Že štiri tedne čakam, da bo kdo napisal očitno dejstvo. Ameriška vlada bo za pasjo figo (oziroma iz razloga, ki ga bo po potrebi izsesala iz palca) sankcionirala katerokoli državo, ki se ji bo zamerila in v sodelovanje pri sankcijah prisilila še zahodne in druge vazalne države. Toda Izrael lahko v Palestini počne kar hoče – lahko dan za dnem pobija tisoče otrok in žensk, lahko bombardira bolnišnice in šole, lahko bombardira vozila prve pomoči, lahko civilnemu prebivalstvu zapre pitno vodo in elektriko (vse našteto krši mednarodna humanitarna pravila v vojni), lahko pobije dva milijona prebivalcev Gaze, lahko na Gazo vrže tudi jedrsko bombo (kot je včeraj povedal izraelski minister) – lahko počne, kar hoče, pa ga nihče ne bo zaustavil. Ker si ga nihče ne upa zaustaviti. Še arabske države si mu ne upajo zapreti dotoka nafte.

Zakaj ne? Ker pač – in tega si nihče ne upa povedati na glas, čeprav je večini to jasno – židovski lobi kontrolira ključne dejavnike. Jasno, tukaj smo na polju teorije zarote, vendar dejstva glede prezentnosti in vpliva židovskega lobija so pač dejstva. Spodaj je nekaj naštetih.

Kdo si bo upal sankcionirati državo, katere diaspora ima tak vpliv na ameriško politiko, medije in finance? Takšna država bi nenadoma zašla v velike težave glede refinanciranja svojega dolga. Akcija glede uvedbe sankcij bi lahko bila uspešna samo, če bi se zanjo odločila glavnina držav, vendar ZDA ne bodo tista država, ki bi to akcijo inicirala. Glejte točko 1 spodaj.

1. Židovski vpliv na ameriško vlado

Nadaljujte z branjem→

Avstrijci ostajajo pragmatični. Po začetku vojne v Ukrajini se niso prestrašili zaradi navodil Bruslja, da morajo prenehati kupovati ruski plin, pač pa so se sklicevali na pogodbene obveznosti in ruski plin še naprej uvažali prek Ukrajine. Tudi zdaj, ko je Ukrajina sklenila, da ne bo podaljšala sporazuma z Rusijo glede tranzita ruskega plina, so Avstrijci našli rešitev – pogodbo z novim partnerjem, ki bo prek istega plinovoda Avstriji dobavljal ruski plin. Avstrijci so torej pragmatično ostali na poceni ruskem plinu, medtem ko je slovenska vlada sledila navodilom Bruslja in slovenski partner je bil prisiljen enostransko prekiniti pogodbo z ruskim partnerjem. Posledica je velika finančna izguba zaradi nakupa dražjega plina iz Afrike ter pogodbena kazen zaradi enostranske odpovedi pogodbe, če bo tako presodila mednarodna arbitraža.

Zakaj ne znamo biti avstrijsko pragmatični?

Austria is reportedly considering bypassing Ukraine’s scheduled end to Russian gas transits to secure future supplies. The plan would see Austria ordering Russian gas itself and transporting it via the Ukrainian pipeline.

This would be regardless of the end of the supply contract with the Ukrainian Naftogaz company, according to Austria’s energy regulator.

“The physical pipeline is still available, which means that gas can still flow, just with other contractual partners,” Alfons Haber, Director of the Austrian regulator ‘E-Control’, told Euronews.

“If a European market participant now comes and says I would like to book the pipeline to transport gas here, then there is no direct contractual relationship between Naftogaz and Gazprom, so the new conditions are fulfilled.”

Nadaljujte z branjem→

Skupni obseg škode, ki so jih sankcije Evropske komisije proti Rusiji povzročile v 19 mesecih (v obliki izgubljenega BDP, povečanih stroškov za energijo, višjih stroškov zaradi inflacije in višjih stroškov servisiranja povečanega javnega dolga) presega 1,000 milijard evrov. Medtem je Rusija lani zaradi višjih cen nafte in plina pridobila dobrih 200 milijard dolarjev ekstra prihodkov (glede na povprečje prejšnjih let). Ampak seveda to Evropske komisije ni odvrnilo od tega, da ne bi sprejela še 12. svežnja sankcij proti Rusiji. Če zdravilo ne deluje, je pač treba povečati njegovo dozo, mar ne?

Tole spodaj je dobra ilustracija stupidnosti sankcij, ki jih je proti sebi uvedla EU.

Vir: twitter/X

Nekateri so pač vedno na na napačni strani. In nemški zeleni minister za gospodarstvo Peter Habeck je po pravilu vedno na napačni strani. Tako glede gospodarske in energetske politike kot zdaj tudi glede vojne v Gazi. V govoru, ki ga nekateri označujejo kot “voditeljski”, je v sicer koristnem, vendar enostranskem opozorilu na nevarnost močno povečanega antisemitizma vsled izraelskega pokola v Gazi zamudil priložnost, da opozori, kako preprečiti to tendenco naraščajočega antisemitizma. Opozarjanje na nevarnost močno povečanega antisemitizma je prazno politično leporečenje, če ne poskušaš niti opozoriti na to, kako omejiti ali trajno rešiti vzroke za naraščajoč antisemitizem. Ampak to je pač domet Habecka in njegovih političnih vrstnikov v Evropi.

