Aleš Praprotnik

Jamie Galbraith v odličnem nedavnem komentarju v The American prospect glede ‘pogajanj’ med Grčijo in njenimi kreditorji ugotavlja, da pogajalske institucije in ključne države kljub temu, da se stalno glasno pritožujejo, da Grčija ni naredila in noče narediti nobenega napredka, od Grkov pravzaprav sploh ne pričakujejo in tudi ne želijo resničnih reform. Njihov načrt je zgolj povečati davke, zmanjšati pokojnine, privatizirati ključno infrastrukturo in otoke in zmanjšati delavske pravice na minimum. To niso reforme. To je oportunistična oplenitev države.

V luči dejstva, da je zategovanje pasu Grčiji v zadnjih petih letih in pol samo poglobilo padec BDP (in da torej načrt kreditorjev ni deloval), je nova grška vlada pripravila konkretne reformne predloge, ki bi povečali kompetitivnost grškega gospodarstva in postopoma pomagali Grčiji ven iz brezna. Vendar kreditorjev te seveda ne zanimajo (kot očitno tudi ne naših ključnih kimavčkov). Še več, šefi trojke finančnih ministrov na predzadnjem zasedanju sploh niso seznanili s svojimi predlogi za Grčijo, medtem ko Grki finančnim ministrom predhodno niso smeli podati svojih predlogov. Vse skupaj torej zelo smrdi po velikem kriminalnem nategu. Nadaljujte z branjem→

Če vas slučajno zanima, kakšen predlog reform je v ponedeljek grška vlada poslala v Bruselj, da je z njim vzradostila evropske politike in birokrate trojke, si ga lahko ogledate tukaj. Hiter pregled grškega predloga pokaže, da je trojka dobila, kar je hotela. Grška vlada je z nekaj lepotnimi izjemami, ki se nanašajo na najbolj ranljive skupine prebivalstva, pristala na vse glavne pogoje trojke, in sicer tako glede fiskalnih ciljev kot glede ukrepov na treh ključnih področjih: pokojninska reforma, dvig davka na dodano vrednost in privatizacija. Grška vlada je pristala, da bo z vrsto ukrepov v letu 2015 dosegla primarni presežek v proračunu v višini 1% BDP, v 2016 pa v višini 2% BDP. Toda predvideni ukrepi ne bodo spodbudili gospodarske rasti, pač pa jo bodo še bolj zavrli in prispevali k povečanju mizerije grškega prebivalstva.

Spodaj je kratek komentar ključnih ukrepov. Nadaljujte z branjem→

Heh, še en brilijanten komentar Noaha Smitha, ki pojasnjuje, kako je sedanja finančna kriza makroekonomijo popeljala nekoliko stran od elegantne matematične teorije in tja kamor spada: k analizi podatkov. Pri čemer teorija služi zgolj za pojasnitev dogajanja v realnem gospodarstvu, ne pa izmišljevanju tega, kaj naj bi se v realnem gospodarstvu dogajalo, da bi bilo v skladu z matematizirano teorijo, ki temelji na ideoloških premisah free-market ekonomije.

Če niste “iz foha”, torej iz akademske makroekonomije, se vam bo prejšnji stavek zdel absolutno bedast. In pri tem imate popolnoma prav. Toda na žalost je makroekonomija po začetku 1970. let z “mikrofundirano revolucijo” iz Lucasovega brloga v Chicagu zašla v polje elegantne teorije in povozila empirijo. Ena izmed posledic tega je, da naj bi bili monetarna in fiskalna politika popolnoma nepotrebni. Spet druga izmed posledic tega razvoja pa je, da smo dobili elegantne velike makroekonomske modele (DSGE modeli) z optimizacijskim obnašanjem reprezentativnih agentov, ki optimizirajo v prihodnost, ki pa so se v praksi izkazali kot popolnoma neuporabna igračka za velike fante.

Nadaljujte z branjem→

Dober komentar Petra Doyla, nekdanjega uslužbenca IMF, v Financial Timesu o tem, zakaj so zahteve IMF (ter EU in ECB) glede znižanja pokojnin, dviga DDV in strukturnih reform na trgu dela povsem neosnovane. Ne bodo vodile k temu, kar pričakuje trojka (rast potencialnega BDP), pač pa bodo še zaostrile situacijo na trgu dela in povečale revščino. V Grčiji vzrok za nizko participacijo na trgu dela in visoko brezposelnost ni pomanjkanje dela zmožnih in voljnih, pač pa dramatični izpad povpraševanja. Ukrepi za dvig zaposlenosti bi morali ciljati na povečanje agregatnega povpraševanja, ne pa še na dodatno zategovanje pasu prek zahtevanega visokega primarnega presežka v proračunu.

Drugače rečeno, če želijo upnice dobiti poplačan grški dolg, morajo spodbuditi rast v Grčiji, namesto, da jo kratkoročno in srednjeročno zavirajo z dodatnim zategovanjem pasu.

