. Lahko si zatiskate oči, ampak to se be neminovno zgodilo.

Nadaljujte z branjem→

Dogajanje na bojišču, nesposobnost ukrajinske vojske, da bi začela z resno protiofenzivo in serija člankov v velikih zahodnih medijih o tem kaže na to, da se pripravlja medijski teren za ukrajinski poraz in priznanje, da je potrebno začeti z mirovnimi pogajanji brez “jokerja” ukrajinske zmage. Članek v Politicu opisuje nezadovoljstvo Ukrajincev nad nezmanjšano stopnjo korupcije in z načinom, kako avtoritativno predsednik Zelenski vodi državo. In navaja sentiment med ljudmi, ki si želijo novega Majdana, torej spremembe na oblasti.

“Of course, we need to support the government, and we need to remain united,” said Mykola Knyazhytsky, an opposition lawmaker from the western city of Lviv. “But I worry about the future of democracy in my country. Even in wartime, there must be political opposition, the democratic process must continue, there must be parliamentary oversight,” he said.

Like others, Knyazhytsky noted that Zelenskyy’s taking advantage of presidential wartime authority and martial law to grab more power, to control the television media, to sideline parliament and to disregard legislative oversight on how government funds are being disbursed — and to whom — and whether its beneficiaries are business allies of the Ukrainian president or companies tied to members of his ruling party.

Nadaljujte z branjem→

Ukrajinski general Krivonos: “Mesoreznica. Rusi so vanjo poslali plačane kriminalce in neozdravljivo bolne, mi pa naše najboljše vojake.”

Nadaljujte z branjem→

Ne, za premiera res ni dobro, da ne ve za »pet črnih mesecev«, zlasti ne za premiera, ki je novi obraz in ki vodi stranko novih obrazov – novi obraz namreč nikoli nima ravno lojalne volilne baze. Ne poznajo se. Nimajo skupne zgodovine, skupne preteklosti. Ni jih zbližal skupni boj. Volivci novega obraza so labilni, nezanesljivi, provizorični, priložnostni – niso njegovi feni. Vanj emocionalno niso praktično ničesar investirali. Takoj se lahko splašijo. Takoj lahko pobegnejo. In prebegnejo. Že ob prvem nezadovoljstvu. Ob prvem ogorčenju. Ob prvem zdrsu. Ob prvem razočaranju. Vseeno jim je zanj.

Nadaljujte z branjem→

V razvitih državah imamo dve težavi, ki ležita v osrčju naših težav z vzdržnostjo našega modela razvoja, ali če hočete – preživetja. To sta upadajoča demografija in padajoča stopnja produktivnosti. Obe skupaj tvorita stopnjo gospodarske rasti in vodita k trendnemu upadanju gospodarske rasti. Glede prve ni velikega upanja, ker smo izgubili željo po razmnoževanju, toda nam glede druge težave lahko pomaga razvoj umetne inteligence?

Zelo malo verjetno. Vsaj glede na dosedanje prispevke razvoja sodobne tehnologije k rasti produktivnosti. Uvajanje mikroprocesorjev in informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT) je v zadnjih štirih desetletjih imelo enormen vpliv na naša življenja – od računalnikov, pametnih telefonov do interneta stvari. Vendar ali je uvedba te tehnologije prinesla tudi porast produktivnosti?

Nadaljujte z branjem→