Lahko v morebitni vojni Evropa zmaga proti Rusiji? V jedrski ne more, saj primerjamo 515 evroipskih jedrskih konic (Francija + V. Britanija) proti 5.500 ruskim, pri čemer so ruske jedrske konice na hipersonični pogon in evropske prestolnice dosežejo 2-3 minute preden bi evropske zadele Moskvo. Lahko zmaga v konvencionalni vojni? Tudi ne more, saj so razmerja podobna. Policy Tensor v članku Russia Has the West Outgunned (Rusija je vojaško prekosila Zahod) opozarja, da je Rusija po obsegu proizvodnje ključnih vrst raketnega orožja in brezpilotnih letalnikov trenutno v veliki prednosti pred zahodnimi državami. Ta razkorak naj bi Moskvi ustvarjal začasno strateško priložnost za stopnjevanje konflikta. Zahod namreč financira in oborožuje Ukrajino ter ji zagotavlja obveščevalne podatke za napade na ruskem ozemlju, medtem ko Rusija s hibridnimi operacijami doslej ni bila sposobna zahodnim državam povzročiti primerljivih stroškov. Neposredna vojaška eskalacija bi se zato Moskvi lahko začela zdeti učinkovitejša od nadaljevanja počasne izčrpavalne vojne.

Rusija je v zadnjih letih deloma obnovila velikanske proizvodne zmogljivosti nekdanje sovjetske vojaške industrije. Obenem je med vojno močno napredovala pri elektronskem bojevanju, usmerjanju raket, množični uporabi brezpilotnih letalnikov in prilagajanju proizvodnje potrebam dolgotrajnega konflikta. Gre za primer konkurenčnega učenja med vojno: obe strani se prilagajata nasprotnikovim zmogljivostim, vendar je Rusiji uspelo inovacije hitreje prenesti v serijsko proizvodnjo. Zahod je medtem zaradi propadanja industrijske baze, kompleksnih postopkov odločanja, številnih institucionalnih blokad in dolgotrajnih nabavnih ciklov pri povečevanju proizvodnje streliva močno zaostal.

Posebna slabost zahodnega pristopa je njegova odvisnost od dragih prestreznih raket. Ta model je lahko še vzdržen, kadar se štiri milijone dolarjev vredna raketa sistema Patriot uporabi proti napadalni raketi, vredni približno milijon dolarjev. Povsem nevzdržen pa postane, ko je treba z enako dragimi prestrezniki sestreljevati brezpilotne letalnike, ki stanejo nekaj deset tisoč dolarjev. Iranska inovacija, ki združuje veliko število razmeroma poceni brezpilotnih letalnikov in natančno vodene rakete, je po avtorju razkrila gospodarsko nesmiselnost zahodne doktrine protiraketne obrambe. Napadalec lahko z množičnimi valovi poceni sredstev izčrpa zaloge prestreznikov in nasprotniku povzroči nesorazmerno visoke stroške. Na tak način je Iran izčrpal ameriški in izraelski protriraketni arzenal in Washington prisilil v sukcesivna premirja in pogajanja.

Največja ruska prednost naj bi bila pri taktičnih balističnih raketah. Po zbranih ocenah jih Rusija proizvede približno 75 na mesec, medtem ko je bilo predvideno, da bodo ZDA leta 2025 prevzele samo 54 raket PrSM oziroma 4,5 rakete na mesec. Ruska proizvodnja naj bi bila tako skoraj 17-krat večja. ZDA sicer mesečno izdelajo približno 62 prestreznikov Patriot in THAAD, vendar celo v tem primeru proizvodnja ruskih balističnih raket presega proizvodnjo ameriških prestreznikov. Ker je za uničenje posameznega cilja pogosto potrebnih več prestreznih raket, je dejansko razmerje za branilca še manj ugodno.

Podobna, čeprav manj izrazita, je razlika pri manevrirnih raketah dolgega dosega. Rusija jih po navedenih ocenah izdela okoli 167 na mesec, ZDA pa približno 58, kar pomeni skoraj trikratno rusko prednost. Ameriška industrija sicer mesečno proizvede približno 175 raket zrak–zrak, ki se lahko uporabijo tudi za prestrezanje manevrirnih raket, vendar so iste rakete potrebne za zračne spopade in druge naloge. Nominalne proizvodne številke zato precenjujejo količino orožja, ki bi bila v dejanski vojni na voljo za obrambo evropskega ozemlja.

