Zgolj tistega, ki je mentalno ostal v času komunizma. Nekdo lahko spravi vojsko iz Slovenije (“pošlje domov” armado JLA in ukine obvezno služenje vojaške obveznosti), izjemno težko pa vojsko spraviš ven iz njegove glave. To je bila moja prva refleksija na akcijo vojaškega preleta Slovenije ob razglasitvi konca epidemije, s katero naj bi se, pazite (!):

…simbolično zahvalili zdravstvenim delavcem, pripadnikom civilne zaščite in vsem, ki so bili oziroma so še vedno vključeni v sistem zaščite in reševanja, ter vsem, ki so med epidemijo zagotavljali delovanje vseh osnovnih sistemov v državi. (Delo)

Pazite, to ni hec. Niti smešno ni. Je le “bolano”. Kaj se ti mora dogajati v glavi, da se spomniš, da bi se zdravniškemu osebju (za res izjemne napore v času epidemije) zahvalil tako, da čez nebo pošlješ floto vojaških letal? In to dvakrat. Namesto, da bi zanje, za pripadnike civilne zaščite in osebje v domovih za starostnike priredil sprejem, se jim zahvalil za izjemne napore in na koncu dodal kot simbolično gesto, da jim bo vlada izplačala 100-odstotni, neobdavčen dodatek k plači za vsak mesec dela v izrednih razmerah.

Nadaljujte z branjem→

V spomin in opomin, česar si nikakor več ne želimo.

Izkušnje kažejo, da bolj ko je narod kulturno in gospodarsko zaostal, večje manifestacije prireja.“

(Janez Janša, 1985)

Ekonomski modeli so že itak neuporabni za kakršnekoli napovedi bodočih gospodarskih gibanj, nasploh pa tisti, ki so “mikrofundirani” (ki temeljijo na predpostavkah racionalnega obnašanja posameznikov in njihove individualne odločitve – po definiciji racionalne in zelo omejene (na več ali manj trošenja zaradi spremembe obrestne mere) – agregirajo na raven gospodarstva). Smiselne so kvečjemu ekstrapolacije agregatnih trendov (ali večji makroekonometrični modeli, ki temeljijo na poznavanju pretekle dinamike) ob določenih predpostavkah bodočih gibanj, ki pa tudi ne dajejo nobenih realističnih ocen, kaj se bo zares zgodilo, ampak le širok pas možnih bodočih dinamik.

No, Branko Milanović pa dodatno k temu pravi, da so tudi takšna modelska predvidevanja za obdobje po tej pandemiji in ob takšni globalni negotovosti povsem neuporabna. Nihče ne ve, kaj se bo dogajalo z razvojem pandemije v prihodnosti, kako bodo prizadete posamezne države in regije in nihče ne ve, kakšni bodo politični odzivi držav in kakšne restrikcije glede globalnih tokov blaga, kapitala, storitev in ljudi bodo posamezne države uvedle. Nihče ne ve, kakšen bo svet decembra 2020. Tudi če bo pandemije konec. Kaj šele, če bo pandemija dobila nove razsežnosti. Svet po pandemiji bo drugačen. In tega se ne da “modelirati”. Lahko se sicer igramo s predpostavkami, ko ekstrapoliramo sedanje trende, vendar dobimo tako širok razpon možnih bodočih dinamik, da so ta predvidevanja povsem neuporabna. Razen za to, da imamo neke ocene in da navzven dajemo vtis, da vemo vsaj približno, kaj nas čaka. Eno figo vemo.

This crisis is like “the warrior that leaves devastation in its stead”, and to make projections assuming that none of that devastation has occurred, and even if has occurred, that it will have no impact on future functioning of the economy is simply wrong. We  have to admit that there are limits to our ability to tell the future: we are not “Gods that are totally enlightened”. 

Nadaljujte z branjem→

35 let po koncertu Dire Straits v Ljubljani je Mark Knopfler na zunaj sicer malce ostarel, le kitara je ostala ista. Ampak tale izvedba Telegraph Road je še vedno tako vrhunsko vrhunska…

.

Nadaljujte z branjem→

Tole pa je verjetno ena najbolj erotičnih rock pesmi vseh časov. Mislim, ritem…

Ko bo tega korona sr… konec, bodo Kings of Leon ena prvih koncertnih destinacij.

Redko gledam poročila, vendar me je kolega opozoril na zanimiv fenomen v včerajšnjih Odmevih. Matej Lahovnik, vodja vladne svetovalne skupine, je namreč na vprašanje o (ne)učinkovitosti vladnih protikriznih ukrepov med drugim odgovoril:

“…zaenkrat tudi podatki statističnega urada kažejo, da je bil padec bruto domačega proizvoda v prvem četrtletju manjši od pričakovanj, kar je dobro, verjetno tudi posledica vladnih ukrepov”.

Treba je sicer razumeti potrebo po populističnem upravičevanju svojega (vladnega) dela, vendar pa to nikakor ne bi smelo iti na škodo dejstev. Dejstva pa so naslednja:

• 1. četrtletje je po koledarju trajalo od 1. januarja do 31. marca 2020,
• sedanja vlada je nastopila mandat 13. marca 2020,
• prvi protikoronski zakon je bil sprejet 2. aprila, v veljavo je stopil 3. aprila 2020 (torej 3 dni po koncu prvega četrtletja),

Dejstvo je torej, da vlada v prvem četrtletju s svojimi ukrepi fizično nikakor ni mogla ublažiti padca BDP, saj so bili prvi protikrizni ukrepi sprejeti po koncu prvega četrtletja. Pika.

