V naslednjih dvajsetih letih lahko pričakujemo, da bo samo v gradnjo manjkajočih stanovanj in postelj v domovih za starejše osebe vloženo okrog 2 milijardi evrov, v gradnjo in vzdrževanje cest okrog 10 milijard evrov, v energetiko okrog 17 milijard evrov, v energetsko sanacijo stavb in fotovoltaiko okrog 10 milijard evrov, v nadgradnjo distribucijskih in prenosnih omrežij okrog 5 milijard evrov ter v modernizacijo železniške infrastrukture okrog 13 milijard evrov (do leta 2050) ter še okrog 3 milijarde evrov za njeno vzdrževanje. Če seštejemo te naložbe, pridemo na znesek okrog 55 milijard evrov do leta 2040 oziroma 60 milijard evrov do leta 2050. Na letni ravni to pomeni velika in stalna investicijska vlaganja v višini okrog 2.8 milijard evrov letno oziroma 5.8% BDP iz leta 2020.

Ta investicijska vlaganja pomenijo veliko priložnost za slovensko gospodarstvo in domače zaposlene. Pomenijo stalen stimulus, ki bo z neposrednimi in posrednimi, multiplikativnimi učinki poganjal tudi BDP. Ob realizaciji teh investicij se nam ni treba bati za prihodnost slovenske gradbene industrije, slovenske podporne industrije in storitev ter za prihodnost delovnih mest v Sloveniji.

Nadaljujte z branjem→

V Sobotni prilogi Dela je Luka Snoj, izredni profesor in vodja odseka za reaktorsko fiziko na Institutu Jožef Stefan, zelo trezno in uravnoteženo spregovoril o ciljih razogljičenja proizvodnje energije in realnih načinih, da to naredimo pri nas. Njegova poanta je dobro povzeta v naslovu: predvsem je treba odpraviti hipokrizijo in se začeti pogovarjati o objektivnih dejstvih in številkah.

Smo v svetu, ki ima problem globalnega segrevanja ozračja. Tu je ekološka panika. Kakšne rešitve za energijsko prihodnost našega planeta vidite za obdobje, reciva, prihodnjih desetih »trajnostnih« let?

Čarobne paličice ni. Vsaka tehnologija vpliva na okolje, ima prednosti in slabosti.

…

Če bi hoteli iti v trajnostno nizkoogljično družbo, jaz ne bi bil izključevalen. Uporabil bi vse: sonce, veter, hidroenergijo in seveda jedrsko energijo. Kjer razmere to dopuščajo, bi uporabil tudi plimo in geotermalno vodo, ampak tega ni povsod. Zavedati se je treba, da obnovljivi viri energije, kot so sonce, veter in voda, zavzamejo veliko prostora in tekmujejo tudi z urbanizacijo in kmetijstvom, z našimi rekreativnimi dejavnostmi, varovanjem narave (Natura 2000) ipd. Poleg tega so to spremenljivi oz. vremensko odvisni sistemi. Družba pa potrebuje zanesljivo in stabilno proizvodnjo energije. Če hočemo iti v nizkoogljično družbo, se moramo znebiti fosilnih goriv. Če to upoštevamo, brez jedrske energije ne bo šlo.

Švedska in Francija, državi, ki sta še sredi prejšnjega stoletja imeli zelo visok ogljični odtis, imata danes enega od najnižjih v Evropi prav zaradi jedrske energije. Francija ima pri proizvodnji elektrike ene od najnižjih izpustov CO2 na svetu. Nemčija, nasprotno, je investirala na stotine milijard evrov v obnovljive vire, pa je svoje izpuste le neznatno znižala. Razlog je, da je jedrske elektrarne zapirala in jih nadomeščala s premogovnimi in plinskimi. Prešla je na fosilna goriva, ki so rezerva obnovljivim virom v primeru neugodnih vremenskih razmer. V Nemčiji je le malo dni na leto dovolj sonca in vetra, da lahko proizvedejo vso elektriko, ki jo Nemčija potrebuje. Ko ni vetra in sonce zaide ali je oblačno, pristaneš pri fosilnih gorivih. Tak manko lahko brezogljično in zanesljivo nadomesti le jedrska energija.

