Stanko Štrajn *

Iz članka preiskovalnega novinarja Primoža Cirmana v dnevniku z dne 26.2.2015 razberemo, da je DARS končno uspel odpreti ponudbe izvajalcev, čeprav je zoper razpisne pogoje vložena revizija. Če bo Državna revizijska komisija (DRK) revizijo zoper razpisne pogoje zavrnila, bo DARS lahko sprejel najugodnejšo ponudbo, če je prejel vsaj eno popolno ponudbo, ki ustreza vsem pogojem javnega razpisa. Če je takšnih popolnih ponudb več, bo lahko izbral najugodnejšo ponudbo med vsemi prispelimi popolnimi ponudbami. Seveda se bodo neizbrani ponudniki po pregledu izbranih ponudb pritožili in v revizijskih postopkih pred DRK dokazovali napačnost in nezakonitost DARS-ove odločitve o sprejemu izbrane ponudbe. Nadaljujte z branjem→

Zanimivo je, kako se je situacija oziroma naklonjenost finančnemu sektorju v zadnjem desetletju spremenila. Ko sta leta 1996 Luigi Zingales in Raghuram Rajan (slednji je z univerze v Chicagu, trenutno pa guverner indijske centralne banke) v NBER objavila delovno verzijo znamenite znanstvene raziskave »Financial dependence and growth« (leta 1998 objavljene v prestižni American Economic Review), je v znanstveni srenji završalo. Nenadoma so vsi začeli tekmovati v citiranju tega članka in v aplikaciji ter dopolnitvah njunega sicer preprostega empiričnega modela (tudi pri nas). Do danes je njun članek doživel že 6,035 citatov, kar je za ekonomsko vedo precej visoka cifra.

Kaj je bilo tako revolucionarnega v Rajan – Zingalesovi raziskavi, da je doživela tako velik odmev? V bistvu sta pokazala, da panoge, ki so bolj odvisne od zunanjega financiranja, hitreje povečujejo produktivnost, če delujejo v bolj razvitem finančnem okolju. Ugotovitev, ki se sama po sebi zdi povsem logična. To je kasneje privedlo do številnih raziskav, ki so pokazale, kakšne pozitivne učinke imajo integracije mednarodnih finančnih trgov. Torej, čim bolj je država integrirana v mednarodni finančni sistem, tem bolje naj bi bilo to za njeno gospodarstvo. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Zdaj je že nekaj tednov, odkar je vodenje evropskega bolnika, Grčije, in s tem tudi pozornost večine evropskih medijev prevzela Siriza. Ortodoksnim levičarjem je uspelo predvsem s platformo prekinitve politike varčevanja, ki grškemu ljudstvu v ničemer ni prizanesla, in uporu proti strahovladi iz Bruslja. Po dobrih desetih letih prisotnosti na grški politični sceni je nekdanji koaliciji radikalne levice uspelo prestrašiti evropsko politično in predvsem finančno elito ter usmeriti žarek upanja na okope razrednega boja, ki ga še bijejo njihovi somišljeniki po Evropi. Vprašanje, ki se ob tem poraja, niti ni, koliko grške suverenosti bo Sirizi uspelo izpuliti iz krempljev posojilodajalcev, temveč predvsem, kaj lahko reševanje grškega vprašanja prinese drugim »perifernim« državam in Evropski uniji nasploh. *
Nadaljujte z branjem→

Zadnja dva tedna Slovenijo pretresa nova afera, »Afera Banke Slovenije«, ki bi se bolj pravilno sicer morala imenovati »Afera bančne sanacije«. Ta afera kaže na morebitne nepravilnosti v postopkih polpretekle sanacije bank, do katerih je prišlo pri novelizaciji bančne zakonodaje s strani ministrstva za finance in pri samih izvedbenih postopkih sanacije posameznih bank s strani Banke Slovenije. Zaradi morebitnih nepravilnosti so bili izbrisani vsi lastniki podrejenih terjatev do bank. Na drugi strani pa je bila morebiti izračunana prevelika kapitalska luknja v bankah. Posledica slednjega je, da smo se morebiti morali zadolžiti za več, kot je bilo potrebno in bomo zaradi tega davkoplačevalci morali plačati več obresti. Hkrati pa bomo, če bomo sanirane banke prodali prehitro, novim kupcem dali darilo, saj bodo banke z dodatnim kapitalom dobili po (pre)nizki ceni.

