Državna sekretarka na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, je v ponedeljek na Strateškem svetu za energetski prehod v okviru GZS glede novega Nacionalno energetskega podnebnega programa (NEPN) z nekaj izjavami poskrbela za precej razburjenja med prisotnimi. Naj navedem zgolj dve. Prva izjava je bila, da naj slovenska podjetja premislijo, ali bi plačevala dvakratno sedanjo ceno električne energije, kot jo proizvaja jedrska elektrarna Krško v primeru izgradnje drugega bloka v Krškem, medtem ko bo za nemška podjetja cena električne energije iz obnovljivih virov (sonca in vetra) enaka nič evrov na megavatno uro.

Druga izjava pa, da so stroški električne energije iz fotovoltaike, vključno s stroškom shranjevanja, nižji od cene energije iz nove jedrske elektrarne. Pri čemer se je sekretarka sklicevala na poročilo svetovalnega podjetja Lazard in njegovo oceno »izravnanih stroškov električne energije« (LCOE).

Prisotni energetski strokovnjaki in gospodarstveniki so iz obeh izjav sekretarke ter izjav resornega ministra, da je treba najprej preveriti ceno električne energije iz nove nuklearke, seveda takoj doumeli, da resorno ministrstvo ni naklonjeno gradnji nove nuklearke, ampak da preferira drugo opcijo. Pustimo ob strani, kakšne dejanske namene ima ministrstvo in ali res zavlačuje politično odločitev glede nove nuklearke ter predpripravljalne postopke, in se posvetimo strokovnim argumentom.

Obe izjavi državne sekretarke sta popolni nonsens za tiste, ki malce poznajo energetiko in metodologijo v ozadju metrike LCOE. Sklicevanje na LCOE številke z namenom primerjave stroškov proizvodnje električne energije med različnimi viri je za vse, ki kaj vedo o LCOE, izjemno sporno in zavajujoče. Če pobrskate po strokovni literaturi, boste našli nekaj tisoč znanstvenih in strokovnih člankov, ki nizajo resne argumente proti relevantnosti metodologije LCOE. Če v Google vtipkate niz »what is wrong with LCOE«, dobite 106 tisoč zadetkov.

Stroka LCOE metodologiji očita, da ne vključuje vseh stroškov posameznih proizvodnih virov. Omejil se bom na ključne. Prvič, LCOE ne vključuje polnega stroška proizvodnje energije nestabilnih oziroma občasnih virov, kot sta sonce in veter. Glede fotovoltaike LCOE zajema samo strošek postavitve celotnega sistema, zanemari pa dejstvo, da je sonce zgolj občasen in nestabilen vir energije (samo med marcem in oktobrom, največ 10 ur na dan in samo ob sončnih dnevih). Za čas, ko sonce ne sije, je bodisi treba postaviti nadomestne vire, to pa so običajno plinsko-parne elektrarne (in zato bi se »OVE scenarij« v NEPN dejansko moral imenovati »OVE + plin scenarij«) ali pa stroške dolgoročne shrambe energije. Pri nadomestnih virih je zato treba upoštevati še stroške investicije v nadomestne vire in stroške goriva, pri shranjevanju pa seveda naložbe v kapacitete za skladiščenje (več spodaj).

Drugič, LCOE ne upošteva stroškov vključitve OVE virov v elektroenergetski sistem. Ne upošteva stroškov nadgradnje distribucijskega sistema in ne upošteva povečanih stroškov regulacije sistema (kar pri Lazardu že na prvi strani priznavajo). Sonce in veter sta nestabilna vira, odvisna od vremena in letnega časa, operater elektroenergetskega sistema pa mora ves čas vzdrževati konstantno voltažo in frekvenco sistema, sicer sistem kolapsne in traja lahko nekaj dni, da se spet vzpostavi. Zato morajo imeti operaterji ves čas v rezervi presežne kapacitete, ki jih lahko vklopijo, »ko oblak prekrije sonce« ali kompenzirati izgube ponudnikov, ki se jih odklopi od omrežja v času viškov energije. In to stane. Zaradi tega je električna energija v Nemčiji za 60 do 70% dražja kot v Franciji. Na splošno velja, da z naraščanjem deleža obnovljivih virov v porabi elektrike narašča cena električne energije (Kalifornija, Nemčija, V. Britanija itd.), kar je v nasprotju s tem, kar kažejo LCOE številke.

