The Economist je prejšnji teden z objavo liste top-15 najbolj vplivnih ekonomistov v 2014 (v angleško govorečem svetu) precej razburkal akademsko ekonomsko sceno (tukaj, tukaj, tukaj, …). Vzel je listo prvih 450 ekonomistov na RePEc lestvici citiranosti in jo nato križal z medijsko pojavnostjo teh istih ekonomistov (v zadnjem četrtletju 2014) in iz preseka obeh naredil eksperimentalno lestvico 15 najbolj vplivnih ekonomistov. No, dodal je še ekonomiste na ameriškem Fed, ECB in BoE, ki se ne pojavljajo na RePEc lestvici ter izločil aktualne predsednike teh treh centralnih bank.

Na lestvici najbolj izstopajo tri stvari. Prvič, velika prevlada centralnih bančnikov – med 15 najbolj vplivnimi ekonomisti je 6 ekonomistov iz Fed ter po eden iz ECB in BoE. Drugič, močno je zmagal Jonathan Gruber (MIT), za katerega tostran luže veliko ljudi še ni slišalo, onstran luže pa je bolj znan zaradi pomoči pri dizajniranju Obamine reforme zdravstvenega zavarovanja. In tretjič, popolno umanjkanje ekonomistov ženskega spola.

Zaradi kontroverznosti in velikega odziva je The Economist danes listo že zelo korigiral… Nadaljujte z branjem→

V zadnjih dveh desetletjih in pol je postalo nekako samoumevno, da je poslanstvo centralnih bank (CB), da držijo inflacijo na nizki ravni. Po temni izkušnji s hiperinflacijo v 1970. letih je tedanji predsednik Fed Paul Volcker leta 1981 naredil zelo radikalno potezo. Drastično je podražil denar z dvigom kratkoročne obrestne mere na 20% in s tem pahnil ameriško gospodarstvo v najglobljo recesijo po drugi svetovni vojni. Toda v nekaj letih se je inflacija umirila in gospodarska rast povrnila. To je dalo zgled tudi ostalim razvitim državam in leta 1988 je CB Nove Zelandije kot prva država na svetu uvedla formalno pravilo inflacijskega cilja. Oznanila je, da bo v bodoče ciljala stopnjo inflacije med 0 in 2%. Nadaljujte z branjem→

Thomas Piketty s Paris School of Economics, ki je zaznamoval leto 2014 z mega uspešno in vplivno knjigo Kapital v 21. stoletju (prodanih 1.5 milijona kopij!), je zavrnil državno odlikovanje Legije časti, ki naj bi mu jo podelila francoska vlada. S tem je izrazil svoj protest do Hollandove socialistične vlade, ker se ni dovolj potrudila za gospodarsko okrevanje v Franciji in Evropi (Business Insider):

France’s influential economist Thomas Piketty, author of “Capital in the 21st Century”, on Thursday refused to accept the country’s highest award, the Legion d’honneur, to criticise the Socialist government in power.

“I refuse this nomination because I do not think it is the government’s role to decide who is honourable,” Piketty told AFP.

“They would do better to concentrate on reviving (economic) growth in France and Europe,” added Piketty, who was once close to the Socialist Party but has distanced himself from the policies of President Francois Hollande.

Update:

In še komentar iz The Economista o razlogih Pikettyjeve zavrnitve odlikovanja: Nadaljujte z branjem→

Če imate težave z mačkom po včerajšnji noči, ga lahko poskusite razumeti z razmišljanjem o racionalnih pričakovanjih. Racionalna pričakovanja so cement sodobne makroekonomske teorije. In tako kot je preveč “cementiranja” makroekonomske teorije s čudovito predpostavko racionalnih pričakovanj po Lucasovi revoluciji iz 1972 v tako velikem slogu popolnoma “zjeb…” makroekonomijo (da ni sposobna niti objektivno pojasniti krize niti najti delujočega izhoda iz nje), tako vam preveč “cementiranja” konzumacije običajnega alkohola (vina, penine…) v silvesterski (ali katerikoli drugi noči) z močnejšimi alkoholnimi substancami (skritimi za čudovito barvnimi koktejli s še bolj barvitimi imeni) povzroči hude težave z objektivnostjo dojemanja stvarnosti okrog sebe, kolaps in zelo hudega mačka naslednji dan. Mačka, kot so ga doživela gospodarstva razvitih držav po bankrotu Lehman Brothers septembra 2008.

Makroekonomija lekcije (streznitve) po tem zgodovinskem debaklu z racionalnimi pričakovanji kot cementom teorije še ni povsem dojela, čeprav smo na poti tja. Nadaljujte z branjem→

• Piketty and the limits of marginal productivity theory – Lars P. Syll
• Simple yet radical strategy for global economic recovery: Try Everything – Brad DeLong
• On the Stupidity of Demand Deficient Stagnation – Simon Wren-Lewis
• Keynesians and the Volcker Disinflation – Paul Krugman
• What Americans can learn from Sweden’s school choice disaster – Lars P. Syll
• Economic development and democracy – Washington Post
• Bretton Woods After 70 Years – TripleCrisis
• Indirect and Incorrect Tests of Ricardian Equivalence… – EconoSpeak
• Aggregate production functions and marginal productivity theory — neoclassical fairy-tales – Lars P. Syll
• The Eurozone Scandal – Simon Wren-Lewis
• The Republican’s Magical Mystery Tour – Robert Reich
• Top 15 influential economists – The Economist
• Break Up Citigroup – Simon Johnson

Ko bodo februarja 2015 objavljeni podatki za inflacijo v januarju, bo Eurostat najbrž pokazal, da je evrsko območje v deflaciji. Že pred tem, da bi se izognila deflaciji, bo ECB januarja najbrž začela z neko bolj ambiciozno verzijo kvantitativnega sproščanja (QE), ki bo vključevala tudi nakup obveznic posameznih držav. Vendar pa ta politika ne more in ne bo imela pričakovanih učinkov na pospešitev inflacije. QE bi imela vpliv na pospešitev inflacije le, če bi uspela spodbuditi močnejšo rast agregatnega povpraševanja. Torej, če bi ECB z odkupom korporativnih obveznic uspela povečati likvidnost podjetij in s tem spodbuditi njihove naložbe in posredno cene. Ali pa če bi z odkupom državnih obveznic vlade to dodatno likvidnost nemudoma porabile za povečanje javnih naložb ali socialnih transferjev, oboje pa bi spodbudilo rast cen. *
Nadaljujte z branjem→

Nekdanji nemški kancler Helmut Kohl, zadnji pro-evropski kancler, kot je sebe imenoval, in arhitekt združitve Nemčije ter skupne valute evro, je v novi knjigi “Aus Sorge um Europa” (V skrbi za Evropo) še enkrat poudaril, da je bil projekt evra namenjen cementiranju miru v Evropi. Šlo je za njegov osebni projekt in za projekt proti tedanjim interesom Nemčije in proti interesom nemškega prebivalstva in v nasprotju z nasveti sodelavcev ter Bundesbanke. Kohl je “povozil” vsa nasprotovanja. Evro naj bi iz EU naredil ireverzibilni proces: “Due to the euro, European unification became irreversible, and we took an important step towards a permanent guarantee of peace and freedom on our continent.”

Toda “Kohlov evro” je Evropi nadel monetarni prisilni jopič, hkrati pa je, da bi Nemčijo zaščitil pred manj discipliniranimi državami, Evropi nadel še fiskalni prisilni jopič. S fiskalnimi pravili, ki so se že tedaj zdela ekonomsko nesmiselna in politično povsem nevzdržna. Paradoksalno, tisti “Kohlov evro”, ki naj bi zacementiral mir v Evropi, ga je dejansko zminiral. Iz delujoče EU je naredil tempirano bombo. Ki bo eksplodirala kmalu in morda Evropo poslala nazaj pred Rimsko pogodbo iz leta 1957, ali celo pred leto 1945. Nadaljujte z branjem→

Začel se je proces, katerega sem se bal pred desetimi dnevi v Koliko socialne bolečine lahko prenese neka nacija?. Tudi v tretjem poskusu grški parlament ni uspel izvoliti novega predsednika države. Predsednik vlade Samaras je zato napovedal predčasne volitve konec januarja naslednje leto. Na predčasnih volitvah pa se zmaga obeta ultralevičarski stranki Syriza, ki napoveduje konec varčevalnih ukrepov.

Zahteve stranke Syriza so povsem legitimne glede na visoko ceno, ki jo je grško prebivalstvo plačalo v zadnjih šestih letih krize (glejte več tukaj). Toda problem je, da to za finančne trge pomeni enormno povečanje verjetnosti grške nepripravljenosti vračanja dolga in s tem bankrota. To hkrati pomeni seveda redefinicijo pogojev “pomoči” trojke Grčiji in ogroža ne samo grški obstanek v evro območju, pač pa tudi pomeni sprožilec plaza podobnih gibanj v Italiji, Španiji, Portugalski in na koncu še v Franciji. Po dveh letih zatišja se spet odpira problem obstoja evro območja kot celote.

Morda pa je do tega moralo priti, da bo spametovalo jastrebe v Nemčiji in njenih satelitih. Bo pa za to treba plačati ogromno ceno. Škoda, ker tega uvida politiki niso bili sposobni že ex ante.

Povzetek razprave o helikopterskem denarju kot opciji nekonvencionalne denarne politike, ki je potekala aprila 2013 na London Business School. Razpravljala sta Adair Turner in Michael Woodford, debato je koordinirala Lucrezia Reichlin. Gre za vodilne avtoritete na tem področju.

Introduction by Reichlin

Since the crisis central banks have implemented a variety of non-standard monetary policies aiming at stabilising nominal demand in the presence of major disruptions in financial markets. These policies had different intermediate objectives: market making, controlling long term interest rates or asset prices, support of credit via subsidies. They had a role in stabilising financial markets after the collapse of Lehman Brothers and the banking crisis which followed. Their effects on the real economy, however, are uncertain.¹

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi je vlada sprejela izhodišča za spremembe proračuna (rebalans) za leto 2015 in v vseh medijih smo lahko prebrali naslednjo navedbo: »Višino primanjkljaja je vlada določila pri 1,35 milijarde evrov … s tem naj bi javnofinančni primanjkljaj prihodnje leto znašal 2,8 odstotka bruto domačega proizvoda, je po seji vlade povedal finančni minister Dušan Mramor«. Cilje smo si postavili in lahko gremo v miru praznovat. Pa vas pri zgornji navedbi kaj moti? Da na primer 2,8 % BDP znaša 1,06 milijarde evrov ali da 1,35 milijarde evrov pomeni 3,6 % BDP (!). Gre za razliko 300 milijonov evrov ali 0,8 % BDP, ki je nihče ne opazi, še manj pojasni. Nadaljujte z branjem→