Nadaljujte z branjem→

Če se ne bo zgodil čudež, danes na izrednem vrhu EU v Bruslju ne bo prišlo do novega dogovora med Grčijo in upnicami. Ne upnice in ne Grčija ne bodo privolile v kompromis. In pri tem sem na strani Grčije: prav je, da Grčija ne privoli na pogoje upnic. Na pogoje, ki so se že doslej dokazljivo izkazali kot škodljivi za Grčijo in še poslabšali situacijo. *

Nadaljujte z branjem→

Če imate kdaj občutek, da vas solidarnost z Grčijo (lahko) drago stane, premislite še enkrat. Namreč, s tem ko je Slovenija odobrila posojilo in prevzela svoj del poroštev za grške dolgove (skupaj za 1.4 milijarde evrov), niste postali solidarni z grško državo ali grškimi prebivalci, pač pa predvsem s francoskimi in nemškimi bankami … oziroma natančneje rečeno – s francoskimi in nemškimi davkoplačevalci. Francoske in nemške banke so bile tako močno izpostavljene do grških državnih obveznic, da so jih v dveh krogih “finančne pomoči” Grčiji evrske države morale reševati pod pretvezo, da rešujejo Grčijo.

Vir: Goofynomics (na podlagi podatkov BIS)

Nadaljujte z branjem→

Odličen komentar @WEAYL dogajanja glede navideznih pogajanj okrog Grčije. Zgodba je preprosta, bom povzel v alinejah:

• dejansko ne gre za pogajanja, gre zgolj za enostranski pritisk na Grčijo naj popusti in privoli v pogoje upnikov, noben kompromis za upnike ne pride v poštev,
• Grčije nihče ne more prisiliti k izstopu, to lahko naredi le sama,
• Grčija mora kapitulirati (pristati na pogoje upnikov) ali “umreti” (sama izstopiti iz evra in bankrotirati),
• in to dejanje mora tudi izgledati kot javna kapitulacija ali skok v prepad, ker bi imelo disciplinirajoč pritisk na ostale periferne države,
• Grčija ne sme “zmagati” (doseči kompromisa), ker bi to po isti logiki opogumilo ostale periferne države oziroma manj ubogljive politične sile v njih,
• ni nobenih realnih datumov za grško kapitulacijo ali “smrt”: če Grčija (še) ne pristane na pogoje upnikov ali noče sama “skočiti v smrt”, bodo slednji pač tako dolgo premikali “zadnji še sprejemljiv” rok dogovora v prihodnost,
• z odlaganjem izstopa / kapitulacije grški varčevalci sicer praznijo svoje depozite, vendar za Grčijo to ni problem, saj denar ostaja v rokah grškega prebivalstva (“pod madraci” ali na tujih računih) in se bo slejkoprej vrnil oziroma porabil doma; vse dvignjene depozite pa v celoti sproti nadomešča ECB z izredno likvidnostno pomočjo grškim bankam (ELA),
• zgodba glede medsebojnega izčrpavanja “pogajalcev” se lahko nadaljuje še mesece, vprašanje je le, kdo bo “prvi trenil z očesom”.

Nadaljujte z branjem→

• The Eurozone’s cover-up over Greece – Simon Wren-Lewis
• A pressing question for Ireland before Monday’s meeting on Greece – Yanis Varoufakis
• Greece – the country that would not die – @WEAYL
• Shared Security, Shared Growth – Nick Hanauer & David Rolf
• Multiple Equilibria and Financial Crises – Roger Farmer
• Austrian Theory Being a ‘Bad Joke’ – Noah Smith
• Costly R&D in a model of competitive equilibrium… – Robert Waldmann
• The Books that Have Shaped My Thinking on Theory – Marc Bellemare
• A bloated US Federal Reserve prepares to shape up – FT.com
• Banks are not loanable-funds intermediaries – Vox EU
• Revisiting the AIG Bailout – Tim Taylor

Tisti, ki zagovarjajo še trše stališče kreditodajalcev do Grčije ali ki zahtevajo, da mora Grčija iti v strukturne reforme, še več varčevati in zniževati pokojnine, bi morali nujno prebrati ta članek Ashoke Modyja, nekdanjega pomočnika direktorja IMF za Evropo. Mody secira tri lastne analize IMF, ki kažejo, da recepti, ki jih IMF predlaga Grčiji, ne delujejo. Mody nato predlaga lasten paket ukrepov:

• znižanje dolga na 50% BDP,
• zmanjšanje bančnega sektorja,
• primarni presežek v proračunu v višini 0.5% BDP.

Nadaljujte z branjem→

The International Monetary Fund’s chief economist, Olivier Blanchard, recently asked a simple and important question: “How much of an adjustment has to be made by Greece, how much has to be made by its official creditors?” But that raises two more questions: How much of an adjustment has Greece already made? And have its creditors given anything at all? Nadaljujte z branjem→