Trump  ne predstavlja popolnega preloma s prejšnjo ameriško politiko, temveč njeno razgaljeno in vulgarizirano nadaljevanje. Razlika je predvsem v tem, da so prejšnje administracije politiko moči zavijale v jezik demokracije in univerzalnih pravil, Trump pa odkrito pove, da od drugih držav pričakuje podrejenost, njihove trge, naravne vire in zunanjepolitične odločitve pa obravnava kot ameriško lastnino. S tem ne uničuje stabilnega liberalnega reda, ampak odstranjuje ideološko fasado ameriške hegemonije, ki je začela razpadati že zaradi lastnih protislovij in neuspelih vojn.

Martin Wolf v kolumni The wheels are coming off the US world order v Financial Timesu analizira štiri zunanjepolitične poteze Donalda Trumpa, ki so se zvrstile v samo dveh tednih avgusta: zmanjšanje skupnih vojaških vaj z Južno Korejo, začetek nove kampanje gospodarskega izčrpavanja Irana, propad trgovinskih pogajanj s Kanado in dogovor, s katerim naj bi ZDA prevzele 55-odstotni delež proizvodnje nafte na novih venezuelskih nahajališčih. Posamezne poteze se nanašajo na različne dele sveta in različna področja politike, vendar po Wolfovem mnenju razkrivajo enoten Trumpov pogled na mednarodne odnose: ZDA nimajo zaveznikov, ampak satelite, njihova moč pa naj ne bi bila omejena ne s pravili ne z interesi drugih držav.

Wolf Trumpovo politiko primerja z ameriško strategijo po drugi svetovni vojni, ki jo je nekdanji državni sekretar Dean Acheson v svojih spominih opisal kot ustvarjanje svobodne polovice sveta iz povojnega kaosa. Trumanova administracija je z Marshallovim načrtom, sistemom zavezništev in oblikovanjem večstranskega trgovinskega reda zgradila institucionalno podlago ameriške hegemonije. Ta ureditev je Zahodu pomagala zmagati v hladni vojni ter ustvarila pogoje za gospodarski vzpon številnih zaveznic. Trump po Wolfu tega sistema ni začel razgrajevati, vendar je politik, ki dokončno zabija žeblje v njegovo krsto. Če so bili Achesonovi spomini naslovljeni Present at the Creation (Navzoč ob stvarjenju), bi morala Trumpova avtobiografija po Wolfovem predlogu nositi naslov Present at the Destruction (Navzoč ob uničenju).

Odločitev o zmanjšanju vojaških vaj z Južno Korejo Wolf razume kot nazoren primer Trumpovega vrednostnega in strateškega nesmisla. Trump jo utemeljuje z dobrim osebnim odnosom s severnokorejskim voditeljem Kim Jong Unom, čeprav je Severna Koreja skrajno totalitaren režim, Južna Koreja pa demokratična zaveznica ZDA in ena največjih razvojnih zgodb zadnjih desetletij. Podobno obravnava Kanado: kot državo z omejeno suverenostjo, ki naj ne bi smela samostojno sklepati trgovinskih sporazumov ali ohranjati pravil za varovanje francoščine. V ozadju so Trumpova prepričanja, da so trgovinski presežki drugih držav oblika plenjenja ZDA, da lahko Washington pravila nenehno spreminja brez stroškov in da je politični kaos priložnost za uveljavljanje moči.

Tudi nova kampanja »Operation Economic Outcast« proti Iranu po Wolfovi presoji najverjetneje ne bo dosegla napovedanih ciljev. Iranski režim je preživel desetletja zunanjih pritiskov, sankcij in nazadnje vojno, njegovi voditelji pa vedo, kakšna usoda bi jih čakala ob izgubi oblasti. Trump je že ob izstopu iz jedrskega sporazuma leta 2018 zatrjeval, da bo politika »maksimalnega pritiska« prisilila Iran k popuščanju, vendar mu to ni uspelo. Ni jasno, zakaj bi prenovljena različica iste politike delovala danes, zlasti ker lahko Kitajska Iranu zagotavlja dovolj gospodarskega in trgovinskega zaledja, da ameriška blokada ne bo popolna. Obnovljeni spopadi obenem povečujejo tveganje novih motenj v Hormuški ožini in ne ponujajo prepričljivega pozitivnega izida niti za ZDA niti za njihove regionalne zaveznike.

Dogovor o venezuelski nafti Wolf opiše kot kolonializem 19. stoletja. Venezuelci so si morda želeli konec Madurove diktature, ne pa zamenjave domačega avtoritarnega voditelja z ameriškim gospodarjem, ki bi si prisvojil večinski delež njihovega naftnega bogastva. Poleg moralne spornosti dogovora ostaja vprašljivo tudi, ali lahko ZDA zagotovijo varnost zasebnih vlaganj in dolgoročno politično stabilnost. Wolf zato sklene, da pri Trumpovi politiki zaman iščemo koherentna načela ali celo klasični politični realizem. Gre za sistematično nasprotje povojnega reda: za svet samovolje, nestabilnosti in gole prisile, v katerem so ZDA postale eden najpomembnejših virov nereda.

Wolf pravilno diagnosticira razpad ameriškega svetovnega reda, vendar je njegova nostalgija po povojni ureditvi nekoliko preveč idealizirana. Ta red nikoli ni temeljil zgolj na pravilih, demokraciji in sodelovanju, ampak tudi na ameriški vojaški premoči, državnih udarih, sankcijah, vojnah in selektivnem spoštovanju mednarodnega prava. Trump zato ne predstavlja popolnega preloma s prejšnjo ameriško politiko, temveč njeno razgaljeno in vulgarizirano nadaljevanje. Razlika je predvsem v tem, da so prejšnje administracije politiko moči zavijale v jezik demokracije in univerzalnih pravil, Trump pa odkrito pove, da od drugih držav pričakuje podrejenost, njihove trge, naravne vire in zunanjepolitične odločitve pa obravnava kot ameriško lastnino. S tem ne uničuje stabilnega liberalnega reda, ampak odstranjuje ideološko fasado ameriške hegemonije, ki je začela razpadati že zaradi lastnih protislovij in neuspelih vojn.

Še pomembneje je, da ZDA za takšno politiko nimajo več materialne premoči, kakršno so imele po letu 1945. Vojni v Ukrajini in Iranu sta pokazali, da je zahodna sposobnost odvračanja v veliki meri postala iluzija: vojaška in gospodarska prisila ne zagotavljata več politične podreditve nasprotnikov. Sankcije proti Iranu ne morejo biti učinkovite, če Kitajska nadaljuje trgovanje z njim, Washington pa si zaradi lastne gospodarske odvisnosti ne upa zares sankcionirati Pekinga. Enako velja širše: države globalnega juga imajo danes več alternativnih trgov, virov financiranja in političnih zavezništev. Trump lahko zato z grožnjami in izsiljevanjem še pospeši razpad starega reda, ne more pa obnoviti ameriške hegemonije. Namesto sveta ameriških satelitov bo dobil bolj razdrobljen multipolarni sistem, v katerem bodo celo nekdanje zaveznice iskale načine, kako zmanjšati svojo odvisnost od nepredvidljivega Washingtona.