Nadaljujte z branjem→

Tole Orbanovo vmešavanje v notranje politike držav, ki so na zemljevidu nekdanje “Velike Madžarske”, prek medijev, skladov in investicij, je postalo resna nevarnost za demokracijo v Sloveniji, Romuniji in Srbiji. Postalo je ključno nacionalno varnostno vprašanje za Slovenijo. In ni slučajno, da Orbana podpirajo in imitirajo tisti, ki še danes javno podpirajo nekdanje prisege domobrancev Hitlerju. Enkrat izdajalec slovenskega naroda, …

Spodaj je povezava do odličnih preiskav v treh “satelitskih” državah “Velike Madžarske”, objavljena v Balkaninsight:

On taking power in 2010, right-wing Hungarian Prime Minister Viktor Orban promised the ‘virtual reunification’ of the country with Hungarian-populated lands taken from it by peace treaty in the wake of World War One.

A century since the Treaty of Trianon dramatically shrank the size of the Hungarian state and stranded millions of Hungarians beyond its borders, Orban is pouring money into ethnic Hungarian communities in neighbouring states, issuing passports and picking up voters and political leverage for the ruling Fidesz party.

The largesse, however, has come at a price for democracy, according to a BIRN investigation in Slovenia, Serbia and Romania, where Hungarian spending shot up from 40 million euros in 2015 to 330 million in 2018 and amounted to more than three quarters of a billion over the four-year period.

In these countries, local proxies beholden to Budapest now wield a worrying degree of influence over media, culture and development funds, imitating Orban’s own ‘illiberal democracy’.

Nadaljujte z branjem→

V današnjem Dnevniku imam kolumno, ki govori o popolni dezorientaciji slovenskih odločevalcev in kaosu na relaciji javni investitorji – državni organi glede javnih razpisov, ki ne spoštujejo EU direktiv in smernic na tem področju, kar omogoča, da tuji ponudniki na podlagi zlorabe socialnega dumpinga zmagujejo na javnih razpisih za velike projekte. V podporo zgornjemu komentarju spodaj navajam povzetek iz naše študije, kakšno narodnogospodarsko škodo povzroča ta praksa za Slovenijo in kako se po vzoru razvitih EU držav boriti proti tujemu socialnemu dumpingu.

Ureditev tega stanja mora biti ena prvih prioritet bodoče vlade. 

Nadaljujte z branjem→

Obvezno branje!

Mitja Dušak

V razpravah o energetski prihodnosti Slovenije je zaslediti odklonilno stališče do hidroelektrarn, čeprav svet govori o podnebnih spremembah zaradi izpustov toplogrednih plinov kot posledice rabe fosilnih goriv in prehodu k obnovljivim virom, kot so vodna, vetrna, in sončna energija. Nacionalni energetsko podnebni načrt (NEPN), ki je v javni obravnavi, polaga velike upe v varčevanje z energijo, od novih elektrarn pa predvideva do leta 2030 predvsem gradnjo 1350 MW sončnih elektrarn z letno proizvodnjo cca 1500 GWh in 145 MW vetrnih elektrarn, ki bi letno proizvedle okoli 300 GWh.

Na papirju se te številke zdijo smiselne. Vendar moramo vedeti, da bo moč sončnih elektrarn zrasla z 250 na 1600 MW, zato bo v času intenzivnega sončnega sevanja poleti nekaj ur dnevno sončne proizvodnje toliko, da bi lahko vse druge elektrarne v Sloveniji zaustavili, razen če ne bomo vzporedno zgradili tudi velikih kapacitet za shranjevanje energije. Nihče pa ne ponuja rešitve, kje bomo električno energijo pridobivali ves preostali čas, razen tistih nekaj ur, ko sije močno sonce sredi poletja, torej ponoči, ob oblačnih dnevih in preostalih 9 mesecih leta.

