Ne vem sicer, kdo je Žiga Turk, ampak tale komentar Borisa Dežulovića o slovenski junaški zgodovini, temelječi na kulturi namesto na vojskovanju, ter nesreči nekaterih zaradi tega se od slastnosti topi na jeziku. Masterpiece.

Od vse junaške, vojaške Evrope, razrite od stoletnih in tridesetletnih vojn, je siromaka Žigo doletela dežela, katere najbolj slavna vojna v zgodovini, vojna za neodvisnost, ni trajala dlje kot malo počasnejša biatlonska tekma. Od vseh resnih, mrkih narodov veličastne, slavne bojevite Evrope je ubogega Žigo Turka doletel narod, ki ima za državno himno gostilniško zdravico, katerega glavne mestne trge zasedajo bronasti pisatelji in skladatelji, ulice pa se imenujejo po umetnikih, in katerega osrednji, največji državni praznik je dan smrti nekega tankočutnega in melanholičnega, nesrečno zaljubljenega pesnika. Ki je pri vsem tem, jebenti takšno zgodovino, sredi prelomne evropske revolucije 1848-49 umrl zaradi alkohola in ciroze jeter.

…

Res mora biti grozno, če ti je ime Žiga Turk in si Slovenec. Potomec naroda, katerega največji in najslavnejši sin je pisal ljubezenske pesmi, pri čemer ni imel toliko poguma, da bi sonet glasno poimenoval po svoji muzi, ampak je prestrašeno mencal in se zapletal ter skril njeno ime v začetne črke stihov, kot da piše za revijo Križanke in humor. In dvesto let pozneje je postal osrednja osebnost slovenskega naroda, države in zgodovine.

Nadaljujte z branjem→

Chris Dillow opozarja na – s strani lastnikov kapitala in njihovih medijskih izpostav – prezrto dejstvo: politika fiskalnega varčevanja oziroma zategovanje pasu ni neposredno škodljiva zgolj za javne uslužbence in prejemnike socialnih transferjev (in za gospodarsko rast), pač pa tudi uničuje banke. Posledica politike varčevanja je namreč nižja gospodarska rast in (pre)nizka (ali negativna) inflacija, proti kateri se države borijo z zalivanjem trgov s presežno likvidnostjo in ničelnimi obrestnimi merami. Vendar pa tudi to ne deluje, zato sedaj centralne banke v obupu eksperimentirajo z negativnimi obrestnimi merami, da bi tako prisilile banke, da začnejo posojati gore denarja, ki so jih dobile od centralne banke. Toda ničelne obrestne mere so davek na banke, s čimer najedajo samo substanco bank (njihove dobičke in vrednost njihovih delnic) oziroma kapital njihovih lastnikov. Drugače rečeno, bogati (lastniki kapitala), ki stiskajo reveže prek vplivanja na vlade, naj šparajo (klestijo proračune), s tem uničujejo tudi svoje premoženje.

Kako to, da tega do sedaj še niso dojeli?

Nadaljujte z branjem→

• Markets Don’t Work as Well as We Thought – Noah Smith
• Costs of austerity – Chris Dillow
• Inequality: the structural aspects – Branko Milanovic
• The Causes of Hillary Clinton’s Undoing – Stephan Richter
• The use and effectiveness of macroprudential policies – VoxEU
• The Political Economy of Interest Rates Revisited – Paul Krugman
• Disparity in Life Spans of the Rich and the Poor Is Growing – NYTimes
• Unconventional Fed Tools Can Control Inflation – Narayana Kocherlakota
• The Trade Numbers Game – Dani Rodrik
• Hyperinflation Paranoia Guides the Fed – Noah Smith
• The unsolved mystery of falling global trade – CBS MoneyWatch
• The Magic Trick of Inflation Targeting – Francesco Saraceno
• There Is No Intertemporal Budget Constraint – David Glasner
• Are recessions predictable? – Chris Dillow

Že nekoliko starejša raziskava Clark, Diener, Gerogellis & Lucas (2008), ki kaže, kar je sicer intuitivno že dolgo znano – in sicer znano inverzno U-krivuljo sreče glede poroke in še bolj znano J-krivuljo sreče v obdobju ločevanja. Priprave na poroko dvigujejo raven sreče, ki pa po poroki naglo pade. Na drugi strani cikla pa partnerji leta pred aktom ločitve vse bolj trpijo, po ločitvi pa se raven sreče poveča.

Zanimivi sta predvsem dve stvari. Prvič, da so ženske glede poroke “bolj vzhičene” – torej, da se jim raven sreče v letih pred poroko strmo dvigne, nato pa tudi bolj strmo pade kot pri moških. In drugič, da je J-krivulja sreče pri ločitvi za moške bistveno bolj strma kot za ženske. Torej moški pred ločitvijo bistveno bolj trpijo v zakonu, po ločitvi pa so bistveno bolj srečni kot ženske. Drugače rečeno, ženske več emocionalne vzhičenosti črpajo iz poroke, moški pa iz ločitve.

Nadaljujte z branjem→

Takatoshi Ito v še sveži raziskavi “japonizacijo” oziroma “japonsko bolezen“, ki se kot epidemija širi v razvitih državah, definira s štirimi značilnostmi. In sicer, (1) da je aktualna stopnja rasti BDP v daljšem obdobju nižja od potencialne rasti, (2) naravna obrestna mera je negativna in nižja od aktualne, (3) nominalna obrestna mera, določena s strani centralne banke, je enaka nič, in (4) deflacija (negativna rast cen). Večina razvitih držav že izpolnjuje prve tri kriterije, četrti (deflacija) pa tudi vse bolj postaja stvarnost. Medtem ko so bili pri japonskem zdrsu v trajno depresijo ključni predvsem prepozno reševanje bank, prepozna uvedba ekspanzivne monetarne politike in prepozno ter premajhno fiskalno stimuliranje, pa je pri ostalih razvitih državah, ki so se okužile z virusom “japonske bolezni”, problematično predvsem slednje – restriktivna fiskalna politika, ki preprečuje okrevanje agregatnega povpraševanja.

Nadaljujte z branjem→

Da ne bo pomote, Yanisa Varoufakisa zelo cenim. Toda njegova pobuda za demokratizacijo evropskih institucij – DiEM 2025 manifesto (Democracy in Europe Movement in 2025), ki jo je v torek predstavil v Berlinu, se mi zdi preprosto – Utopična. Varoufakis sicer pravilno ugotavlja, da če se evropske institucije ne bodo demokratizirale oziroma izvile iz objema nemške hegemonije oziroma hegemonije velikih držav, se bodo okrepile (nacionalistične) težnje v posamičnih državah po več suverenosti in vrnitvi lastne valute, kar bo privedlo do dezintegracije EU.

Varoufakis’s answers were extremely clear and effective, especially on one point that was among the most sensitive: the relationship between this initiative and the positions in several European countries that, in the face of the neoliberal management of the euro crisis, point to a recovery of sovereignty and the national currency. These positions are supported by different forces of the left, both traditional and innovative. Some of the best known names who support similar points of view are Oskar Lafontaine in Germany and Jean-Luc Mélenchon in France. Varoufakis’s position on this point was unequivocal rejection. The core of his initiative is to conduct a re-politization of the European space and institutions, as an antidote against fragmentation trends, insulation and competition. Nadaljujte z branjem→

Narayana Kocherlakota, do decembra predsednik minnesotske podružnice Fed, piše, kar je očitno kot beli dan, pa si pred tem politiki zatiskajo oči: ukrepanje centralnih bank z negativnimi obrestnimi merami je obupan zadnji poskus, da bi z monetarno politiko spodbudili investicije in gospodarsko rast in s tem inflacijo, toda gre za ukrep iz obupa, ker vlade (fiskalne politike) ne opravljajo svojega dela. Ob tako nizkih obrestnih merah bi morale vlade izdati še več dolga, s čimer bi po eni strani prek infrastrukturnih naložb zagnale gospodarsko rast in prek naložb v šolstvo in zdravstvo ter socialnih politik izboljšale življenja in perspektive vseh nas, po drugi strani pa bi prek večje ponudbe obveznic na trgu tudi spodbudile rast obrestnih mer. Oboje skupaj bi pripeljalo tudi do višje inflacije.

Negativne obrestne mere so torej samo znak, kako katastrofalne in neodgovorne fiskalne politike vodijo vlade.Kocherlakota upa, da bo Janet Yellen to jutri tudi povedala na kongresnem zaslišanju.

Nadaljujte z branjem→

Očitno se začenja naslednja faze deflacijske depresije na Japonskem. Potem ko japonski centralni banki zadnjih 25 let ni uspelo zagotoviti dovolj inflacije, se je poslužila ukrepa negativnih obrestnih mer (poslovne banke plačujejo “ležarino” za svoje depozite pri centralni banki). Namen ukrepa je, da bi poslovne banke začele posojati denar gospodarstvu, namesto da plačujejo ležarino. Toda ukrep je, kot piše New York Times, povzročil zgolj to, da so obrestnim meram v negativni teritorij sledili tudi donosi japonskih državnih obveznic. Drugače rečeno, zdaj ne samo, da poslovne banke plačujejo centralni banki, da imajo lahko svoj denar na varnem pri njej, pač pa tudi investitorji plačujejo japonski vladi, da imajo lahko svoj denar spravljen v njenih obveznicah.

Nadaljujte z branjem→