Dežulović o nesreči Žige Turka z geografijo

Ne vem sicer, kdo je Žiga Turk, ampak tale komentar Borisa Dežulovića o slovenski junaški zgodovini, temelječi na kulturi namesto na vojskovanju, ter nesreči nekaterih zaradi tega se od slastnosti topi na jeziku. Masterpiece.

Od vse junaške, vojaške Evrope, razrite od stoletnih in tridesetletnih vojn, je siromaka Žigo doletela dežela, katere najbolj slavna vojna v zgodovini, vojna za neodvisnost, ni trajala dlje kot malo počasnejša biatlonska tekma. Od vseh resnih, mrkih narodov veličastne, slavne bojevite Evrope je ubogega Žigo Turka doletel narod, ki ima za državno himno gostilniško zdravico, katerega glavne mestne trge zasedajo bronasti pisatelji in skladatelji, ulice pa se imenujejo po umetnikih, in katerega osrednji, največji državni praznik je dan smrti nekega tankočutnega in melanholičnega, nesrečno zaljubljenega pesnika. Ki je pri vsem tem, jebenti takšno zgodovino, sredi prelomne evropske revolucije 1848-49 umrl zaradi alkohola in ciroze jeter.

Res mora biti grozno, če ti je ime Žiga Turk in si Slovenec. Potomec naroda, katerega največji in najslavnejši sin je pisal ljubezenske pesmi, pri čemer ni imel toliko poguma, da bi sonet glasno poimenoval po svoji muzi, ampak je prestrašeno mencal in se zapletal ter skril njeno ime v začetne črke stihov, kot da piše za revijo Križanke in humor. In dvesto let pozneje je postal osrednja osebnost slovenskega naroda, države in zgodovine.

Žigi Turku je takšna slovenska zgodovina – namesto s krvjo, ognjem in dimom napisana z gotico na papirju, oljem na platnu in akrostihom za Primičevo Julijo, reformatorskimi eseji, prevodi Svetega pisma, ljubezenskimi soneti in zgodbami malih pastirčkov – končno presedla, dovolj je imel takšne tankočutne in tuberkulozne pesniške Slovenije, in je izlil svojo ranjeno dušo bojevnika na portalu Časnik.

»Za državo se seveda lepo sliši, če je vzpostavljena na kulturi, ne pa na primer na truplih staroselcev, krvavih vojnah in krutih vladarjih. In za državo je slabo, če nima razen pesnikov in pisateljev pokazati nič drugega. Ni res, da Slovenci ne moremo pokazati svojega plemstva in vojskovodij, ki so Turke pometali v Kolpo, podjetnikov, ki so razvili kraje ob železnici Dunaj–Trst!« je napisal jezni Žiga, na robu z živci zaradi še ene pompozne državne slovesnosti ob dnevu Prešernove smrti, ko so namesto tankov, havbic in balističnih raket po mestnih ulicah paradirali umetniki, namesto odlikovanj za hrabrost pa so se podeljevale nagrade za kiparstvo, slikarstvo in poezijo.

Vir: Boris Dežulović, Dnevnik

One response

  1. Pozdravljeni,
    Žiga Turk očitno rad jamra. Žigo Turka bi trebalo spomniti na reformatora ćirlice, Vuka Karadžića in Rdečeg Bana…. Kot vnukinja vojaka, ki je v drugi svetovni vojni (peš) iz Srbije branil Trst, lahko zagotovim Žigi Turku da je potomec naroda, ki ima slavno zgodovino.
    Lep pozdrav,
    Milena Jović

%d bloggers like this: