Evropska unija je mojster paradoksov in samomorilskih akcij. Svoja dejanja želi temeljiti na moralnih in “visokih” vrednotah, ki pa se nato z izvedbenimi politikami prelevijo v svoje nasprotje. Tako je bilo s skupnim evropskim trgovm, tako je bilo s skupno valuto evrom, tako je s politiko glede Ukrajine (da o hipokriziji glede Izraela ne govorimo), tako je z njeno energetsko politiko in tako je z njenimi podnebnimi politikami. Najbolj cinično je to, da lahko te evropske paradokse, ki vodijo v samouničenje, pokažeš na tako preprost način – zgolj s prikazom dostopnih podatkov. Ni potrebna nobena fancy ekonometrija ali brskanje za težko dostopnimi podatki, paradoks in samouničevalnost evropskih (samomorilskih) politik se tako preprosto pokaže z uporabo prosto dostopnih podatkov. Poglejte spodnji evropski podnebni paradoks oziroma kako EU s svojo podnebno politiko zvišuje globalne emisije, namesto da bi jih zniževala.

Poglejte spodnje štiri grafe iz Our World in Data in jasno kot dan boste videli paradoks evropske podnebne politike. Evropska unija danes ustvari le okoli 7,3 % globalnih emisij CO₂, kar pomeni 2,74 mrd ton letno (2022). Kitajska sama jih proizvede 11,71 mrd ton (31 %), celotna Azija pa kar 22,24 mrd ton, torej skoraj 60 % vseh svetovnih izpustov. ZDA prispevajo 5,06 mrd ton, Indija 2,83 mrd ton. EU tako danes prispeva manj kot četrtino emisij Kitajske in zanemarljiv delež v primerjavi s celotno Azijo. 

A čeprav je evropski delež v svetovnih izpustih nizek, je EU z najstrožjim sistemom emisijskih kuponov (EU ETS), dragimi cenami elektrike in prepovedjo uvoza cenejšega ruskega plina močno podražila industrijsko proizvodnjo. Posledica je, da energetsko intenzivne industrije – jeklarstvo, aluminij, cement, kemija – zapirajo obrate in proizvodnjo selijo v regije, kjer energije in emisij nihče ne kaznuje: na Kitajsko in širše po Aziji.

Zanimivo v spodnjem grafu je, da sta EU in Kitajska imeli leta 2001 identičen delež v globalnih izpustih CO2 (14 %), nakar je EU v dveh desetletjih svoj delež prepolovila (za 7 o.t.), Kitajska pa ga je več kot podvojila (za 17 o.t.), ker je postala svetovna tovarna. Podobno je pri ZDA – zmanjšanje deleža v globalnih izpustih CO2 za 10 o.t. (zaradi deindustrializacije). Torej s to selitvijo proizvodnje se globalne emisije niso zmanjšale, pač pa so se zgolj preselile v Kitajsko (oziroma Azijo) in se đe dodatno povečale zaradi povečane kitajske proizvodnje in njenega bolj umazanega načina proizvodnje istih izdelkov.

Nadaljujte z branjem→

Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, je ponovno dala eno svojih tradicionalno butastih izjav, ki hkrati niso resnične.

Ne, podnebna akcija EU in konkurenčnost ne gresta skupaj. CO2 kuponi drastično povišujejo stroške evropske energetsko intenzivne industrije in hkrati povišujejo cene elektrike. Oboje skupaj pa negativno vpliva na stroškovno konkurenčnost evropske industrije in jo sili v zapiranje obratov in selitev proizvodnje v tujino. V države brez te regulacije in v države z nižjo ceno energije.

ZDA in Kitajska te podnebne akcije in bedastih kuponov nimata, zato jima evropska neumna politika daje dodatno prednost. EU komisija je sama ustrelila svojo industrijo v kolena, da ta ne bi mogla biti konkurenčna.

Celotna EU proizvede letno 6.3 % globalnih CO2 emisij, ZDA 12.7 % in Kitajska 31.8 %, preostala Azija brez Kitajske pa še dodatnih 29 %. Evropsko samokaznovanje in samožrtvovanje ne rešuje ničesar. Z uničevanjem lastne industrije zgolj seli izpuste v Azijo. V EU lahko povsem ubijemo industrijo in pobijemo vso govedo (da ne bi spuščalo plinov) in lahko se povrnemo v srednji vek (brez industrije, z nizko porabo energije), toda tudi če zmanjšamo teh 6.3 % globalnih emisij na ničlo, s eglobalne emisije CO2 ne bodo zmanjšale, pač pa se bodo povečale za več kot 10 odstotnih točk. Ker na Kitajskem in v azijskih državah te iste produkte, katerih proizvodnjo mi ubijamo in jo selimo v Azijo, proizvajajo bistveno bolj ogljično intenzivno. S tem, ko ubijamo čisto evropsko industrijo, negativno vplivamo na globalne izpuste.

Kateremu bedaku to ni jasno?

Spodaj je reklama za knjigo Gorazda Hladnika (z zgornjim naslovom), ki se mi zdi zanimiva. 

Knjiga Dobro jutro, Evropa je angažiran in drzen pogled na razkroj evropske civilizacije pod pritiski globalne oligarhije, neoliberalnih dogem ter kulturne in moralne erozije. Z analitično ostrino in politično jasnostjo razkriva, kako se izgubljata evropska suverenost in etična koherenca – in ponuja konkretne scenarije za civilizacijski preporod.

Avtor, z dolgoletnimi izkušnjami v mednarodnem menedžmentu, politiki in institucionalnem sodelovanju, opisuje mehanizme manipulacije, propad zaupanja in zaton vrednot. Knjiga poziva k obnovi odgovorne solidarnosti, strateške avtonomije in človeške integritete v multipolarnem svetu.

Priporočilo

» Dobro jutro, Evropa je široka politična analiza tega, v kaj sta se preoblikovala Evropska unija in njene države članice. Ponuja ostro kritiko nekoč plemenitih idealov, ki so se sčasoma spremenili v prazne obljube, napihnjeno birokracijo in aroganco—ter razkriva, kako institucionalizirano lobiranje in korporativna moč zatreta upanje ‘malih’ državljanov. Hkrati je to tudi poziv k rešitvam—neposredni demokraciji, modularni federaciji in varnostni deeskalaciji.«

— Pascal Lottaz, izredni profesor, Univerza v Kyotu

Nadaljujte z branjem→

Weijian Shan je ena najvplivnejših osebnosti sodobnih azijskih financ in nekdo, ki Kitajsko razume iz notranjosti, ne skozi zahodno optiko. Njegovo življenjsko pot je zaznamovala kulturna revolucija, ki jo opisuje v eni najboljših avtobiografij o sodobni Kitajski, knjigi Out of the Gobi. To delo ni le osebna pripoved, temveč tudi zgodovinski ključ za razumevanje generacije današnjih kitajskih voditeljev, ki so odraščali v obdobju revščine, političnih pretresov in ideološkega preobrata poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. Shan, danes izvršni predsednik in soustanovitelj zasebno-kapitalske družbe PAG, v svojih drugih knjigah Money Games in Money Machine natančno razčlenjuje mehanizme globalnih trgov in kapitala. To je prednost njegove pravkar objavljene, še čisto sveže analize o paradoksu “nizke produktivnosti” Kitajske, ki jo je objavil na strani svetovalne družbe Gavekal Dragonomics – v njej je prepletel vse: zgodovinsko razumevanje, praktično finančno znanje in redko sposobnost, da preseže zahodne zmote o kitajskem gospodarstvu.

Njegova analiza je razgalitev epistemološke slepote Zahoda, ki kljub očitni prevladi Kitajske v proizvodnji še vedno vztraja pri prepričanju, da je kitajska industrija neučinkovita. Da kitajska prednost izhaja iz nizke cene delovne sile. Shan prepričljivo pokaže, da je ta domnevna neučinkovitost zzgolj rezultat napačnih meritev, napačnih pojmovanj in napačnih kategorij, ki jih uporabljajo mednarodne institucije in analitiki, ujeti v lastne metodološke okvirje.

Kitajska danes predstavlja svetovno jedro industrijske proizvodnje, saj ustvari okoli 30 % globalne dodane vrednosti v industriji in več kot dve tretjini fizične proizvodnje v sektorjih, kot so ladjedelništvo, električna vozila, baterije, droni in sončne celice. Z več kot 30.000 pametnimi tovarnami, od katerih številne delujejo popolnoma avtomatizirano, ter z gostoto industrijskih robotov, ki je za 50 % višja kot v ZDA, se zdi, da je Kitajska uresničila vizijo četrte industrijske revolucije. Toda skoraj vse ekonomske raziskave hkrati trdijo, da je kitajska delovna produktivnost v industriji še vedno za nekajkrat nižja od ameriške. Kako je to mogoče? Shan plastično razloži, da gre za napačne metodološke primerjave – ne za realni zaostanek v produktivnosti.

