Ne z Grčijo, pač pa solidarnost z nemškimi in francoskimi davkoplačevalci

Če imate kdaj občutek, da vas solidarnost z Grčijo (lahko) drago stane, premislite še enkrat. Namreč, s tem ko je Slovenija odobrila posojilo in prevzela svoj del poroštev za grške dolgove (skupaj za 1.4 milijarde evrov), niste postali solidarni z grško državo ali grškimi prebivalci, pač pa predvsem s francoskimi in nemškimi bankami … oziroma natančneje rečeno – s francoskimi in nemškimi davkoplačevalci. Francoske in nemške banke so bile tako močno izpostavljene do grških državnih obveznic, da so jih v dveh krogih “finančne pomoči” Grčiji evrske države morale reševati pod pretvezo, da rešujejo Grčijo.

Vir: Goofynomics (na podlagi podatkov BIS)

“Pomoč” Grčiji je (ob odobritvi posojil) večinoma potekala tako, da so se terjatve evropskih bank do grške države (v obliki grških obveznic) prenesle na evrospski sklad European Financial Stability Facility (EFSF), ustanovljen prav s tem namenom. Kot kaže zgornja slika, so se v prvem krogu “pomoči” Grčiji najprej rešile nemške banke, ki so bile v začetku leta 2010 do Grčije izpostavljene s 45 mlr. $, do začetka 2012 pa se je ta izpostavljenost zmanjšala na vsega 5 mlr. $. V drugem krogu so se reševale francoske banke, ki so bile v začetku leta 2010 do Grčije izpostavljene z več kot 65 mlr. $ in v začetku leta 2012 še z dobrimi 40 mlr. $, v drugem paketu “pomoči” Grčiji pa so svoje grške obveznice prenesle na sklad EFSF in svojo izpostavljenost zmanjšale na vsega 3 mlr. $. Več o mehanizmu rešavanja tujih bank ter njihovi izpostavljenosti do Grčije lahko denimo najdete tukaj in tukaj.

Torej, če nemške in francoske davkoplačevalce danes jezi, da so solidarnostno izpostavljeni Grčiji z 92 mlr. € (nemški davkoplačevalci), francoski pa s 70 mlr. € (glejte spodnjo tabelo), je to bolj ali manj neupravičeno. Če se EU v letih 2010 in 2012 ne bi odločila “reševati” Grčije, bi namreč predvsem francoske in nemške banke nasledle na slabih terjatvah do Grčije in bi jih morali reševati francoska in nemška država. To pa bi bilo za francoske in nemške davkoplačevalce (če primerjate denimo irski ali slovenski primer reševanja bančne luknje) bistveno dražje. Obe državi bi se morali zadolžiti za znesek dokapitalizacije bank, čemur ustrezno bi se tudi povečal proračunski primanjkljaj in javni dolg. Ker pa je “pomoč” Grčiji potekala predvsem prek EFSF sklada, so javne finance obeh držav ostale (še) neprizadete, saj sta državi odobrili zgolj poroštva.

Embedded image permalink

Vir: The Guardian

Razumete eleganco, s katero sta Nemčija in Francija rešili slabe naložbe svojih bank v Grčiji? Če ja, potem najbrž nekoliko težje razumete aroganco obeh držav v pogajanjih z Grčijo, ki noče pristati na to, da bi slabe naložbe nemških in francoskih bank še bolj prevalila na svoje upokojence (z znižanjem pokojnin) in državljane (z dvigom stopnje DDV).

Le kako pa naj oboje razumejo slovenski davkoplačevalci, ki so morali sami financirati reševanje slabih naložb lastnih bank, hkrati pa pod pretvezo “pomoči Grčiji” tudi slabe naložbe francoskih in nemških bank (čeprav slovenske banke skorajda niso bile izpostavljene do Grčije) ?!

Ta zgodba je ena večjih manipulacij v sodobni sagi skupne evropske denarne unije.

3 responses

  1. Hvala gospodu Pahorju in njegovemu bivšemu podložniku Križaniču za zajeten kup dolgov,ki smo jih s posojilom Grkom prislužili.Če se prav spomnim je Križanič opletal z odličnim poslom,sedaj pa plačujemo večje obresti za kredit,ki smo ga najeli za pomoč Grkom,kot bi jih naj dobivali od njih.

%d bloggers like this: