Robert Waldmann je pred dvema letoma postavil drzno hipotezo, da se v makroekonomiji po letu 1960, ko sta analitični članek o boju proti inflaciji napisala Paul Samuelson in Robert Solow (Analytical Aspects of Anti-Inflation Policy, AER, 1960), pravzaprav ni zgodilo nič več relevantnega za ekonomsko politiko. Vse kasnejše dileme o dolgoročni stabilnosti Philipsove krivulje (trade-off relacija med inflacijo in brezposelnostjo), pa o histerezi na trgu dela (ko se ciklična brezposlenost pretvori v strukturno, trajno), naj bi bile rešene že v Samuelson-Solowu (1960). Ostali so zgolj kopirali oziroma kradli pri njunih idejah (Milton Friedman, Blanchard & Summers) ali pa so bili nepotrebna izguba energije in časa (Lucas, Kydland, Prescott, Phelps, Mankiw…).

Heh, zanimiva provokacija.

Nadaljujte z branjem→

Hmmm, to je itak vprašanje za nekaj bilijonov dolarjev ali evrov. Toda zadeva je zame zanimiva iz povsem akademskega vidika. Če ste prejšnji teden prebrali zapis Vojna med neoklasiki in keynesianci za interpretacijo glede uspešnosti Volckerjeve politike zniževanja inflacije, kjer prikazujem, kako se akademski makroekonomisti še danes prepirajo glede interpretacije tega, s kakšno žrtvijo je uspelo Volckerju znižati ameriško inflacijo v obdobju 1979-1983, ste naleteli na pojem “pričakovanja”. Glede tega pa je v makroekonomiji cela “štala”. Gre za predpostavko, okrog katere se je prelomila nekdanja standardna makroekonomija, ko jo je torpediral Robert Lucas s teorijo racionalnih pričakovanj.

V konkretnem primeru to pomeni, da če bi imeli “agenti” (zaposleni, delodajalci) racionalna (forward-looking) pričakovanja, bi bila žrtev majhna: z dramatičnim dvigom obrestnih mer bi Fed signaliziral, da zelo resno namerava znižati inflacijo in “agenti” bi se hitro prilagodili in takoj znižali plače, brezposelnost pa se ne bi dramatično (in trajneje) povečala. Če pa bi imeli “agenti” adaptivna (backward-looking) pričakovanja, bi bila žrtev velika, kajti delavci bi v pričakovanju prejšnje (visoke) ravni inflacije zahtevali višji dvig nominalnih plač, kar bi imelo za posledico več odpuščanja in višjo brezposelnost. Zgodovinski test (ostra recesija z visoko in trajno brezposelnostjo kot posledica dviga obrestnih mer) je pokazal, da so imeli prav starokeynesianci z adaptivnimi pričakovanji, medtem ko so monetaristi / neoklasiki udarili mimo z racionalnimi pričakovanji. Nadaljujte z branjem→

Čudovita zgodba Simona Critchleya v New York Timesu o svojem profesorju filozofije Franku Cioffiju (1928-2012), ki je sovražil “velike teorije”. Natančneje, na podlagi nepremostljivega prepada med znanostjo in humanistiko, med naravoslovjem in družbo, je bil prepričan, da ni (ne more biti) splošne teorije vsega. Naravoslovne znanosti s svojim kavzalnim pojasnjevanjem ne morejo pojasniti subjektivnih dogajanj in družbenih pojavov vse tja do najmanjše podrobnosti, pač pa je slednje mogoče pojasniti le z globljim, bogatejšim verbalnim opisom. Vloga filozofije naj bi bila po Cioffijevem mnenju prav v razumevanju zmote “scientizma”, da je vse mogoče pojasniti s fizikalnimi zakonitostmi, in v sposobnosti razlikovanja med tem, kaj je mogoče pojasniti z znanostjo in kaj s humanistiko. To pa zahteva sposobnost presoje.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika nazorno pove, da so države PIIGS v pokriznem obdobju globoko zategnile pas – z zmanjšanjem javnih izdatkov ali povečanjem davkov so izboljšale (ciklično popravljen) primarni saldo proračuna za 8% (Španija, Irska) do 17% BDP (Grčija). V zgodovinski primerjavi od leta 1945 do danes je bilo to zategovanje nadstandardno – precej večje kot običajno (5% BDP v polovici primerov).

Nadaljujte z branjem→

Dani Rodrik v kolumni in novi knjigi Economics Rules poudarja to, kar tudi sam ves čas poudarjam študentom: ker je ekonomija družbena znanost, ki ima opravka z bolj ali manj (ne)racionalnim obnašanjem ljudi ter neštetimi interakcijami med njimi, ne moremo imeti splošne ekonomske teorije, pač pa imamo lahko le partikularne teorije (modele) za posamezne situacije. Ne gre za to, da pridemo do konsenza, kateri model je najboljši, pač pa, kateri model (teorija) najboljše deluje v dani situaciji.

Kot sem že večkrat povedal: tako kot zdravniki vseh bolezni ne zdravijo z istimi zdravili, tudi v ekonomiji vseh vrst kriz ne bi smeli zdraviti z istimi ukrepi. Napaka je krizo, ki je posledica povpraševalnega šoka, zdraviti z ukrepi iz arzenala ekonomike ponudbe (nižanje davkov, strukturne reforme), in napaka je krizo, ki je posledica ponudbenega šoka, zdraviti z ukrepi iz arzenala keynesianske politike (dvig plač, večji javni izdatki za infrastrukturo). V prvem primeru se zaradi napačnega “zdravljenja” kriza le še poglablja, v drugem primeru pa dobite le inflacijo itd.

In to je, kot ugotavlja tudi Rodrik, za tiste, ki “delajo” ekonomsko politiko, bolj umetnost in obrt kot pa znanost.

Nadaljujte z branjem→

Jeremy Corbyn je dobil danes presenetljivo veliko večinsko podporo v on-line glasovanju med člani laburistične stranke. Corbynove socialistične ideje – od re-nacionalizacije železnic in energetike, odprave šolnin na univerzah, ponovnega odprtja premogovnikov do kvantitativnega sproščanja za ljudi in javnih naložb v infrastrukturo – so postale tako atraktivne za laburiste predvsem zaradi let povsem nepotrebnega zategovanja pasu v času vlade Davida Camerona. To varčevanje je prizadelo predvsem šibkejše, zato je obrat v skrajno levo med laburisti po svoje pričakovan.

Ključno vprašanje pa je, ali so Corbynove ideje izvoljljive tudi na nacionalni ravni. Nazadnje se je izkazalo, da program “rdečega” Eda Millibanda ni pogodu večini Britancev, kar so izkazali s presenetljivo ponovno izvolitvijo Camerona. Tudi v tem kontekstu je treba razumeti dramatične napovedi nekdanjega establishmenta laburistov, predvsem Tonyja Blaira, da bo Corbynov program za dolgo časa izbrisal laburiste iz političnega zemljevida.

Nadaljujte z branjem→

• Towards a consensus on the causes of the EZ Crisis – Baldwin & Giavazzi
• Charlatans, Cranks, and Apparatchiks – Paul Krugman
• Economists vs. Economics – Dani Rodrik
• Hey, Republicans! Push Deregulation, Not Tax Cuts – Noah Smith
• China’s Forex Follies – Barry Eichengreen
• Media myths – Simon Wren-Lewis
• The Intellectual History of the Minimum Wage and Overtime – Oya Aktas
• Jeb Bush and the Return of Voodoo Economics – The New Yorker
• How Stanford Took On the Giants of Economics – The New York Times
• The 0.01%? Another Wealth Gap Matters More – Noah Smith
• Conceding too much to Supply Siders – Robert Waldmann
• Union Membership Can Predict Children’s Advancement – New York Times
• The age of global value chains – Amador & di Mauro

“Analitiki OECD” so se v študiji, ki jo je naročilo Ministrstvo za infrastrukturo, zatekli h genialnemu predlogu: ker bo pretovor iz Luke Koper (LK) v treh letih zapolnil kapacitete pravkar obnovljenega 1. tira, naj bi LK spremenila poslovni model in naj bi kot nadomestno rešitev izgradila nov zaledni terminal v Divači. Ta ideja je resnično vrhunska. Ker bi bile transportne kapacitete na 1. tiru že popolnoma zasedene, naj bi blago iz dodatnega pretovora v LK natovarjali na kamione in to blago po cesti vozili v Divačo, kjer bi ga naložili na železniške vagone na progi Sežana – Ljubljana. Genialno, mar ne? Le zakaj se tega ni nihče že do sedaj spomnil?! *

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V nastopu pred tednom dni je finančni minister izpostavil zanimivo dilemo:

ali si bomo (zaradi boljših rezultatov gospodarstva) zvišali plače ali pa dopustili, da se del tega rezultata prelije v večje zaposlovanje, predvsem mladih.

Pri tako postavljeni dilemi seveda ni nobenega dvoma o tem, kaj je pravi odgovor. Zagotoviti nova delovna mesta, na prvem mestu za množico nezaposlene mlajše generacije, mora biti seveda prioriteta. Vendar pa na žalost ni nujno niti preveč verjetno, da bodo nižje (ali enake) plače resnično omogočile več novih delovnih mest. Nadaljujte z branjem→