The recent Eiser v. Spain ICSID award is yet another example of a state being condemned to pay a large monetary sum merely because an investor has been economically disadvantaged by a reasonable and necessary regulatory change.  Eiser, which generates renewable energy in Spain, complained, like many other companies (Spain has been assaulted by more than 20 such requests for indemnification), that the government had cut the subsidies that attracted them to the renewable generation market there; in Eiser’s case they also claimed that some of the technical requirements and the method of allocating subsidies to particular kinds of plants were changed to their disadvantage (changes that likely reflect the government’s learning curve with this new innovative programme).

Nadaljujte z branjem→

Vlada je danes objavila prvi razpis za zbiranje ponudb za pripravljalna dela za gradnjo 2. tira Koper – Divača. Mnogi to vladno potezo napadajo, češ da s tem dejanjem vlada arogantno ravna v nasprotju z dobrimi praksami, ki naj bi vladi narekovale, da se vzdrži aktivnosti, ki so predmet spornega zakona, o katerem se odloča na prihodnjem referendumu. Kakorkoli se strinjam, da Cerarjeva vlada v mnogih primerih ravna skrajno arogantno, pa v tem primeru nisem tega mnenja. Namreč, predmet referenduma konec septembra je zakon o financiranju gradnje 2. tira. Predmet tega zakona ni trasa 2. tira, pač pa način financiranja njegove gradnje. Če zakon na referendumu pade, s tem ne pade projekt 2. tira, saj za gradnjo 2. tira vlada ne potrebuje nobenega posebnega zakona, pač pa pade zgolj čudaški način financiranje njegove gradnje, zaradi česar bi vlada morala poiskati alternativni način financiranja.

Prav zato začetek aktivnosti za gradnjo 2. tira sam po sebi ni sporen, pač pa vlada s tem zgolj začenja s postopki gradnje in tako zmanjšuje nepopravljivo škodo za gospodarstvo, ki bi nastala, če bi se zaradi referendumskega padca zakona zamaknil začetek gradnje ali padla sama gradnja 2. tira.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Diskusije o oblikovanju Demografskega sklada tečejo že kar nekaj let, s predlogom Zakona o demografskem rezervnem skladu pa so se te razprave še intenzivirale. Kot so napisali na Ministrstvu je cilj ustanovitve Demografskega rezervnega sklada (DRS) “zagotavljati dolgoročno stabilnost pokojninskega sistema”. Posebno upokojenske organizacije imajo s tem skladom velika pričakovanja, a bojim se, da tudi v bodoče tako zastavljen sklad kakšne posebne teže pri financiranju pokojnin ne bo imel. Seveda pa je lahko predmet “borbe” za obvladovanje določenega dela državnega premoženja ter tudi sredstvo za nabiranje političnih točk. Poglejmo najprej nekaj številk.

Nadaljujte z branjem→

Why do so many companies make bad decisions, even with access to unprecedented amounts of data? With stories from Nokia to Netflix to the oracles of ancient Greece, Tricia Wang demystifies big data and identifies its pitfalls, suggesting that we focus instead on “thick data” — precious, unquantifiable insights from actual people — to make the right business decisions and thrive in the unknown.

Bine Kordež

Kadar nanese beseda na pokojnine, se med ljudmi najpogosteje pojavljajo izjave o prazni pokojninski blagajni, o tem, da bo potrebno delati do smrti ali da se bo naš pokojninski sistem sesul. Seveda nič od tega ne drži, a po stari navadi v Sloveniji radi vse stvari vidimo bolj črne kot pa je dejansko stanje. Zato poglejmo nekaj dejstev v zvezi s stanjem našega pokojninskega sistema.

Polna ali prazna pokojninska blagajna je predvsem nesmiselna navedba, ker v tej blagajni, na nekem pokojninskem računu nikoli ni bilo zbranih in privarčevanih sredstev za izplačevanje tekočih pokojnin. V Sloveniji tako kot v večini držav na svetu že od Bismarcka velja tako imenovan pretočni ali “pay as you go” sistem. Po njem se v pokojninsko blagajno oz. na račun pokojninskega zavoda vsak mesec s prispevki od plač ter dodatnim prilivom iz proračuna zbere toliko sredstev, kolikor jih Zavod za pokojninsko zavarovanje potrebuje za tekoče izplačilo pokojnin. Stanje sredstev na računu konec meseca ali na začetku je vedno nič oz. minimalen znesek za tekoče poslovanje zavoda.

Nadaljujte z branjem→

Ali to pomeni, da se guverner umika v tujino? Že nekaj časa se je namreč po kuloarjih govorilo, da si išče službo v eni od mednarodnih finančnih ustanov tujini, a te informacije doslej niso bile potrjene. Je pa skoraj gotovo, da Boštjan Jazbec novega mandata na čelu Banke Slovenije ne bo dobil. Sedanji mandat se mu izteče prihodnje leto. Spomnimo, tudi guverner je namreč v kriminalistični preiskavi zaradi suma o nepravilnostih pri sanaciji bank v letu 2013. Če bi sodili po tem, da njegovi prav tako osumljeni nekdanji viceguvernerji niso dobili parlamentarne podpore pri svojih vnovičnih kandidaturah za svoje funkcije, tudi sam Jazbec le težko računa na zaupanje političnih strank.

Vir: Delo

No, če ta funkcija ne pomeni avtomatske imunitete za “zločin proti davkoplačevalcem” in darilo tujim kreditojemalcem in kupcem naših bank, storjenih pri sanaciji bank v 2013, in če njegova bodoča super plača ne bo šla v stroške naših davkoplačevalcev, naj Jazbec kar gre kamor hoče. Tam nam bo lahko naredil manj škode.

Odličen komentar matematičarke Cathy O’Neil o bebavosti slepega zaupanja v “big data” in algoritme, ki naj bi odkrili vzorce obnašanja in nam nato pomagali pri napovedovanju in obvladovanju prihodnosti. Toda algoritmi temeljijo na preteklem obnašanju in ne morejo služiti za napovedovanje prihodnosti.

Algorithms decide who gets a loan, who gets a job interview, who gets insurance and much more — but they don’t automatically make things fair, and they’re often far from scientific. Mathematician and data scientist Cathy O’Neil coined a term for algorithms that are secret, important and harmful: “weapons of math destruction.” Learn more about the hidden agendas behind these supposedly objective formulas and why we need to start building better ones.

Evo, še  malce marksistične teorije (za mlajše bralce) o “the end is near“.

Nekateri bodo sicer rekli, da se mi je dokončno utrgalo in odneslo na levo, toda fundamente je treba poznati. Na vse strani. Duhovna omejenost ne osvobaja (tako kot nepoznavanje prava, ekonomije, sociologije, psihologije ali česa drugega ne).

• Trump’s CEOs resigned. His staff should do the same. – Larry Summers
• Old Ideas About Foreign Trade Are Being Retired – Noah Smith
• Centrism: the problem, not the solution – Chris Dillow
• The Lost Lesson of the Financial Crisis – Mohamed A. El-Erian
• The behavioural economics paradox – Chris Dillow
• The Natural Rate of Unemployment over the Past 100 Years – FRBSF
• Misallocation and Productivity: International Perspective – Tim Taylor
• The social mobility lie – Chris Dillow

Najbrž ste spremljali tragično dogajanje v Charlottesvillu (neonacistični protest ob odstranjevanju kipa konfederacijskega generala Leeja) in po njem, ko je skozi predsednika Donalda Trumpa svoj glas povzdignila bela supremačistična elita ameriškega juga, ki se rekrutira (tudi) neposredno iz nekdaj močno razširjenega Ku Klux Klana (KKK). Trump je s svojo prvotno neobsodbo tragičnega dejanja (uboj zmerne protestnice prek avtomobilskega terorističnega napada s strani privrženca neonacistične skupine) in kasnejšim relativiziranjem “obeh strani” (češ da so na obeh straneh dobri ljudje) najbolj očitno v sodobni politični zgodovini ZDA pokazal na tisti latentni, prikriti obraz Amerike, ki stoji izza republikanske stranke. Bela, kapitalska elita, ki simpatizira s potlačenim supremačističnim gibanjem pripadnikov nižjega in srednjega spola, ki intimno še vedno živi v svetu sužnjelastniške segregacijske dobe in ki je prepričana, da je belsko prebivalstvo evolucijsko svetlobna leta pred črnskim. Kljub zatonu KKK v zadnjih desetletjih, je to prepričanje na ameriškem jugu ostalo še kako živo. In čakalo na trenutek, da izbruhne.

Ob dogajanju v Charlottesvillu pa je, vsaj zame kot ekonomista, še bolj zanimivo nekaj drugega. Kot razkriva pred dvema mesecema re-objavljena knjiga zgodovinarke Nancy MacLean “Democracy in Chains (The Deep History of the Radical Right’s Stealth Plan for America)“, je sodobna (neoliberalna, novoklasična) ekonomska teorija globoko utemeljena na rasističnih temeljih. Vsaj zame je bilo to povsem novo spoznanje.

Nadaljujte z branjem→