Varoufakisova utopija? Ne, hvala

Da ne bo pomote, Yanisa Varoufakisa zelo cenim. Toda njegova pobuda za demokratizacijo evropskih institucij – DiEM 2025 manifesto (Democracy in Europe Movement in 2025), ki jo je v torek predstavil v Berlinu, se mi zdi preprosto – Utopična. Varoufakis sicer pravilno ugotavlja, da če se evropske institucije ne bodo demokratizirale oziroma izvile iz objema nemške hegemonije oziroma hegemonije velikih držav, se bodo okrepile (nacionalistične) težnje v posamičnih državah po več suverenosti in vrnitvi lastne valute, kar bo privedlo do dezintegracije EU.

Varoufakis’s answers were extremely clear and effective, especially on one point that was among the most sensitive: the relationship between this initiative and the positions in several European countries that, in the face of the neoliberal management of the euro crisis, point to a recovery of sovereignty and the national currency. These positions are supported by different forces of the left, both traditional and innovative. Some of the best known names who support similar points of view are Oskar Lafontaine in Germany and Jean-Luc Mélenchon in France. Varoufakis’s position on this point was unequivocal rejection. The core of his initiative is to conduct a re-politization of the European space and institutions, as an antidote against fragmentation trends, insulation and competition.

Vir: Il Manifesto

S tem se večinoma strinjam (razen glede nujnosti dezintegracije). Toda utopičnost Varoufakisove vizije demokratične EU, kjer bodo vse članice popolnoma enakopravne, je v tem, da je to preprosto naivno in v praksi nemogoče. V mednarodnem pravu nasploh velja, da pravo (pravila) pišejo velike države v skladu s svojimi interesi. Evropsko unijo je skozi njen lepši del skupne zgodovine vedno vodil nemško-francoski dvojec. Vse pobude in odločitve so bile sprejete na relaciji Bonn – Pariz, ostale države so bile zgolj okrasek, glasovalni stroj, ki je zgolj ex post potrjeval dogovor nemško-francoskega dvojca. Ostale države so sicer v zameno dobivale svoje cukrčke v obliki evropskih kohezijskih in drugih sredstev ali pa v obliki fiskalnega odpustka (“britanski rabat”).

Tudi odločitev o monetarni uniji je bila izključno nemško-francoska. Toda evrska monetarna unija je bila korak predaleč. Bila je namenjena podrejanju in discipliniranju ostalih članic, kjer so vse članice postale praktično regije v “nemškem cesarstvu”, kjer se monetarna politika določa v Frankfurtu, regionalni proračuni pa se oblikujejo na podlagi pravil, določenih v Berlinu. Evropske institucije (predvsem Evropska komisija) so zgolj izpostave Berlina, ki v prividu decentraliziranosti in demokratičnosti izvajajo ukrepe, ki jih določajo v Berlinu. In to se ne bo nikoli spremenilo.

V to smer gre tudi najnovejša iniciativa na osi Berlin – Pariz o skupnem EU proračunu. To pomeni, da bo Berlin še naprej določal pravila igre, Pariz se bo strinjal, hkrati pa bo, ker je pač Francija velika država, dobival sprotne odpustke, ker teh pravil ne bo mogel spoštovati. Vse ostale članice (razen morda Italije) se bodo pravil morale striktno držati.

Nobena demokratizacija evropskih inštitucij oziroma mehanizmov odločanja v EU tega ne bo mogla spremeniti. Dejstvo je, da velike države želijo imeti integracijo zgolj zaradi velikega in enotnega trga, kjer pravila (so)delovanja določajo one. Grki, Portugalci ali Slovenci teh pravil ne bodo sooblikovali, lahko zgolj glasujejo zanje v skladu z glasovalnim sistemom “dvojne večine”, kjer pa imajo večino (po konstrukciji sistema) velike države.

Zato je Varoufakisova pobuda zgolj simpatično, vendar nepotrebno zapravljanje energije.

Varoufakis kot ekonomist ve, čeprav je to kot aktivist začasno odrinil v oddaljeni del možganov, da je ključni problem EU monetarna unija. Evro. Brez evra so evropske države dosegle nesluten napredek in rast blaginje. Bile so sicer oscilacije, predvsem glede vzdrževanja medsebojnih tečajev med valutami, toda te so bile minorne. Predvsem pa je monetarna neodvisnost članicam EU omogočala fleksibilnost ekonomskih politik, zaradi česar do večjih kriz ni prihajalo. Če je do krize prišlo, so se države hitro prilagodile s spremembami valutnih tečajev in neodvisnimi monetarnimi in fiskalnimi politikami. Če je bila država preveč zapravljiva ali labilna glede inflacije, je padec konkurenčnosti hitro odpravila z devalvacijo valute. Krize so se bolj ali manj avtomatsko in neboleče izravnavale.

Do tako hude krize, kot jo imamo zadnjih 7 let, je – kar je danes konsenz med ekonomisti – prišlo izključno zaradi monetarne unije. Znižanje premij na tveganje pred krizo, enostranska zamrznitev plač v Nemčiji in posledično gromozanski trgovinski presežki Nemčije, ki so se nato v obliki izvoza kapitala prelili v periferne države, so povzročili takšno rast finančnih in nepremičninskih balonov v perifernih državah. Brez evra se to ne bi moglo zgoditi, kajti finančni trgi bi prej kaznovali manj odgovorne države (z dvigom premije na tveganje), hkrati pa bi države z devalvacijo nacionalnih valut popravile izgubo konkurenčnosti. Evro je tlakoval pot v najhujšo ekonomsko krizo v Evropi po Veliki depresiji. Evro ni nič drugega kot zlata veljava valut pred 80 leti, ki s svojo rigidnostjo (nespremenljivostjo tečajev) je povzročila, da se je tedanja kriza poglobila v Veliko depresijo. Velika depresija se je končala šele, ko so se države odpovedale prisilnemu jopiču – zlati valuti.

In evro je tudi odgovoren za to, da se članice z evrom ne morejo izviti iz krize. Na eni strani nezmožnost devalvacije valute (prisilni jopič kot v primeru zlate valute), na drugi pa železna pravila fiskalnega pakta omejujejo državam, da bi lahko z ustreznimi stimulativnimi ukrepi svoja gospodarstva potegnile iz krize. Edina možnost, ki jo imajo, je svojo konkurenčnost povečati prek interne devalvacije, torej prek deflacije in/ali zniževanja plač, kar pa povečuje brezposelnost in poglablja krizo zaradi depresivnega vpliva na zasebno in investicijsko povpraševanje (trošenje).

Rešitev Evrope ni v “več Evrope” ali poskusu njene utopične demokratizacije, pač pa v koraku nazaj k monetarni suverenosti. Če želijo evropske države ostati skupaj in še naprej – v miru – ustvarjati blaginjo za svoje prebivalce, je potrebno manj in ne več Evrope. Manj Evrope pa pomeni več demokracije v nacionalnih okvirih oziroma več suverenosti nacionalnih ekonomskih politik. Sicer bomo dobili krvav upor v novodobnem “nemškem cesarstvu”.

Ne pozabite, da je ameriška monetarna integracija nastajala dvesto let in da je medsebojna nasprotovanja federalizmu premagala šele zelo krvava državljanska vojna, kjer je zmagovalna stran postavila fiskalna, monetarna in druga pravila (odnos do sužnjev). Takšne državljanske vojne, v kateri bi na koncu zmagal federalizem nemškega tipa, pa si, verjemite, ne želimo.

One response

%d bloggers like this: