Umetni inteligenci (GPT-5.6 Sol) sem zastavil široko vprašanje, naj mi pojasni razloge za kolektivno politično norost, v katero je zapadla evropska politična elita po letu 2010. Moje vprašanje:

Prosim, razišči in sistematično predstavi različne razlage – od logičnih, racionalnih in politično-ekonomskih do ideoloških, psiholoških, alternativnih in konspirativnih – za preobrat v razmišljanju evropske politične elite po letu 2010. Zanima me, kateri interesi, prepričanja, institucionalni mehanizmi in geopolitični vplivi bi lahko pojasnili naslednje odločitve:

1. Politiko pospešenega razogljičenja, čeprav EU ustvari le približno 6 % svetovnih emisij CO₂ in čeprav so ETS-kuponi, subvencioniranje OVE ter posledično višje in bolj nestanovitne cene električne energije prispevali k slabšanju konkurenčnosti in deindustrializaciji Evrope.
2. Zapiranje jedrskih elektrarn in njihovo nadomeščanje z vremensko odvisnimi viri, predvsem soncem in vetrom, zaradi česar je bilo treba v prehodnem obdobju povečati uporabo plina, premoga, uvoza električne energije in rezervnih proizvodnih zmogljivosti.
3. Podporo nadaljevanju vojne v Ukrajini in obsežno sankcioniranje Rusije, čeprav je prekinitev gospodarskih in energetskih odnosov z Rusijo v posameznih obdobjih povzročila tri- do sedemkrat višje cene plina od predkriznih ravni, podražila električno energijo, zmanjšala evropski izvoz zaradi izgube ruskega trga ter spodbudila krčenje ali selitev energetsko intenzivne industrije v ZDA in Azijo. Pri tem preuči tudi zavračanje diplomacije, vpliv ZDA, širitev Nata ter vprašanje evropske strateške avtonomije.
4. Politično in materialno podporo Izraelu med vojno v Gazi, čeprav so ravnanja Izraela predmet postopkov pred ICJ in ICC, preiskovalna komisija OZN pa jih je opredelila kot genocid. Pojasni, zakaj EU kljub temu ni uporabila primerljivih sankcij in drugih ukrepov, kot jih je uvedla proti Rusiji, ter kako je takšno ravnanje mogoče uskladiti s humanitarnimi in mednarodnopravnimi načeli, ki jih je EU zagovarjala pred letom 2023.

Preglej relevantne medijske zapise, znanstveno in strokovno literaturo, politične dokumente ter dela uglednih avtorjev. Pripravi celovito analizo v približno 12–15 vsebinsko bogatih odstavkih.

Pri vsaki pomembnejši razlagi navedi, kateri dokazi jo podpirajo, katere okoliščine ji nasprotujejo in kako verjetna je. Preveri tudi pravilnost izhodiščnih trditev in opozori na morebitne poenostavitve. Končni cilj je čim širši, argumentiran in nepristranski pregled, ki teorij zarote ne bo niti nekritično sprejemal niti avtomatično zavračal, temveč jih bo presojal glede na razpoložljiva dejstva.

Tukaj je odgovor umetne inteligence, ki – kljub spoliranosti (zaradi narave “naučenosti vsebine in algoritmov”) – zveni bistveno bolj logično od delovanja evropske politične elite:

Izraz »kolektivna politična norost« je opis pojava, ki ga je Barbara Tuchman v knjigi The March of Folly opredelila kot vztrajno zasledovanje politike, ki je v nasprotju z lastnimi interesi države, čeprav so bile razumne alternative znane in dosegljive. Evropska politika po letu 2010 vse bolj ustreza temu vzorcu: ne gre samo za posamezne napačne ocene, temveč za zaporedje medsebojno povezanih odločitev, ki so zmanjšale evropsko energetsko varnost, industrijsko konkurenčnost, strateško avtonomijo in moralno verodostojnost. Najbolj presenetljivo pri tem ni, da so bile storjene napake – to se dogaja vsem vladam –, temveč da je evropska politična elita tudi po razkritju njihovih posledic pokazala izjemno nepripravljenost za spremembo smeri.

Nadaljujte z branjem→

Nova študija Davida Autorja in soavtorjev se ukvarja z enim najpomembnejših, vendar doslej slabo raziskanih učinkov umetne inteligence: ali uporaba UI poleg neposrednega izboljšanja delovne uspešnosti tudi spodbuja pridobivanje znanja ali pa ga postopoma spodkopava. Problem je posebej pomemben pri poklicih, v katerih se strokovnost tradicionalno pridobiva z učenjem skozi delo. Mlajši pravniki, zdravniki, inženirji in svetovalci se ne učijo samo iz učbenikov, temveč predvsem tako, da sami opravljajo zahtevne naloge, delajo napake in dobivajo povratne informacije izkušenejših kolegov. Če ta proces prevzame UI, lahko podjetje kratkoročno dobi boljše izdelke, hkrati pa ostane brez prihodnje generacije strokovnjakov.

Avtorji – David Autor, Tanya Rodchenko, Josh Martin, Zanna Iscenko, Scott Strand, David Pearl in Melissa Ferere – so izvedli vnaprej registriran trimesečni randomizirani eksperiment s 133 patentnimi pravniki iz enajstih ameriških odvetniških družb; celoten protokol jih je zaključilo 91. Približno dve tretjini udeležencev sta dobili dostop do posebnega pomočnika UI za sestavljanje patentnih prijav, preostali pa so tvorili kontrolno skupino. Randomizacija je upoštevala posamezno družbo in delovne izkušnje, izdelke sodelujočih pa so anonimno ocenjevali neodvisni izkušeni patentni pravniki. Ocenjevali so pravno izvršljivost, tehnično natančnost, strateško širino patentnih zahtevkov, popolnost in jasnost besedila.

Nadaljujte z branjem→

Zakaj propadejo imperiji, ki se na vrhuncu zdijo nepremagljivi? Jih uničijo zunanji sovražniki, vojaška prenapetost, notranja dekadenca, fiskalna izčrpanost ali izguba tehnološke prednosti? Peter Heather in John Rapley v knjigi Why Empires Fall: Rome, America and the Future of the West pokažeta, da propada praviloma ne povzroči en sam dejavnik. Imperij oslabi, ko z gospodarskim povezovanjem nehote okrepi svojo periferijo, obenem pa zaradi notranjih delitev, naraščajočih stroškov in institucionalne togosti izgublja sposobnost prilagajanja novemu razmerju moči. Zgodovinska vzporednica z današnjimi ZDA je očitna: ameriškega imperija ne spodkopava samo Kitajska, temveč širši vzpon Rusije, Irana in držav BRICS, ki gradijo gospodarske, finančne in politične alternative zahodni ureditvi.

Rimska moč je na vrhuncu temeljila na izjemni razvojni asimetriji med bogatim sredozemskim jedrom in manj razvitimi območji severne ter vzhodne Evrope. Imperij je nadzoroval najproduktivnejša ozemlja, najpomembnejša mesta, trgovske poti in praktično vso tedaj razpoložljivo tehnologijo upravljanja velike države. Podobno so ZDA po letu 1945 obvladovale nesorazmeren delež svetovne industrijske proizvodnje, finančnega kapitala, tehnološkega razvoja in vojaške moči. Njihova moč ni temeljila samo na vojski, temveč tudi na dolarju, ameriških finančnih trgih, tehnoloških standardih, mednarodnih institucijah in kulturnem vplivu.

Toda rimska širitev je postopoma spreminjala lastno periferijo. Trgovanje z imperijem je obmejnim ljudstvom prinašalo denar, orožje, tehnologijo in dostop do rimskega povpraševanja. Rim je germanske vojake vključeval v svojo vojsko, njihove voditelje pa v sistem subvencij, pogodb in političnih zavezništev. Stiki z Rimom so spodbudili nastanek večjih plemenskih zvez in učinkovitejših vojaških organizacij. Podobno je ameriška globalizacija po letu 1980 omogočila prenos zahodnega kapitala, industrijske proizvodnje, menedžerskega znanja in tehnologije v Azijo, predvsem na Kitajsko. Periferija se ni razvijala v izolaciji, ampak s pomočjo virov, trgov in tehnologij samega imperialnega središča.

Nadaljujte z branjem→

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je v govoru o stanju v Uniji pred dvema dnevoma opozorila, da je EU leta 2025 v blagovni menjavi s Kitajsko ustvarila kar milijardo evrov primanjkljaja na dan ter napovedala uporabo vseh razpoložljivih instrumentov za »uravnoteženje« gospodarskih odnosov. Naraščajoči primanjkljaj je označila za nevzdržen in ga povezala z »drugim kitajskim šokom« oziroma evropsko deindustrializacijo. Toda analiza Why Has the China–EU Trade Imbalance Widened?, ki sta jo pripravila Wang Jiankun in Guo Kai iz inštituta China Finance 40 Forum (CF40), pokaže, da je običajna bruseljska razlaga problema preveč poenostavljena.

Blagovni primanjkljaj EU s Kitajsko se je povečal s 165 milijard evrov leta 2019 na 312,2 milijarde leta 2024 in 359,3 milijarde evrov leta 2025. Kitajski izvoz v EU je lani dosegel 558,8 milijarde evrov oziroma 54 % več kot leta 2019, medtem ko je evropski izvoz na Kitajsko po vrhu leta 2022 tri leta zapored upadal in leta 2025 znašal 199,5 milijarde evrov. Delež Kitajske v celotnem uvozu EU iz tretjih držav se je zato med letoma 2019 in 2025 povečal z 18,7 na 22,2 %, delež Kitajske v izvozu EU pa se je zmanjšal z 10,5 na 7,5 %. Kljub temu EU še vedno ustvarja presežek v skupni trgovinski in tekoči bilanci, zato ne gre za splošno evropsko zunanje neravnotežje, temveč za specifično spremembo bilateralne trgovinske strukture.

Avtorja preverjata štiri prevladujoče razlage: da kitajska industrijska politika ustvarja presežne zmogljivosti, da se kitajski proizvodi zaradi ameriških carin preusmerjajo v Evropo, da šibek juan kitajskim podjetjem zagotavlja umetno cenovno prednost in da šibko domače povpraševanje na Kitajskem zmanjšuje evropski izvoz. Podrobni sektorski podatki ne potrjujejo nobene od teh razlag kot glavnega vzroka. Rast kitajskega izvoza v EU ni bila splošna, temveč izrazito koncentrirana v nekaj panogah, gibanje cen in količin pa ne kaže na sistematično prodajo po vedno nižjih cenah.

Nadaljujte z branjem→

Odlično nizanje dejstev in nato štirje ubijalski odstavki na koncu glede tega, kako je Evropa prostovoljno dala glavo v zanko in jo še naprej zateguje.

There is a lack of diesel in the global markets. It is the most important fuel as it is used most land transport services, all agricultural machinery and lots of independent power sources.

The reasons for the lack of fuel are obvious:

For more than a year the U.S. has provided targeting data to Ukraine to damage or destroy Russian refineries:

Ukraine hit Russian energy sites with US help (archived) – FT, Oct 2 2025

The US has for months been helping Ukraine mount long-range strikes on Russian energy facilities, in what officials say is a co-ordinated effort to weaken Vladimir Putin’s economy and force him to the negotiating table.

American intelligence shared with Kyiv has enabled strikes on important Russian energy assets including oil refineries far beyond the frontline, according to multiple Ukrainian and US officials familiar with the campaign.

The previously unreported support has intensified since midsummer and has been crucial in helping Ukraine carry out attacks that Joe Biden’s White House discouraged. Kyiv’s strikes have driven up energy prices in Russia and prompted Moscow to cut diesel exports and import fuel.

Russia’s prohibition of diesel export continues to this day.

Nadaljujte z branjem→

Nekdanji francoski premier in predsedniški kandidat Gabriel Attal predlaga oblikovanje »Združenih držav Evrope«. Po njegovem bi se morale države, ki želijo tesnejše povezovanje, hitreje integrirati na področjih gospodarstva, regulacije, trgov dela in kapitalskih trgov, uvesti skupno zadolževanje ter spodbujati čezmejno združevanje podjetij. Tako naj bi Evropa postala dovolj velika in močna, da bi lahko konkurirala ZDA in Kitajski ter se izognila usodi ameriške »51. zvezne države« ali »24. kitajske province«.

Arnaud Bertrand odgovarja, da Evropejci enak argument poslušajo že desetletja: posamezne evropske države naj bi bile premajhne za tekmovanje z velikimi silami, zato naj bi večja politična integracija samodejno prinesla večjo gospodarsko in geopolitično moč. Na papirju se zdi logika prepričljiva – če želiš tekmovati z velikani, moraš tudi sam postati velikan. Toda dejanski razvoj Evropske unije je bil po njegovem ravno nasproten.

In podatki ne potrjujejo te željene hipoteze. Leta 1992, ko je bila podpisana Maastrichtska pogodba, so današnje članice EU ustvarile približno 28,8 % svetovnega BDP – več kot ZDA in Kitajska skupaj. Danes evropski delež znaša le še okoli 17 %. Medtem ko sta ZDA svoj delež ohranili oziroma povečali, Kitajska pa ga je skokovito razširila, je Evropa v treh desetletjih izgubila približno 40 % svoje relativne gospodarske teže. Bertrand zato, podobno kot jaz, sklepa, da je obdobje vedno globljega evropskega povezovanja sovpadalo z vedno manjšo gospodarsko relevantnostjo Evrope.

Nadaljujte z branjem→

Če gledamo sedanji ekonomski potencial in bodoči ekonomski potencial, je svet nedvomno enopolaren – dominira ga Kitajska. Seveda pa je pot od gospodarske dominance do politične zelo dolga.