Te morebitne nepravilnosti pri sanaciji bank je seveda treba temeljito preiskati, popraviti krivice, če so se zgodile, ter potegniti ustrezne konsekvence glede timinga prodaje in maksimiranja prodajnih cen bank. Toda to spada med običajne, rutinske higienske ukrepe v vsaki družbi, ko pride do tovrstnih nepravilnosti velikega formata. Pristojne inštitucije in specializirani organi morajo rutinsko opraviti svoje poslanstvo, vlada pa mora opraviti svoje delo glede optimalne privatizacije bank.* Nadaljujte z branjem→

Pred meseci sem naletel na tole hrvaško skupino in mi kar ne gre iz ušes. Izjemna pesem.

Nadaljujte z branjem→

Vlada je ugotovila, da denarja za investicijo ni. Pred sklenitvijo javno-zasebnega partnerstva se drugega tira ne sme graditi

Mladen Jovičič, predstavnik sindikata žerjavistov in transportnih delavcev Luke Koper, je na današnji sklep vlade izjavil: »Iz vseh teh sklepov je mogoče razumeti samo to, da je bolj kot gradnja drugega tira pomemben nov lastnik ali koncesionar Luke Koper. Vse je temu podrejeno. Nihče ni strokovno ovrgel stališč ekonomista Jožeta P. Damijana, ki trdi, da zasebnega vlagatelja ne bo mogoče dobiti in da je mogoče sestaviti finančno konstrukcijo iz državnih obveznic in deležem Luke Koper in SŽ. Le kdo bo prevzel kakih 200 milijonov evrov vreden delež Luke, zgradil tretji pomol za 500 milijonov in investiral še skoraj eno milijardo evrov, da bo čez deset let začel služiti s tem projektom?

Nadaljujte z branjem→

To je ena boljših slik, ki kaže neenakomernost okrevanja v ZDA. Spodnja krivulja kaže distribucijo dohodkov v letih 2007-2010, zgornja pa v letih 2010-2013. Kot vidite, so v času recesije vsi nekoliko izgubljali, najbolj pa tisti najbolj revni. Drastično navzdol obrnjena krivulja na desni strani pa kaže, da so najbolj izgubljalli pripadniki top-10% oziroma daleč največ tisti v top-1%. V času okrevanja pa so nekaj pridobili najbolj revni (spodnjih 5%) ter tisti v top-30% (tistih 60% prebivalstva vmes je na slabšem). Drastično najbolj pa so dohodke izboljšali tisti v top-5%.

Vse te tisoče milijard dolarjev iz QE so se direktno prelile v borzne balone in v žepe bogatih. Tak je ta svet. Ne v dobrem in ne v slabem ni naklonjen spodnjim 50%.

Vir: Branko Milanovic

Sedanja evrska kriza dokazuje to, o čemer je pisal Dani Rodrik s Harvarda že leta 2007. In sicer, da obstaja “trilema, ki se ji ni mogoče izogniti” (inescapable trilemma): ni mogoče hkrati imeti demokracije, nacionalne suverenosti ter biti močno mednarodno integriran. Naenkrat je mogoče imeti samo dve, eni pa se je treba odpovedati. V času zlatega standarda so se države odpovedale demokraciji in zunanja neravnotežja reševala na plečih državljanov. V brettonwoodskem sistemu po 2. svetovni vojni so se države z uvedbo kapitalskih kontrol in omejitvami v zunanji trgovini odpovedale integraciji.

V razmerah evrskega območja pa ta trilema pomeni, da se je treba odpovedati bodisi demokraciji bodisi nacionalni suverenosti. Posledično to pomeni postopno vendar dosledno poenotenje socialnih in davčnih sistemov ter inštitucij na trgu dela.  Grki zdaj poskušajo uveljavljati demokracijo, vendar jim ostale države partnerice te pravice ne priznavajo (ker trči na pravice davkoplačevalcev drugih držav).
Nadaljujte z branjem→

Tole spodaj je dober primer prevar oziroma neetičnih ravnanj v znanosti. Eden najbolj razvpitih zanikovalcev vpliva človeške dejavnosti na klimatske spremembe Willie Soon je objavil najmanj 11 znanstvenih člankov na to temo, pri katerih je “pozabil” razkriti, da je zanje dobil plačilo iz industrije. Te iste znanstvene članke je namreč pri naročnikih deklariral kot “deliverables” (torej kot output) naročenega projekta. Na podoben način je kot “deliverable” deklariral tudi pričanje pred Kongresom in na samem pričanju seveda “pozabil” omeniti konflikt interesov.

Niso problem naročila za industrijo, vlado ali nevladne organizacije, saj se večina znanosti financira na tak način. Problem je, če ta konflikt interesov ni bil javno izpostavljen. Nadaljujte z branjem→