Zanikovalci Covid-19 in anticepilci že nekaj časa kot enega izmed kronskih dokazov o škodljivosti cepljenja z “eksperimentalnimi cepivi” propagirajo članek »Worse Than the Disease? Reviewing Some Possible Unintended Consequences of the mRNA Vaccines Against COVID-19«. Avtorja članka sta upokojeni informatik ter naturopat in akupunkturist, ki sta se v novoustanovljeni anticepilski reviji malce poigrala z “znanstvenim pristopom” in, kot dokazuje Alojz Ihan, po svoje interpretirala rezultate študij, napihnila strahove ter pozabila navesti, da je večina teh strahov strokovno neutemeljenih oziroma so se v praksi izkazali kot neupravičeni. Lepota njegovega teksta je v tem, da je na vrhunski, gosposki način razkrinal to kvazi-znanstveno “dokazno argumentacijo”, brez da bi za njeno oznako sploh uporabil besedico šarlatanstvo. Vrhunski bralni užitek. Nadaljujte z branjem→

Po nekaj desetletjih neoliberalne ekonomske doktrine, kjer je država problem in ovira za učinkovito dogovarjanje med podjetji in zaposlenimi, kjer so zaposleni vedno in po definiciji “pravično” nagrajeni s plačo, ki odraža njihov mejni prispevek k outputu, se dogaja zanimiv zasuk. V času odpiranja po pandemiji, v kateri so države močno finančno spodbujale gospodarstvo, obstaja presežno povpraševanje po zaposlenih, pri čemer pa nekateri zaposleni nočejo delati za ponujeno (pre)nizko plačo. Kot da se približujemo polni zaposlenosti, za katero so poskrbele države s fiskalnim stimulusom.

In zdi se, da mnogim podjetjem ta situacija, kjer zaposleni niso zadovoljni s ponujeno plačo, ker imajo boljše opcije, ni všeč. Situacija s (skoraj) polno zaposlenostjo podjetjem ni všeč, ker ogroža njihovo pogajalsko moč. Martin Sandbu je v Financial Timesu za razlago tega nezadovoljstva mnogih podjetij priklical že skoraj pozabljenega poljskega ekonomista Michala Kaleckega, sicer sodobnika Keynesa, ki je v leta 1943 objavljenem članku “Political aspects of full employment”, navedel tri razloge:

(1) če država lahko kreira delovna mesta s fiskalnim stimulusom, se nenadoma razvodeni pomen “poslovnih sentimentov” kot odločilnega dejavnika rasti in zaposlovanja, (2) javne investicije utegnejo zmanjšati prostor za zasebne dobičke, in (3) država s politiko polne zaposlenosti jemlje pogajalsko moč podjetjem na trgu dela. Sandbu:

Nadaljujte z branjem→

Če spremljate @EricTopol, ki na twitterju najbolj ažurno spremlja znanstvene raziskave in empirične podatke glede učinkovitosti Covid cepiv, ste v zadnjem mesecu že zaznali, da (1) sedanja Covid cepiva ne ustvarjajo trajnejše imunosti proti okužbam (pri Pfizerjevi varianti mRNA cepiva se je po 6 mesecih od cepljenja učinkovitost cepiva proti okužbi s koronavirusom Delta in simptomatski (»blagi«) bolezni zmanjšala s približno 95% na približno 40%, pri Astra Zeneci pa naj bi padla celo proti 8%), in (2) da pa so cepiva (zaenkrat še) dokaj učinkovita glede preprečevanja težjega poteka bolezni (učinkovitost proti hospitalizaciji in hudi bolezni ostaja pri Pfizerjevem cepivu okrog 80% do 90%, pri Astra Zeneci pa okrog 60%). Zelo preprosto povedano, to pomeni:

1. S cepljenjem ne dosežemo imunosti, še vedno se lahko okužimo in še vedno lahko prenašamo okužbo naprej, se pa zavarujemo pred težjim potekom bolezni.
2. Vendar pa učinkovitost delovanja cepiv s časom pada (in bo padla še bolj z novimi variantami), zato bodo potrebna dodatna cepljenja (boosterji). O rizikih glede tega pa več spodaj.
3. Ni čudežnega zdravila, v jesen zato ne gremo nič bolj mirni, še vedno bomo morali uporabljati metode socialnega distanciranja (na osebni ravni) in morali se bomo navaditi živeti z virusom (tako glede načina življenja, glede preventivnih ukrepov in glede odločitev o cepljenju).

Spodaj je dober povzetek dosedanjih empiričnih ugotovitev glede učinkovitosti Covid cepiv z ustrezno filmskim naslovom. Velja prebrati. Nadaljujte z branjem→

Mitja Vilar

Ministrica za šolstvo se je dotaknila tudi vprašanja prezračevanja. Po njeni oceni v šolah zadošča naravno zračenje (z odpiranjem oken). Če pa katera šola želi dodatno prezračevanje, pa naj o tem odločajo vodstva šol.

Ne, ni mali čudež temveč je doktrina navodil za uporabo. Večina jih začne brati in upoštevati pol ure ali uro po tem, ko ji novega kupljenega izdelka na noben način ne uspe spraviti v pogon. Tudi zagnati računalniškega programa.

Dosežek uma, da se ne odvaja izdihan zrak, temveč odpira okna, je vsekakor boljši, kot da se ne stori ničesar. Je pa to odlično izhodišče za operacijske dvorane, kjer je enak problem bacilov in virusov po zraku. Ko jim bo med operacijo vroče, bo glavni kirurg reke sestri: »Odprite malo vrata, da bo prepih«. Enako na onkologiji.

