Wolfgang Münchau v odlični kolumni v UnHerd opozarja na pogost logični zdrs političnih analitikov – na t. i. fallacy of composition (zmoto posploševanja iz posameznega primera). V tem kontekstu izpostavlja napačno domnevo, da se bodo vse evropske skrajno desne stranke po prihodu na oblast »melonizirale« – torej se obnašale podobno kot italijanska premierka Giorgia Meloni, ki je svojo nekoč evroskeptično retoriko omilila in postala proevropska pragmatičarka. Münchau poudarja, da je tak sklep zmoten, saj francoska Nacionalna fronta oziroma današnji Nacionalni zbor (Rassemblement National – RN) Marine Le Pen temelji na povsem drugačnih političnih in ideoloških osnovah kot Melonijeva stranka Bratje Italije.

Melonijeva je svojo politično pot začela v devetdesetih kot aktivistka neofašističnega gibanja, a se je znotraj tradicije Gianfranca Finija preoblikovala v desno, a proevropsko voditeljico. Finijeva preobrazba italijanske skrajne desnice v pro-NATO in pro-EU smer je omogočila, da je Italija ohranila stabilne odnose z Evropsko unijo, kljub desni retoriki. Melonijeva tako danes uporablja EU kot orodje za krepitev italijanskih interesov, ne pa kot nasprotnika.

V Franciji pa je položaj bistveno drugačen. Stranka Marine Le Pen je skozi desetletja sicer omilila retoriko očeta Jean-Marieja Le Pena, a bistvo ostaja evroskeptično in nacionalistično. Čeprav je Le Penova po porazu proti Macronu leta 2017 retorično opustila neposreden poziv k izstopu iz evra, se je njena strategija »reformiranja EU od znotraj« hitro izkazala za zgolj preoblečeno obliko starega evroskepticizma. Njen naslednik, 30-letni Jordan Bardella, ki trenutno vodi RN, je še zaostril strankino evropsko agendo in vzpostavil koncept »trikolorne strategije«, po kateri bi Francija sama izbirala, v katerih delih evropskega povezovanja bo sodelovala – kar je v praksi nezdružljivo s članstvom v EU.

Bardellova politika, ki vključuje zahteve po prednosti francoskih državljanov pri zaposlovanju, spremembi pravil o prostem pretoku in celo pritiske na ECB, da bi kupovala francoski dolg, predstavlja resno grožnjo za stabilnost evrskega območja. Münchau opozarja, da bi takšna politika hitro pripeljala do spopada med Francijo in EU institucijami, saj bi izvajanje RN programa zahtevalo kršenje temeljnih pravil skupnega trga in monetarne unije. V nasprotju z Italijo, kjer ustavni okvir omejuje enostranske odločitve, ima francoski predsednik skoraj neomejena pooblastila, kar bi Bardelli omogočilo izjemno neposreden vpliv na evropski sistem.

Münchau zaključuje, da bi morebitna zmaga Bardelle ali Le Penove sicer ne pomenila takojšnjega razpada EU, bi pa lahko sprožila »srčni zastoj« evropskega projekta. Francija kot ena od ustanovnih in ključnih držav EU bi z evroskeptično vlado povzročila politično in finančno krizo brez primere, še posebej, če bi začela pogojevati sodelovanje v skupnih politikah ali ogrozila zaupanje v evroobmočje.

Münchau je sicer prepričljiv v opozorilu na razlike med italijansko in francosko desnico, vendar po mojem mnenju nekoliko pretirava v napovedih o skorajšnjem zlomu evra. Čeprav bi zmaga RN nedvomno sprožila napetosti v EU, realnost evropske politike kaže na močno institucionalno vzdržljivost Unije, ki je preživela finančno, migrantsko in pandemijsko krizo. Bardella bo moral, tako kot Melonijeva, upoštevati finančne trge, evropsko zakonodajo in domače institucije, kar bo omejilo njegovo radikalno agendo. Poleg tega francosko gospodarstvo in javnost še vedno v večini podpirata članstvo v evru, kar bi RN prisililo v pragmatične kompromise – podobno kot Melonijevo v Italiji. Münchau torej pravilno diagnosticira tveganje, a precenjuje hitrost in obseg morebitnega razpada evropske integracije. Bomo videli, če bo Bardelli uspelo doseči, da ECB ponvno začne odkupovati obveznice držav s šibkim fiskalnim prostorom. Pred tem bi moral doseči širše zavezništvo znotraj EU, ki bi vodilo k soglasju za imenovanje bolj pragmatične osebe na čelu ECB.