Lepo je gledati, kako predpostavke sodobnih makroekonomskih modelov, ki so se sicer izkazali kot popolnoma neuporabni za karkoli razen za igračkanje, padajo kot po tekočem traku. Zadnja žrtev v vrsti je predpostavka reprezentativnega agenta. Sodobni makroekonomski modeli večinoma predpostavljajo, da so v gospodarstvu vsi posamezniki popolnoma identični (nekateri modeli sicer delijo agente na zaposlene in upokojence itd.). Torej je dovolj v modelu modelirati enega samega potrošnika in nato predpostaviti, da se vsi enako optimizacijsko obnašajo (lahko se tudi različno obnašajo, vendar je vsota njihovih odločitev matematično enaka vsoti odločitev identičnih posameznikov) – od tod reprezentativni agent. Resnici na ljubo večina makroekonomistov to predpostavko uporablja ne iz ideoloških, ampak iz pragmatičnih razlogov, ker pač to blazno poenostavi modeliranje.

Nadaljujte z branjem→

Večkrat sem že pisal o tem, da je ekonomija z nekaj predpostavkami poenostavila realni svet in ga naredila predvidljivega. Če predpostavite racionalnega posameznika z racionalnimi pričakovanji in nato te individualne subjekte preprosto združite (seštejete) v gospodinjstva in podjetja, vas nič ne more presenetiti. Resda lahko posamezni subjekt “gre po svoje”, toda v povprečju, v agregatu, se ta stohastika, te individualne anomalije (po predpostavki) med seboj izničijo in dobite predvidljiv svet, kjer posamezniki na podlagi optimizacijskega obnašanja svet vedno znova zavrtijo v optimalno ravnotežje. V tej “ekonomski deželi” ni prostora za “slabe dneve”, menstrualne vplive in drugačne neracionalne odzive posameznikov, ki bi v interakciji z drugimi subjekti tok dogajanja obrnili povsem v drugo smer od začrtanih optimalnih odločitev. Še manj pa je prostora za velika naključja, za “strele na Franza Ferdinanda”, ki bi preokrenili tok zgodovine.

Seveda je to samo fikcija, ekonomska pravljica, pravljična “dežela Nije”, v katero pa makroekonomisti zadnjih 40 let večinsko absolutno in dogmatsko verjamejo. No, ne vsi. Alan Kirman je v zadnjem OECD Insights to dogmatsko verovanje lepo pokritiziral. Povedal je, da – za razliko od drugih znanstvenih ved – samo ekonomisti zanikajo kompleksne adaptivne sisteme, kjer se tok zgodovine oblikuje na podlagi kompleksnih interakcij med posamezniki, ne pa na podlagi šablonskega mehaničnega obnašanja posameznikov, ki optimizirajo svoje odločitve v izolaciji eden od drugega. Če predpostavljate tak pravljični svet z izoliranimi racionalnimi posamezniki, ga seveda ne morete razumeti, kaj šele predvideti in napovedovati bodočega dogajanja.

Nadaljujte z branjem→

Visokošolsko izobraževanje je lahko izjemno dober posel . V Britaniji visokošolski sektor ustvari za 10.7 milijard funtov letnega izvoza, ob tem pa tuji študenti letno izven kampusa porabijo še za skoraj 5 milijard funtov. Temu pa je seveda treba prišteti še nove zaposlitve.

Nadaljujte z branjem→

• The Impact of Inequality on Social Capital – The Unassuming Economist
• Today’s Inequality Could Easily Become Tomorrow’s Catastrophe – Robert Schiller
• The Folly of Prudence, IMF Edition – Paul Krugman
• Trump’s Foreign Admirers – Ricardo Hausmann
• Economists Who’ve Advised Presidents Are No Fans of Donald Trump – WSJ
• On Blanchard – Robert Waldmann
• Newspapers in times of low advertising revenues – VoxEU
• Data Geeks Are Taking Over Economics – Noah Smith
• Evaluating research without knowing the results – The Washington Post
• Nitpicking on nominal GDP targeting – John Quiggin
• St. Louis Fed’s New Approach to Near-Term Projections – FRB St. Louis

Ena izmed ključnih zamer v makroekonomiji zadnjih 40 let je, da so teoretski modeli z divjimi predpostavkami (kot so racionalna pričakovanja ali hipoteza permanentnega dohodka) prevladali. Ti povsem teoretski modeli so posilili makroekonomijo z hudo restriktivnim optimizacijskim obnašanjem “ekonomskih agentov”. In tudi kadar je makroekonomija poskšala biti aplikativna z empiričnimi modeli (prevedba neoklasičnega modela v Lucasovi tradiciji v neokeynesiansko generacijo makro DSGE modelov), so bile te predpostavke tako restriktivne, da so se ti empirični modeli pokazali kot povsem neuporabni za napovedovanje česarkoli (o tem sem večkrat pisal).

No, Noah Smith je v zadnji kolumni malce hitro in najbrž naivno zmagoslavno zapisal, da je z dostopnostjo in uporabo podatkov (predvsem ekperimentalne narave) prišlo do izrivanja te restrktivne teorije s pragmatično uporabo podatkov. Torej: za razumevanje nekega pojava ne bo več treba razmišljati o tem, kako prisiljeno optimizacijsko se morajo v dani situaciji obnašati gospodinjstva in podjetja, pač pa preprosto z nekim ekonometričnim modelom ocenite, kakšen je vpliv x na y. Torej ne potrebujete več “globokega razumevanja” nekega pojava, pač pa pogledate, kaj vam pokažejo podatki. Do neke mere se je s tem mogoče strinjati, vendar pa to pomeni, da bodo potrebne številne ad hoc teorije, ko se bodo podatki iz nekih novih eksperimentov in povezave med nekimi pojavi spremenili.

Nadaljujte z branjem→

Jasno je, da nobeni državi ni uspelo postati razvita brez naložb v infrastrukturo, javno šolstvo in institucionalni sistem (sodstvo, policija, administracija itd.). Nobeni držabi ni uspelo z “majhno vlado” (merjeno kot % pobranih davkov glede na BDP), kajti sicer ne bi mogla financirati zgornjih javnih naložb in sistema. Thomas Piketty pravi, da gre pri zahtevah (konzervativcev) za “majhno vlado” seveda zgolj za ideologijo.

Nadaljujte z branjem→

• An Infrastructure Proposal That Goes Beyond Clinton and Trump – JohnCassidy
• Fixing America’s roads is a great opportunity – Noah Smith
• Eight pitfalls to avoid in the helicopter money debate – Eric Lonergan
• A primer on helicopter money – Cecchetti & Schoenholtz
• A Thought Provoking Essay from Fed President Williams – Larry Summers
• Slow Learners – Paul Krugman
• More Support for a Higher Inflation Target – Carola Binder
• Why slightly higher inflation might benefit the U.S. economy – Equitable Growth
• The Future of the Left in Europe – James Galbraith
• Eurozone stability still under threat of a ‘bad shock’ – Stefano Micossi
• Why Critics Of Free Trade Are Talking China, Not NAFTA – FiveThirtyEight
• On the Evils of Hodrick-Prescott Detrending – Francis Diebold
• Divorce and children’s long-term outcomes – Frimmel, Halla & Winter-Ebmer
• What Would Clintonomics Bring? – Wall Sreet Journal
• The Political Economy of Trade – Stephan Haggard
• On job polarization – Chris Dillow
• Being an Ideologue Means Never Having to Say You’re Wrong – Bloomberg View

Narayana Kocherlakota, bivši predsednik Fed iz Minnesote, je zadel žebljico na glavico s tem, ko se je lotil t.i. “ugank” v makroekonomiji. Makroekonomisti poročajo o vedno novih “ugankah” – najbolj znanih je tistih 6 največjih ugank Obstfelda & Rogoffa (2000), danes sta največji uganki, zakaj QE ne sproži okrevanja in hiperinflacije ter zakaj se je rast produktivnosti kljub IT revoluciji zaustavila. Pri tem je za uganko proglašeno empirično odkritje, ki je v nasprotju s prevladujočo teorijo.

Kocherlakota iskrivo priznava, da so te “uganke” bolj znak zmede oziroma napačnega dizajna makroekonomske teorije. Makroekonomisti so si po zaslugi Lucasove neoklasične kontrarevolucije v sredi 1970-ih zadali neverjetno restriktiven okvir razmišljanja. Makroekonomski modeli morajo biti mikrofundirani, torej temeljiti na povsem arbitrarnih predpostavkah (racionalna pričakovanja) in (zelo restriktivno dizajniranem) optimiziranju potrošnikov in gospodinjstev, ki pa niso bile utemeljene na dejanskih empiričnih povezavah, pač pa so povsem subjektivno in ideološko zastavljene. No, in ko raziskovalci na podlagi empirične analize pridejo do diametralno nasprotnih ugotovitev, kot pa sledijo iz teorije, razglasijo nove ugotovitve kot “uganke”, namesto, da bi podvomili v prevladujočo teorijo.

Nadaljujte z branjem→