Grčija ima prav

Če se ne bo zgodil čudež, danes na izrednem vrhu EU v Bruslju ne bo prišlo do novega dogovora med Grčijo in upnicami. Ne upnice in ne Grčija ne bodo privolile v kompromis. In pri tem sem na strani Grčije: prav je, da Grčija ne privoli na pogoje upnic. Na pogoje, ki so se že doslej dokazljivo izkazali kot škodljivi za Grčijo in še poslabšali situacijo. *

Ja, res je, da so grške vlade nekaj desetletij podkupovale svoje prebivalstvo z bogatejšimi socialnimi transferji, nepotističnim ustvarjanjem umetnih delovnih mest in višjimi plačami v javnem sektorju ter višjimi pokojninami. In res je, da so se grške vlade za to življenje prek zmožnosti močno zadolževale v tujini. Toda krivda je – tako kot v slovenski zgodbi o bančni luknji – deljena. Krive so tako pretekle grške vlade kot tuje banke, ki so veselo kupovale zelo donosne grške državne obveznice in z veseljem kreditirale to nevzdržno zgodbo.

Toda od tukaj naprej se začne zgodba političnih manipulacij. Ko je leta 2010 Grčija prvič prišla na prag nesolventnosti, so nemški mediji hitro razširili zgodbo o lenih Grkih, ki so živeli prek svojih zmožnosti, in jo zabetonirali z moralnim naukom, da se morajo zdaj pokoriti z izdatnim varčevanjem. In tedanja grška vlada je pristala na vse pogoje, sklestila socialne transferje, izdatke za zdravstvo in šolstvo, pokojnine (do 48%) in plače v javnem sektorju (za 37%) ter zmanjšala število zaposlenih v javnem sektorju (za 30%). Vendar ta recept ni deloval, to varčevanje je – v skladu z osnovnimi makroekonomskimi zakonitostmi – zgolj znižalo agregatno povpraševanje in posledično sta BDP in zaposlenost upadla za četrtino, javni dolg pa se je povečal še za 60% BDP.

Ko je leta 2012 postalo dokončno jasno, da recept varčevanja ne deluje in da Grčija ni sposobna poplačevati svojih upnic, se je zgodila naslednja velika manipulcija. Države evrskega območja, IMF in ECB so pripravile nov reprogram poplačila dolgov. Toda ta reprogram ni pomenil odpisa dolgov, pač pa (ob zmanjšanju obrestne mere in podaljšanju ročnosti) zgolj to, da so dolg, ki ga je Grčija imela do zasebnih – predvsem nemških in francoskih – bank, zgolj zamenjali z dolgom do evrskih držav in institucij trojke. Ali drugače rečeno, evrske države so ob asistenci IMF in ECB leta 2012 z reprogramom dolga dejansko rešile tuje banke. V nasprotnem primeru bi morale, tako kot Slovenija, reševati luknjo v domačih bankah. Kar bi se seveda poznalo v višjem proračunskem deficitu in javnem dolgu.

Povsem enaka politična manipulacija se dogaja v zadnjih mesecih. Zgodba, ki jo prodajajo »inštitucije«, je, da mora Grčija za sprostitev že odobrene pomoči v višini slabih 8 milijard evrov, zmanjšati pokojnine, zvišati DDV in uvesti reforme na trgu dela. Toda, in tukaj pazite, ta sproščena finančna pomoč ni namenjena temu, da bi grška vlada lahko z njo plačevala javne uslužbence ali pokojnine, pač pa zgolj temu, da bi lahko poplačala dolg do IMF. In zato takšna panika z različnimi datumi. Upnice pritiskajo na Grčijo, da sprejme njihove pogoje v določenem roku zgolj zato, da bi Grčija lahko pravočasno plačala zapadle anuitete do IMF.

In v tej grški drami dejansko ne gre za nič drugega, kot za reševanje nemških in francoskih bank, za poplačilo IMF ter za discipliniranje ostalih evrskih držav na primeru Grčije. V »pogajanjih« med Grčijo in upnicami ne gre za nikakršna pogajanja. Kot je zapisal finančni minister Varoufakis po četrtkovem srečanju finančnih ministrov: njegova predstavitev reformnih predlogov grške vlade nikogar od prisotnih ni zanimala. Upnic ne zanima nikakršen kompromis, pač pa želijo, da Grčija brezpogojno pristane na njihove pogoje. Grčija ima le dve možnosti: da javno kapitulira (pristane na pogoje upnikov) ali da “naredi samomor” (sama izstopi iz evra in bankrotira). Oboje bi pomenilo javno kapitulacijo in bi lahko služilo kot opozorilo državam (predvsem političnim gibanjem v Španiji, Portugalski, Franciji in Italiji), kaj se jim lahko zgodi, če bi se preveč zgledovale po Grčiji.

Toda Grčije nihče ne more prisiliti k izstopu, če tega noče. In prav nobenih usodnih datumov ni za grško kapitulacijo ali “smrt”. Če Grčija (še) ne pristane na pogoje upnic ali noče sama “skočiti v smrt”, bodo slednje pač še naprej premikale “zadnji še sprejemljiv” rok dogovora v prihodnost. In zgodilo se ne bo nič, le Lagardova iz IMF bo imela bolj kisel nasmeh. Grški varčevalci bodo sicer še naprej praznili svoje račune, vendar bo denar ostal v rokah grškega prebivalstva in se bo slejkoprej vrnil oziroma porabil doma. Vse dvignjene depozite pa bo še naprej v celoti sproti nadomeščala ECB z izredno likvidnostno pomočjo grškim bankam (ELA). Sicer bi to morala enostransko narediti grška centralna banka.

Grška vlada ima prav, da ne pristane na kapitulacijo. S tem bi pristala na recept, za katerega so najmanj tri študije IMF pokazale, da ne deluje. Znižanje pokojnin in dvig DDV bi prizadela porabo in tako še bolj zmanjšala BDP. Strukturne reforme na trgu dela pa nimajo na kratek rok prav nobenih učinkov. Tudi zadnji predlog o primarnem presežku v proračunu v višini 2.5% BDP je neizvedljiv in preprečuje gospodarsko okrevanje.

Rešitev za Grčijo ni v njeni kapitulaciji ali prisili v samomor, rešitev ni v finančnih injekcijah, namenjenih poplačilu obstoječih dolgov, pač pa v programu, ki bo omogočil njeno gospodarsko okrevanje. Samo z rastjo BDP je mogoče odplačevati dolg. V ta namen pa Grčija potrebuje vzdržen program prestrukturiranja dolga in reform, ki morata zajeti polovični odpis dolga, vključitev v program odkupovanja obveznic ECB, primarni presežek pod 1% BDP, davčno reformo, sprostitev trga dela in velik investicijski ciklus.

Če danes ne bo kompromisa med Grčijo in upnicami, ne bo ne konca sveta in ne grškega bankrota. EU na čelu z Nemčijo si – politično – ne more privoščiti izstopa Grčije. To bi pomenilo, da je evro območje reverzibilno (kot fiksirani tečaji valut) in da lahko finančni špekulanti katerokoli državo prisilijo k izstopu.

______

* Izvorno objavljeno 22.6.2015 v Večerovih Pogledih

2 responses

  1. Zakaj vedno pišete nemških in francoskih bank? Zakaj vedno najprej nemške banke?
    Glede na to, da je Grčiji posojalo več francoskih kot nemških bank bi pričakoval obratni vrstni red? Tudi, če bi stvari razvrščali nevtralno torej po abecedi, bi morale biti najprej francoske banke.

    Ali so Francozi “oproščeni” ker imajo socializem, Nemci pa krivi ker imajo ordoliberalizem?

%d bloggers like this: