Tudi iz najnovejših izjav predstavnikov ministrstva za okolje, podnebje in energijo, da NEK2 naj ne bi bil odgovor na manjko električne energije v nasledndjem desetletju, ker je še dve desetletji ne bomo imeli, je zelo očitno, (1) da v vladi aktivno zavlačujejo z odločitvijo glede NEK2 (odločitev o tem potiskajo na referendum šele leta 2027; izgovarjajo se na manjkajoče dokumente, namesto, da bi z JEK skupaj pospešili pripravo dokumentov, ki naj bi menda manjkali),  (2) da nimajo nobene rešitve za izpad električne energije iz TEŠ6 leta 2033, in (3) da forsirajo bodisi tehnično povsem neustrezne tehnologije (fotovoltaika in baterije) ali še neobstoječe tehnologije iz vidika potrebno velikega formata (vodik). Na pobude glede izenačitve tehnologij razogljičenja proizvodnje električne energije ne odgovarjajo.

Spodaj je komentar enega izmed državljanov s tehničnim predznanjem, ki je plastično pojasnil, zakaj je forsiranje fotovoltaike in baterijskega shranjevanja poletnih viškov tehnično absolutni nonsens.

Neverjetno res, koliko ljudi naseda energetskim nategom, tudi odločevalci. Eden največjih nategov so tako imenovane elektrarne za samooskrbo. To seveda ni nikakršna samooskrba, če proizvajaš elektriko, ko je je preveč in ti jo nekdo odkupuje po isti ceni, kot ti jo prodaja v času, ko je je premalo. Fotovoltaika ima smisel samo v primeru, ko je je do nekaj odstotkov skupne proizvodnje, model pa seveda ne bi smel biti tak, da potrošniki in drugi proizvajalci preko transfernih cen financirajo dobičke solarnikom. Ekonomski del je lepo izračunal Mitja L, sam pa sem nekoč računal, koliko zalogovnikov energije bi morali imeti in kakšno moč solarnih elektrarn, da bi pokrili pasovno proizvodnjo ene nuklearke moči 1000 MW. Seveda ni dovolj, da bi bila moč 2x večja, da bi pokrili nočni izpad, pokriti bi morali tudi večdnevne oblačne dneve in praktično celotno zimo. Največji problem vidim v zalogovniku. Zalogovnik, ki bi nadomestil tako elektrarno med zimo, bi moral imeti kapaciteto 2 mio MWh. Če vemo, da ima en solarni akumulator AGM velikosti približno polovice avtomobilskega kapaciteto 0,3 kWH, bi potrebovali 7 milijard takih celic, kar bi pomenilo skupni volumen 23 mio m3, ali akumulator višine 10 nadstropne stolpnice s tlorisom 1kmx1km. Izgube niso vštete. Kdo bi nam naredil tak akumulator in za kakšno ceno (po moje ga ni moč narediti za manj kot 30 mrd, brez davka in podkupnin), kako bi ga hladili in kako bi gledali na uhajanje plinov še ne vem.

Drug možen zalogovnik so črpalne hidroelktrarne, a se bojim, da bi bilo treba prečrpati Jadransko morje na vrh Triglava. Shranjevanje vodika je tudi utopija. Hramba utekočinjenega, ki ima največjo energetsko gostoto bi zahtevala rezervoar velikosti 1 mio kubičnih metrov, kar niti ni tako veliko, ampak so problem velike izgube zaradi potrebnega hlajenja in nevarnosti. Druga možnost je spajanje vodika z raznimi spojinami (npr. aminoboran), ampak so zadeve še kar daleč od komercialne rabe.

Kaj nam torej ostane, če so termoelektrarne, jedrske in hidroelektrarne nesprejemljive? Drastično zmanjšanje porabe. Kar je možno na tržni način tako, da se bodo greli in vozili le še najbolj bogati, revni pa bodo jedli mrzlo hrano in hodili spat ob mraku pod 3 kovtre. Ali z racionirano porabo, po kateri boš imel dodeljenih določeno število kWh, ko boš to porabil, sledi odklop, kot če sedaj ne plačaš računa. Jasno, če si boš privoščil dopust na karibih, boš najbrž porabil energije za več let. V obeh primerih lahko električen avto odpelješ na odpad, pol industrije pa bi propadlo in sledila bi kriza podobna izumrtju dinozavrov. K sreči je kar nekaj držav, ki ne nasedajo puhlicam o zelenem prehodu in nas bodo verjetno tudi v bodoče zalagale z energijo. Ampak če ne bomo imeli svoje, bomo vedno bolj revni, oni pa nesramno bogati.

Vir: Predlagam.vladi.si