Nadaljujte z branjem→

Mojo mladost je nehote zaznamovala ta klinčeva komunistična revolucija in kasnejši komunistični režim. Odraščal sem v veliki, navzven zelo “črni” družini. Mojemu dedku in babici je namreč agrarna reforma pobrala večino zemlje. Ko sem bil majhen, sem poslušal, kako so v letih po vojni prihajali komunistični biriči in plenili svinje in krave ter pridelek in kako so morali skrivati živino in pridelek pred njimi. Kalvarija se je nadaljevala, ker sta se dva najstarejša sinova izmed dvanajstih otrok odločila, da gresta za duhovnika. Preostalih deset otrok naj bi zaradi tega še dodatno šikanirali v šoli. Pri nas doma se ob večerih nikoli ni govorilo na glas, ves čas se je pogledovalo k oknom in poslušalo ali se slišijo pritajeni koraki špicljev okrog hiše.

Kratek povzetek: Vseeno mi je za bele ali rdeče, z obojimi sem razčistil v osnovni šoli. Pomembni pa so mi odprtost duha (progresivnost namesto nazadnjaškosti), humanost (enake možnosti za vse, spodobno plačilo za vse in da družba poskrbi za najšibkejše) ter nacionalna suverenost (da lahko sami, suvereno odločamo o svojih razvojnih prioritetah).

Komunizem in socializem nista bila priljubljena pri nas doma. Spomnim se, ko sem v prvem razredu osnovne šole prišel domov, ves ponosno okrašen z rdečo rutico in modro kapico, me je najmlajši stric, ki je sicer odraščal ob Beatlih in bil nasploh največji upornik v družini, dokaj grdo pogledal in rekel, da me noče več videti v tem. In res se mi je ta oprava zagabila. Do šestega razreda osnovne šole, preden je mama zgradila lastno hišo, smo živeli pri dedku in lahko vam zagotovim, da pri nas doma nismo gledali niti enega partizanskega filma. Poznal sem vse filme o Winetouju ali Budu Spencerju in Terrencu Hillu, toda če mi je kdo omenil Bitko na Neretvi, Sutjesko, Valter brani Sarajevo itd., sem samo debelo gledal. In še do danes teh filmov nisem videl. Tudi ko je umrl Tito, sem prišel naslednji dan v šolo in se čudil, zakaj so nekatere sošolke prišle s črnim žalnim trakom. Morda na avstrijski televiziji, ki smo jo edino gledali, niso poročali o tem. Ali pa se nikomur ni zdelo vredno, da bi to omenil. Kaj pa vem.

Nadaljujte z branjem→

Za razliko od Nassima Taleba, ki je velike finančne krize (kot redke dogodke oziroma kot 5-sigma dogodke po Gaussu) označil kot “črne labode”, pa Nouriel Roubini (ki mu nekateri pripisujejo, da je napovedal krizo v 2008) možnost nastanka globalne ekonomske krize v 2020 označuje kot belega laboda. Torej kot dokaj verjeten dogodek. Preveč stvari se je nakopičilo naenkrat – od trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko, političnih napetosti v svetu, corona virusa, nevarnosti vojne med ZDA in Iranom ter nevarnosti kibernetskih napadov na ZDA pred volitvami, ekstremnih vremenskih situacij itd., da to ne bi imelo resnejšega vpliva na občutno ohladitev svetovne gospodarske rasti ali celo recesije.

Jaz nisem tako črnogled in ne želim deliti tega strahu. Predvsem zaradi njegove kontraproduktivnosti, saj bolj kot verjamemo, da se bo to zgodilo, bolj bomo z našimi dejanji (zmanjšanje porabe, varčevanje, manj trgovanja…) to krizo tudi so-povzročili. Vendar je biti neinformiran še veliko slabše.

There are times when we should expect the system to reach a tipping point – the “Minsky Moment” – when a boom and a bubble turn into a crash and a bust. Such events are not about the “unknown unknowns,” but rather the “known unknowns.”

Beyond the usual economic and policy risks that most financial analysts worry about, a number of potentially seismic white swans are visible on the horizon this year. Any of them could trigger severe economic, financial, political, and geopolitical disturbances unlike anything since the 2008 crisis.

Nadaljujte z branjem→