No, če bi bili dosledni, bi lahko trdili nasprotno: namreč, da je vlada s svojimi ukrepi negativno vplivala na gospodarsko dinamiko oziroma da je celo povzročila padec BDP v prvem četrtletju. Kot rečeno, je vlada nastopila mandat 13. marca 2020, v ponedeljek 16. marca pa je uveljavila drastične ukrepe glede karanten, zapiranja javnega življenja in zapiranja nekaterih gospodarskih panog. In če pogledate spodnjo sliko glede porabe električne energije, ki jo kot indikator gospodarske dinamike v realnem času tedensko objavljam, boste videli močno korelacijo med vladnim ukrepom zapiranja javnega življenja in gospodarstva ter gospodarsko dinamiko. V prvih dveh delovnih tednih marca (do 13.3.) je bila namreč gospodarska dinamika (poraba EE) blizu lanske ravni v istem tednu, upadla je šele v tretjem tednu (prvi teden vladnih ukrepov zapiranja) za 7.6% in v četrtem tednu marca (za 6.2% glede na isti teden lani).

Nadaljujte z branjem→

Vojko Flegar je v Dnevnikovem Objektivu odlično povzel temeljne dileme reševanja sedanje globalne recesije in izstopne strategije slovenske vlade:

Tudi zdaj nevarnost, da bodo vlade v imenu kratkoročnega cilja rešiti, kar se rešiti da, zanemarile strukturna neskladja in probleme, na drugi strani pa v skrbi zaradi novih javnih dolgov (še naprej) varčevale pri naložbah v infrastrukturo, zdravstvo in šolstvo, ni majhna. Nobena vlada kajpak noče vzbuditi vtisa, da ji ni mar za delovna mesta, četudi takšna, ki so v nasprotju s siceršnjimi dolgoročnimi cilji, recimo podnebnimi ali okoljskimi, hkrati pa imajo »gasilske akcije« takoj viden učinek (čeprav morda zgolj navidezen), medtem ko se ta pri strukturnih spremembah pokaže šele čez čas. Veliko preprosteje, pa tudi ceneje in piarovsko učinkovito je denimo za veliko državo, kakršna je Nemčija s številnimi notranjimi letalskimi povezavami, tako ali drugače, tudi z vstopom v lastništvo, rešiti nacionalnega letalskega prevoznika kot čakati na rezultate vlaganj v železniško infrastrukturo. Veliko hitreje in ceneje je mogoče razširiti mestne ljubljanske avtocestne vpadnice kot vzpostaviti primestni javni prevoz. Istočasno izkušnje iz velike recesije svarijo, da lahko neselektivno reševanje celih panog oziroma delovnih mest ustvari tudi zombijevska podjetja (če tukaj zanemarimo neposredne zlorabe), torej podjetja, ki so bila sicer zapisana skorajšnjemu propadu, a jim je državna pomoč pomagala pri preživetju na račun drugih ali novih podjetij z večjo dodano vrednostjo.

Nadaljujte z branjem→

Za tiste, ki še niste kupili dolgo pričakovanega angleškega prevoda zadnje knjige Thomasa Pikettya “Capital and Ideology” (izšel je 10. marca letos), je spodaj dobro napisan povzetek. Izvrstna recenzija v avtorstvu odličnega Marshalla Steinbauma v Boston Review.

Vsak Pikettyja seveda bere in razume na svoj način. Meni pa so se v tej knjigi najbolj usedle naslednje štiri stvari.

Prvič, kapitalizem je ideologija, pa čeprav so to ideologijo po sredini 1970. let poskušali zakriti prek koncepta meritokracije tako na politični kot na teoretski ravni.

Drugič, Piketty dobro opiše, kako je socialdemokracija zapustila delavski razred in postala zastopnik družbene intelektualne elite. Socialdemokratski politiki so ta prehod naredili tako, da so osebne ekonomske usode vezali na izobraževanje in s tem omogočili krivdo za neuspeh prenesti na posameznike. Pri tem pa pozabili, da nimajo vsi enakega dostopa do izobraževanja in da tudi izobrazba, čeprav še tako visoka, ne more preseči fundamentalnih družbenih in socialnih razlik, ki izhajajo iz razlik v premoženju. Kaj nekomu pomaga visoka izobrazba ali celo doktorat znanosti, če dela kot kot učitelj ali raziskovalec in je deležen mizerije plač v javnem sektorju?

Nadaljujte z branjem→

.

Pri Brucu so seveda na prvem mestu teksti. Ameriške sanje, ki so se izgubile v real-kapitalističnih usodah in osebnih dramah ameriškega delavskega razreda:

I had a job, I had a girl
I had something going mister in this world
I got laid off down at the lumber yard
Our love went bad, times got hard
Now I work down at the carwash
Where all it ever does is rain
Don’t you feel like you’re a rider on a downbound train

Nadaljujte z branjem→