Novi paper Josepha Stiglitza, ki poskuša opredeliti bolj splošen pristop k oblikovanju makroekonomskih teorij, ki bi lahko pojasnile globoke depresije. Pri tem morajo makro teorije odgovoriti na tri ključna vprašanja: (1) Kaj povzroča velike oscilacije v gospodarstvu (vzroki)? (2) Kako pojasniti velik obseg volatilnosti (globina)? in (3) Kako pojasniti njihovo persistentnost (trajanje?. Stiglitz pravi, da (neoklasične) teorije realnih poslovnih ciklov (RBC) in neokeynesianske teorije z nominalnimi rigidnostmi v cenah in plačah lahko sicer pojasnijo določene zgodovinske epizode, nimajo pa odgovora na to, kaj povzroča velike depresije, kot je tudi zadnja, zakaj so tako globoke in zakaj tako dolgo trajajo. Ker je večina globokih depresij sledila ekscesivni kreditni ekspanziji, bi morale makro teorije zajeti finančni sektor, proces ustvarjanja kreditov in bančni sektor, ki imajo bistveno večjo vlogo kot v preteklosti.

Spodaj sta uvod in sklep iz Stiglitzevega članka. Se splača prebrati njegovo kritiko RBC teorij in neokeynesianskih teorij, manifestiranih v DSGE modelih, pri čemer se v prvih take krize sploh ne morejo zgoditi, druge pa so narejene zgolj za “lepo vreme”, za nizke oscilacije gospodarstva. Obe veji pa seveda ignorirata finančni sektor, ki je običajno v ozadju globokih kriz.

Nadaljujte z branjem→

Vir: Brad DeLong

Nadaljujte z branjem→

Ta zapis Brada DeLonga je Must read, če hočete razumeti, v katerem kontekstu je nastala Lucasova makroekonomska revolucija konec 1970. let, ki je etablirala racionalna pričakovanja, racionalnega reprezentativnega posameznika in “trge, ki se počistijo” (ni brezposelnosti). Bila se je bitka med “starimi” velikimi keynesianskimi ekonometričnimi makromodeli za oceno učinkov ekonomskih politik ter Lucasovo kritiko, ki je tem modelom očitala izostanek “strukturnosti” in mikrofundiranosti (v optimizacijskem obnašanju racionalnih reprezentativnih posameznikov).

Zmagala je Lucasova smer in dobili smo mikrofundirane makromodele, sicer ne tiste z market-clearingom, kot je želel Lucas, pač pa tiste, ki jih je utemeljil Greg Mankiw in ki še vedno temeljijo na racionalnih pričakovanjih, ki zaradi predpostavke “lepljivih cen” dopuščajo kratkoročno brezposelnost in se zaradi tega (napačno) imenujejo “neo-keynesianski” (predvsem DSGE modeli). No, ti “neo-keynesianski” modeli danes prevladujejo … toda bolj kot igračke med akademiki. In ta “toda” je ključen: medtem ko “stari” keynesianski ekonometrični makromodeli še vedno odlično delujejo v napovedovanju kratkoročnih gibanj makroekonomskih kazalcev (inflacija, BDP), pa ti brilijantni “neo-keynesianski” mikrofundirani (DSGE) modeli praktično nimajo uporabne vrednosti za tiste, ki ustvarjajo ekonomske politike, kot se je pridušal tudi Mankiw.

Nadaljujte z branjem→

Robert Lucas, Lives of the Laureates:

I loved the Foundations [Samuelson’s Foundations of Economic Analysis]. Like so many others in my cohort, I internalized its view that if I couldn’t formulate a problem in economic theory mathematically, I didn’t know what I was doing. I came to the position that mathematical analysis is not one of many ways of doing economic theory: It is the only way. Economic theory is mathematical analysis. Everything else is just pictures and talk.

Oh, come on. Would anyone ever think that unless you can formulate the problem of whether the earth revolves around the sun or the sun around the earth mathematically, you don’t know what you are doing? And, yet, remarkably, on the page following that silly assertion, one finds a totally brilliant description of what it was like to take graduate price theory from Milton Friedman.

Nadaljujte z branjem→

Nenagradno vprašanje: katera izmed predpostavk v tem modelu velja v  realnem svetu?

In New Keynesian DSGE models the natural rate has a specific definition:  it is the real interest rate (the nominal interest rate adjusted for expected inflation) that would prevail in a hypothetical environment, where nominal prices and wages can adjust immediately, and where mark-ups in the goods and labour market are constant. Because output is at its potential or natural level when nominal price and wage rigidities are absent, the natural rate is a counterfactual rate that would occur only if all the economy’s resources were fully employed as set out in Del Negro et al. (2015).

Vir: Goldby, Laureys & Reinold, 2015

In zakaj potem tak DSGE model uporabljati za oceno česarkoli, ne samo “naravne obrestne mere“?!?

Bine Kordež

V tekstu z nekoliko skrivnostnim naslovom poskušam predstaviti nekaj dodatnih pogledov na napovedano dokapitalizacijo Perutnine Ptuj d.d. s strani Slovenske industrije jekla d.o.o. (SIJ) (1) , danes v lasti investitorjev iz Rusije. Perutnina je vsekakor pomemben igralec v živilski industriji s skoraj štiri tisoč zaposlenimi v Sloveniji ter državah nekdanje Jugoslavije, kar je tudi njen največji trg. Hiter razvoj pred leti so financirali večinoma s posojili, zadolžili pa so se tudi za nekatere slabe finančne naložbe in zaradi relativno visokega dolga banke zahtevajo povečanje kapitala ter vsaj delno poplačilo posojil. Kot »rešitelj« (če bodo transakcijo podprli obstoječi delničarji) se je pojavil SIJ, ki namerava vplačati 40 milijonov evrov dodatnega kapitala in s tem družbi omogočiti, da se ponovno posveti predvsem poslovanju in razvoju. To je za bodočnost Perutnine vsekakor pozitivno, ima pa predlagan posel nekaj zanimivih podrobnosti. Nadaljujte z branjem→

Dani Rodrik, kot vrhovna avtoriteta med razvojnimi ekonomisti, pravi, da je čas hitre rasti držav v razvoju, ki je temeljila na poceni denarju, kapitalskih prilivih in surovinskem balonu, mimo. Treba se bo vrniti k fundamentom. To pa so vlaganja v izobraževanje, infrastrukturo, razvoj institucij in strukturna transformacija k visoko produktivnim dejavnostim. Slednje je bila v preteklosti industrija, današnje utemeljevanje tega na storitvenem sektorju je kratkega daha oziroma generira počasnejšo rast.

Cheap external finance, plentiful capital inflows, and commodity booms helped hide many such shortcomings and fueled 15 years of emerging-market growth. As the world economy generates stronger headwinds in the years ahead, it will become easier to distinguish countries that have truly strengthened their economic and political fundamentals from those that have coasted on false narratives and the tenuous strength of fickle investor sentiment.

Nadaljujte z branjem→