Daleč največji razkorak je pri enosmernih napadalnih brezpilotnih letalnikih. Rusija naj bi mesečno izdelala približno 5.500 letalnikov Geran, medtem ko je ameriška proizvodnja primerljivih sistemov za zdaj zanemarljiva in naj bi obsegala zgolj nekaj deset primerkov. Na Zahodu potekajo številni razvojni projekti za obrambo pred brezpilotnimi letalniki, Ukrajina pa je razvila tudi prestrezne drone. Vendar Zahod še nima ustreznih obrambnih sistemov v množični proizvodnji. V raketni vojni izčrpavanja bi lahko Rusija zato proti evropskim ciljem pošiljala na tisoče poceni letalnikov in stotine raket, medtem ko bi zahodne države odgovorile z bistveno manjšim številom orožij ter hitro izčrpale drage in omejene zaloge prestreznikov. Rusija ima eskalacijsko prednost.

Evropa je še posebej ranljiva, ker je pri številnih ključnih oborožitvenih sistemih odvisna od ameriške proizvodnje. Tudi sedanji načrti za povečanje zahodnih zmogljivosti predvidevajo zgolj postopno zmanjševanje razkoraka, ne pa njegove hitre odprave. Policy Tensor zato zavrača predstavo, da bi lahko evropska in ameriška industrija čez noč prešli na vojno proizvodnjo ter ujeli Rusijo. Kot možni scenarij ruske eskalacije omenja hiter napad na baltske države, vzpostavitev globoke obrambe in zaprtje kopenskega dostopa skozi koridor Suwałki. Moskva bi nato svojo premoč v raketah in brezpilotnih letalnikih uporabila za stopnjevanje stroškov ter prisilila Nato k umiku ali pogajanjem.

Vendar proizvodna premoč Rusiji sama po sebi še ne zagotavlja izvedljive strategije zmage. Ni jasno, ali bi zavzetje baltskih držav razbilo Nato ali pa bi zahodne države kljub začetnim porazom nadaljevale dolgotrajno vojno. Tak konflikt bi bil uničujoč tudi za Rusijo in bi lahko prerasel v neposreden spopad jedrskih sil. Toda prav katastrofalnost posledic ne pomeni, da je eskalacijo mogoče izključiti. Tako kot analitiki pred napadom na Ukrajino večinoma niso predvideli kombinacije ruske invazije in dolgotrajne izčrpavalne vojne, lahko tudi danes želja po racionalnem in zaključenem scenariju povzroči podcenjevanje tveganja svetovne vojne. Če bo Moskva presodila, da jo Zahod stiska v položaj brez sprejemljivega izhoda, se ji lahko eskalacija kljub njenim izjemnim tveganjem zazdi boljša možnost od nadaljevanja sedanjega konflikta.

Iz te analize evropski voditelji ne bi smeli izpeljati sklepa, da mora Evropa sprožiti še obsežnejšo oboroževalno tekmo. Poskus, da bi Rusijo ujela pri proizvodnji raket, brezpilotnih letalnikov in drugega orožja, bi zahteval trajno preusmeritev ogromnega dela javnih sredstev iz infrastrukture, energetike, izobraževanja, znanosti, industrijskega razvoja in socialne države v vojaško industrijo. Posledica bi bila še počasnejša gospodarska rast, tehnološko zaostajanje in nadaljnje slabšanje življenjskega standarda. Evropa bi tako v poskusu zagotavljanja varnosti spodkopala materialne temelje lastne dolgoročne stabilnosti. Še huje, oboroževalna tekma ne bi odpravila varnostne dileme, ampak bi jo zaostrila: vsaka nova evropska vojaška zmogljivost bi v Moskvi spodbudila novo povečanje proizvodnje in znižala prag za preventivno uporabo sile.

Edina racionalna evropska strategija je zato deeskalacija ter iskanje celovite diplomatske rešitve, ki bi upoštevala legitimne varnostne interese vseh strani in postopoma obnovila evropsko varnostno ureditev. Evropa neposredne vojne z jedrsko Rusijo ne more dobiti, saj v takšnem spopadu zmaga sploh ne obstaja. To bi veljalo tudi, če bi lahko zanesljivo računala na ameriško pomoč, vendar nanjo očitno ne more: ZDA imajo omejene proizvodne zmogljivosti, vse več obveznosti v drugih delih sveta in lastne strateške prioritete. Nadaljnje širjenje vojne zato ni pot do evropske varnosti, ampak pot v gospodarsko nazadovanje in nevarnost jedrskega samouničenja. Diplomacija v takšnih razmerah ni izraz šibkosti ali popuščanja, temveč edina odgovorna politika ne samo preživetja, pač pa ohranitve evropskega modela blaginje. V primeru nesmislene oboroževalne tekme, bo namreč prvi na udaru prav sedanji socialni sistem blaginje.