Nadaljujte z branjem→

My view – as a former diplomat – on the proposed intelligence unit under the President of the European Commission:

We are already struggling to share information effectively between European institutions, and even within EU Delegations around the world. What we truly need is to strengthen existing structures – not to duplicate them. Why create redundancy? Why foster mistrust? The EU’s Intelligence and Situation Centre (IntCen), part of the European External Action Service (EEAS), already handles threat assessments and situational awareness.

The priority must be to build trust among the intelligence services of EU member states. Creating a unit directly under the supervision of the President of the European Commission-as national heads of state do-risks going beyond healthy competition. In the current geopolitical crisis, such centralization and overreach are likely to generate even more suspicion and division.

An intelligence unit should be proportional to the functions of the European Commission.

Nadaljujte z branjem→

Nesmrtna klasika

Nato pa je frontman Ian Curtis naredil samomor in iz preostanka benda je nastalo to …, no, to tehno karkoli že pač

Wolfgang Münchau v odlični kolumni v UnHerd opozarja na pogost logični zdrs političnih analitikov – na t. i. fallacy of composition (zmoto posploševanja iz posameznega primera). V tem kontekstu izpostavlja napačno domnevo, da se bodo vse evropske skrajno desne stranke po prihodu na oblast »melonizirale« – torej se obnašale podobno kot italijanska premierka Giorgia Meloni, ki je svojo nekoč evroskeptično retoriko omilila in postala proevropska pragmatičarka. Münchau poudarja, da je tak sklep zmoten, saj francoska Nacionalna fronta oziroma današnji Nacionalni zbor (Rassemblement National – RN) Marine Le Pen temelji na povsem drugačnih političnih in ideoloških osnovah kot Melonijeva stranka Bratje Italije.

Melonijeva je svojo politično pot začela v devetdesetih kot aktivistka neofašističnega gibanja, a se je znotraj tradicije Gianfranca Finija preoblikovala v desno, a proevropsko voditeljico. Finijeva preobrazba italijanske skrajne desnice v pro-NATO in pro-EU smer je omogočila, da je Italija ohranila stabilne odnose z Evropsko unijo, kljub desni retoriki. Melonijeva tako danes uporablja EU kot orodje za krepitev italijanskih interesov, ne pa kot nasprotnika.

Nadaljujte z branjem→

Ali ima Zahod prihodnost, kdo bo propadel – EU ali Rusija, zakaj se milijarde vlagajo v propagando, zakaj družba nori, kaj prinaša Burevesnik, zakaj sta si Trump in Putin blizu, kaj se bo zgodilo z Zelenskim in Ukrajino, kdo si želi novih balkanskih vojn, kje je podpis tajnih služb, kaj hočejo s strategijo kaosa? Kako se iz vsega izvleči?

Evropska unija je za obdobje 2024–2027 vzpostavila t. i. Ukraine Facility, finančni okvir v vrednosti 50 milijard evrov, od tega 33 milijard v posojilih in 17 milijard v nepovratnih sredstvih. EU je samo leta 2025 v ukrajinski proračun zagotovila 20,5 milijarde evrov, od tega 6,5 milijard evrov iz instrumenta za Ukrajino in 14 milijard evrov iz pobude G7 ERA, kar se plačuje iz obresti od imobiliziranih ruskih monetarnih rezerv. V naslednjih dveh naj bi Ukrajina prejela približno 12–13 milijard evrov letno, kar predstavlja okoli 6–7 % letnega proračuna EU. Na prvi pogled se znesek zdi obvladljiv, saj je skupni proračun EU za leto 2026 ocenjen na približno 186 milijard evrov, vendar gre za enega največjih finančnih transferjev v zgodovini Unije, ki že presega letne proračune posameznih evropskih držav.

Večina pomoči bo zagotovljena s skupnim zadolževanjem Evropske komisije, kar pomeni, da bo EU na finančnih trgih izdala obveznice in s tem zbrani denar posodila Ukrajini. Kratkoročno to sicer razbremeni nacionalne proračune, dolgoročno pa se obresti in tveganja prenesejo na prihodnje evropske proračune oziroma neposredno na države članice. Če Ukrajina ne bo sposobna vračati posojil, bodo stroške na koncu nosili evropski davkoplačevalci. V teoriji je shema izvedljiva, v praksi pa bo odvisna od politične enotnosti in pripravljenosti največjih gospodarstev – predvsem Nemčije, Francije in Italije – da sprejmejo večino finančnega bremena v času, ko se doma soočajo z lastnimi proračunskimi omejitvami.

Prav tu se skriva ključni problem. Medtem ko imajo severne države z močnejšimi javnimi financami nekaj manevrskega prostora, se južne članice – Francija, Italija, Španija – že zdaj spopadajo z visokimi primanjkljaji in dolgovi, kar omejuje njihovo sposobnost, da prispevajo več. Javno mnenje se hkrati obrača proti nadaljnjemu financiranju vojne, ki se vleče brez vidnega napredka. Zato v Bruslju čarajo “ustvarjalne” rešitve, kot sta uporaba prihodkov od zamrznjenih ruskih sredstev ali nov krog skupnega zadolževanja, kar pa odpira nova pravna in politična tveganja. Realnost je, da se EU z vsakim novim posojilom vse bolj zapleta v finančni model, ki vojno ohranja pri življenju, ne pa končuje.

Resnični izziv ni finančne, temveč strateške narave. Evropa vlaga milijarde v vojno, za katero je očitno, da je Ukrajina ne more dobiti, hkrati pa ne vlaga dovolj v lastno varnost, industrijo in energetsko stabilnost. Ključno vprašanje je – kaj po tem, ko tudi po 2 letih Ukrajina ne bo uspela pregnati ruskih sil (česar seveda ne more niti v teoriji) in kaj po tem, ko bo Ukrajina morala pristati na asimetrični mirovni sporazum (kapitulacijo), po katerem Rusija ne bo plačala nobenih vojnih reparacij? Kdo bo plačal teh 140 milijard evrov posojila (ki ga Evropska komisija želi oblikovati na podlagi zamrznjenih ruskih monetarnih rezerv) in kdo bo plačal obresti zanje? Ukrajina tega prav gotovo ne bo sposobna, saj se bo sesula kot hišica iz kart.

Torej bomo teh 140 milijard evrov plus obresti plačali evropski davkoplačevalci. Za kaj? Za financiranje nadaljevanja vojne, ki je Ukrajina niti v teoriji ne more zmagati? Kakšen smisel ima v Ukrajino in nakupe ameriškega orožja prelivati ta enormna sredstva, namesto da jih vlagamo v razvoj, v evropsko industrijsko, tehnološko in energetsko suverenost?!

Če EU ne bo oblikovala jasne strategije izhoda in prehoda iz vojne pomoči v mirovno diplomacijo, bo ta finančna politika postala ne le ekonomsko, temveč tudi politično nevzdržna – solidarnost, ki se spreminja v samouničenje EU.

Spodaj je dober pogovor na to temo. Ian Proud, nekdanji britanski diplomat:

Following my recent article on the topic of the so-called EU reparations loan (a cheap ruse to fund the Ukrainian state for another 2-3 catastrophic years of war), I discussed the issue in more detailed with Glenn Diesen,

The more I consider this issue, the more clear it becomes that attempting to exproprirate Russian assets is a desperate measure to prevent EU Member States from giving Ukraine the money themselves, money which they do not have.

The Commission idea, should the Russian asset option continue to be blocked by Belgium, to borrow the money on international markets and then lend it to Ukraine, which can’t borrow money itself, appears similarly desperate. Who will make repayments on that loan? Becauses Ukraine won’t.

Suddenly, the EU idea of common debt becomes more worrying still. Who wants to give Kaja Kallas a blank cheque to fund proxy wars in other countries, with repayments being share among Member States?

Amid all of this, with Pokrovsk falling, Kupiansk and Siversk almost lost, the Russian army pushing into Zaporizhia, does anyone in Brussels take a step back and ask whether, in fact, it would be better to support the US in leveraging Zelensky to settle?

There are, I’m afraid to say, still too many truly believers in the Russia total defeat delusion. Ukraine can still win! With what troops and, critically, what money?