Edina trajna rešitev za mir v Izraelu in za omejitev antisemitizma je “rešitev dveh držav”, ki pa jo klub sporazumom med Izraelom in Palestinci iz 1993 in 1995 o avtonomiji Gaze in Zahodnega brega izraelska vlada ne želi implementirati. Izrael očitno namesto tega stremi k drugi “trajni” rešitvi, to je k pregonu Palestincev iz Gaze, za kar mu je Hamasov teroristični napad dal formalni povod. Toda prav s tem in načinom, kako to počne (s krvavim masakrom) izraelska vlada radikalizira Palestince in Arabce nasploh, razpihuje požar antisemitizma in dolgoročno ogroža temelje svojega obstoja.

In problem je, da bodo posledice tega čutili tudi tisti, ki jim je malo mar za Palestince (in Arabce nasploh) in se jim pregon Palestincev iz Gaze zdi trajna rešitev palestinskega vprašanja. In to bodo čutili tukaj – doma, v Evropi.

Nadaljujte z branjem→

Električni avtomobili (electric vehicle, EV) naj bi bili eden izmed  ključnih dejavnikov za boj proti podnebnim spremembam prek prispevka k razogljičenju prometa (ki predstavlja eno desetino vseh CO2 emisij). Večina držav zato močno subvencionira prehod na EV, in sicer investicije v proizvodnjo EV in ključnih komponent (baterije), proizvodnjo EV, nakup EV, infrastrukturo za EV (polnilnice) in strošek električne energije. Ob tem pa države še določajo deleže EV v skupni prodaji avtomobilov. Vse to zamegljuje sliko, koliko EV dejansko stanejo oziroma kolikšen je dejanski strošek prehoda na EV.

Pred dnevi je konzervativni think tank Texas Public Policy Foundation objavil analizo, ki kaže, da ob subvencionirani ceni EV, ki jo plačajo kupci, vsak prodan EV ameriško družbo dodatno stane še skoraj 50,000 dolarjev v obliki skritih stroškov – 8.984 $ na EV vozilo za davkoplačevalce, 11.833 $ na EV vozilo za tiste, ki plačujejo račune za komunalne storitve in elektriko in 27.881 $ na EV vozilo za kupce avtomobilov z bencinskim motorjem.

Slika 1: Skriti stroški električnega avtomobila v življensjki dobi 10 let

Vir: Texas Public Policy Foundation

Nadaljujte z branjem→

Po prvem duelu pred dvema tednoma je tokratni intervju bolj oseben in poglobljen. Osrednji fokus je vojna v Gazi.

Douglas Macgregor & Glenn Diesen

Bine Kordež

Bralci, ki me nekoliko bolje poznajo, vedo, da poleg analiziranja in pisanja kar nekaj časa namenjam tudi kolesarjenju. Pri tem sem si že pred več kot dvajsetimi leti zadal precej neobičajen cilj in sicer prekolesariti celo Slovenijo z okolico. Takšen cilj večina sicer razume kot neko kolesarjenje od ene do druge točke naše države ali pot po mejah s sosednjimi državami. A moj cilj je bil prekolesariti vse ceste, poti in steze v naši državi in okolici oziroma po celotnem slovenskim govornim področjem – od Furlanije do Porabja, od Avstrijske Koroške do Istre. Po oceni je takšnih poti verjetno preko 30 tisoč kilometrov.

Nadaljujte z branjem→

Glede na konfuzno situacijo znotraj največje vladne stranke in posledično znotraj vlade in koalicije ter glede na neučinkovitost delovanja te vlade se mnogi sprašujejo, kako naprej. Na levosredinskem polu se krepijo samospraševanja, ali je ob notranjem razpadanju največje vladne stranke in okrepljenem medijskem “vrtanju v njen karies” oportuno pritrjevanje videnemu (avtokratsko vodenje stranke in vlade na eni strani, na drugi pa boleča programska izgubljenost in kadrovska revščina ter posledična neučinkovitost vlade) ali pa je treba zavzeti bolj previdno stališče. Kajti kaj je alternativa, če vladajoča stranka razpade, z njo pa tudi koalicija? Je boljše ostati nekritičen do videnega, če sta alternativa Janez Janša in njegova stranka, in počakati, da mandat mine?

V to diskusijo se ne bom spuščal, sem pa pogledal, kaj kaže zgodovina glede alternativ. Eno je gotovo: po vseh treh vladah, ki jih je vodil Janez Janša, je na naslednjih volitvah zmagal ne-Janša. In to premočno (velja tudi za prehodno vlado Andreja Bajuka leta 2020). Vladanje Janše je najboljši recept, da na naslednjih volitvah zmaga levosredinska koalicija. Druga značilnost je, da je po političnih turbulencah v zadnjih dveh desetletjih levica bila (skoraj) vedno sposobna generirati “nov obraz”, ki je nato na volitvah zmagal. Kot kaže spodnja slika, je na zadnjih petih volitvah novim obrazom (skoraj) vedno uspelo na volitvah svoji stranki zagotoviti več kot 300,000 glasov (leta 2008 je kot nov obraz klasificiran Borut Pahor), kar je bilo dovolj za zmago pred SDS (katere zgornji domet je 304,000 glasov). Izjema je le leto 2018, ko na levi sredini ni uspelo zagotoviti dovolj kredibilnega novega obraza in so se glasovi razdelili med štiri stranke.

Nadaljujte z branjem→