Tretjič, LCOE povsem ignorira, ali je vir energije občasen, sezonski ali zmožen zagotoviti nazivno obremenitev. Energetski objekti, ki so stabilni, predvidljivi in jih je mogoče prilagoditi glede na povpraševanje, so za operaterje omrežij bolj dragoceni kot tisti, ki tega ne morejo, vendar tega LCOE številke ne upoštevajo.

Četrtič, metrika LCOE uporablja visok diskontni faktor (v poročilu 2023 Lazard upošteva tehtani strošek kapitala (WACC) oziroma interno stopnjo donosnosti (IRR) v višini 7.7%), kar preferira vire z nizko začetno investicijo in visokim stroškom goriva (denimo plin) pred jedrsko, kjer velja obratno. Če bi uporabil nižji WACC/IRR v višini 4.2%, bi LCOE cena jedrske energije upadla za četrtino.

In petič, za izgradnjo polno funkcionalnega energetskega sistema je treba pri občasnih in sezonskih virih električne energije izravnanim stroškom dodati še dodati stroške za shranjevanje. Lazard to zadnjih nekaj let upošteva z metriko izravnanih stroškov shranjevanja (LCOS). Zadnje poročilo iz aprila letos tako za kombinacijo solarne elektrarne in baterije navaja razpon cen elektrike med 110 in 131 evrov za megavatno uro (za razliko od jedrske energije, kjer navaja visoko ceno v razponu med 138 in 23 dolarjev/MWh). Vendar Lazard upošteva velikost baterije zgolj 50 MW in samo za 4 ure shrambe energije.

Torej pri fotovoltaiki vključuje zgolj strošek kratkotrajnega shranjevanja v baterije, ki pa so primerne zgolj za shranjevanje tekočih viškov energije preko noči. Povsem pa zanemarja stroške dolgoročnega shranjevanja energije. Denimo strošek shranjevanja celotnih letnih viškov energije za zimske mesece. Tako velike baterije tehnično in fizično sploh ni mogoče izdelati. Možno je posredno shranjevanje prek pretvorbe v sintetični metan ali vodik. Toda tukaj se v procesih transformacije izgubi okrog polovica energije, hkrati pa nimamo odgovora, kam shraniti te poleti ustvarjene količine sintetičnega plina in vodika in koliko bi to stalo.

Hkrati analiza stroškov shranjevanja energije ne vključuje številnih drugih pomembnih dejavnikov. Kot priznavajo v Lazardu (2023, str. 15), ta analiza ne vključuje stroškov nadgradnje omrežja, prenosnih zmogljivosti, prezasedenosti omrežja in stroškov povečane regulacije elektroenergetskega sistema. Ne vključuje stroškov razvoja novih tehnologij, brez katerih shranjevanje ne bo mogoče. Povsem zanemarja »družbene in eksterne okoljske učinke ter dolgoročne druge in družbene posledice različnih tehnologij sistemov za shranjevanje energije, ki jih je težko izmeriti (npr. pridobivanje virov, odlaganje ob koncu življenjske dobe, povezano z litijevimi ioni, varnostna tveganja itd.).«

Naj ponovim, da boste lažje razumeli, na kaj stavi uradna evropska in aktualna slovenska politika: Prvič, poleti ustvarjene električne energije iz sonca ne moremo shraniti do zime, ko jo potrebujemo za poganjanje toplotnih črpalk za ogrevanje. Drugič, če jo želimo pretvoriti v energetske nadomestke, moramo poleti ustvariti dvakrat več elektrike kot sicer in investirati v dvakrat večje solarne kapacitete. Tretjič, ne vemo še, kam shraniti te velike količine nadomestkov do zime in koliko bi to stalo. In četrtič, povsem zanemarimo stroške nadgradnje distribucijskega in prenosnega omrežja ter stroške regulacije sistema, povsem zanemarimo stroške razvoja novih tehnologij in povsem zanemarimo negativne socialne in okoljske učinke, povezane s pridobivanjem potrebnih materialov in odlaganjem odsluženih panelov, vetrnic in baterij.

Kako razumna se vam na tej osnovi zdi stava na obnovljive vire sonca in vetra kot temelja »zelenega« prehoda? Kako razumni se vam zdijo politiki, ki to propagirajo, brez da bi trenili z očesom?

Oprostite, ampak meni to izgleda bodisi kot popolno neznanje (na kar smo pri zelenih politikih že navajeni) ali pa kot politična manipulacija, katere interes je šele treba razkriti. Oboje je enako družbeno škodljivo.

_________

* Krajša verzija je bila izvorno objavljeno v Dnevniku