Nadaljujte z branjem→

Kaotično umikanje ZDA iz Afganistana in nepripravljenost EU držav na ameriški umik bodo povzročile podobne težave, kot smo jih bili deležni leta 2015. Grozi nam podoben migrantski val. In Erdogan bo spet gate keeper.

V nekaterih državah bo to krojili volilne rezultate, morda bo celo centralna tema v naslednjih mesecih. In potem Bog nas obvaruj desničarskih jastrebov.

President Joe Biden was unapologetic yesterday in the face of cross-aisle criticism of the chaotic U.S. withdrawal from Kabul. Yet as Samy Adghirni reports, that defiance hasn’t stopped European allies from laying the blame on Washington, even as they conceded to being similarly caught out by the Taliban’s lightning victory.

Ni nam treba pogledati do Afganistana, da bi se zgražali nad talibanskimi metodami. Doma jih imamo v izobilju.

Odličen povzetek @pseudoerasmus politične zgodovine Afganistana od 1970-ih let naprej, medetničnih bojev za oblast in pakistanskega odločilnega vpliva, in kako so se v ta dizaster nato najprej zapletli Sovjeti in nato še Američani ter si oboji polomili zobe. Afganistan je bolj kompleksna zgodba, kot se zdi.

Afghanistan enters the news cycle, and there are always people rehashing the 1980s….

Periodic reminder:

Taliban ≠ the mujahiddin of the 1980s.

If anything, the Taliban have just driven from power the remnants/descendants of the mujahiddin/ex-communist coalition of the 1990s

Just to illustrate the complexities of the factional history… a simplified outline:

In 1973, the ethnically Pashtun monarchy was overthrown in a bloodless coup by the cousin of the last king, who declared a republic and wanted a faster modernisation of the country.

In 1978, this cousin prince-president was then overthrown in a bloody coup by a group of *radical* communists, who were composed of mostly ethnic Pashtuns.

But their tribal and social origins were different. The monarchy was founded on a confederation of southern tribes from around Kandahar (like the Taliban at the beginning). The communists were primarily from the ‘eastern’ tribes near the northern Pakistani border.

The radical communists (Khalq) attemped a rural revolution. They always do. Naturally this disturbed the fragile equilibrium in which the monarchy had been modernising the cities but had left the countryside — ironically their base of support esp the rural Pashtun tribes — alone.

Naturally attempted rural reforms created a backlash. (This was exploited by Pakistan, which was only responding in kind: after the king was overthrown, the Afghan govt shored up domestic support by making irredentist-separatist claims against the Pashtun provinces of Pakistan.)

Nadaljujte z branjem→

Dober povzetek začetka Bidenovih težav. Bloomberg:

Suddenly, it all seems to be going wrong for Joe Biden.

Instead of the “summer of freedom” he promised pandemic-weary Americans in June, the U.S. is being ravaged by a surge in Covid-19 infections, fueled by the delta variant and continued vaccine skepticism, particularly in rural areas.

The president’s economic agenda faces an uncertain fate in the House amid a revolt from moderate Democrats demanding quicker action on a bipartisan infrastructure package, and a partisan showdown over raising the federal borrowing limit looms large in September.

Biden’s plans to mark the 20th anniversary of the Sept. 11, 2001 terrorist attacks by having secured an end to America’s longest war are now certain to be overshadowed by an unfolding foreign policy disaster and humanitarian crisis in Afghanistan.

Desperate scenes played out at Kabul’s international airport today as thousands rushed to exit Afghanistan after Taliban leaders took control of the capital, with reports saying at least five people were killed.

Just last month, Biden defended his decision to follow through on the Afghanistan military pullout agreed to by his predecessor, Donald Trump, calling it “highly unlikely” that “there’s going to be the Taliban overrunning everything and owning the whole country.”

It’s now clear how wrong that prediction was.

As Nick Wadhams writes, the miscalculation amounts to a spiraling political calamity — at home and abroad — for a president who had vowed to be a sure-handed steward of U.S. foreign policy, an error that’s likely to be a stain on Biden’s legacy no matter what happens now.

Ko sem prebiral ta pregledni članek o “degrowth” (“odrasti” po naše, kar je, mimogrede, grozen termin) Johna Cassidyja v New Yorkerju med je vedno znova presunjalo, kako hudiča se pri nas ne najde noben novinar, ki bil sposoben napisati tako čudovito recenzijo strokovnih pogledov na eno najbolj aktualnih dilem sodobnega časa. Cassidy je odlično povzel različne strokovne poglede, zakaj je strategija visoke gospodarske rasti problematična iz okoljskega vidika in vidika neenakosti ter jo nato soočil z dejavniki, ki že itak znižujejo to rast (omejenost virov, šibka demografska rast, spremenjene preference ljudi in razlike v produktivnosti med industrijskim in storitvenim sektorjem). Pokazal je, da se “degrowth” itak že dogaja oziroma smo prešli v fazo počasne rasti (“slow growth”) in da to ni nič slabega.

Pri slednjem se je naslonil na knjigo “Fully Grown: Why a Stagnant Economy Is a Sign of Success” mojega priljubljenega razvojnega ekonomista Dietza Vollratha (University of Houston). Vollrath pravi, da sta dve tretjini upočasnitve v rasti posledica manjše demografije (slednja pa je posledice boljšega ekonomskega položaja, emancipacije in možnosti kontroliranja nosečnosti / rojstev). Gospodarska rast je namreč produkt rasti prebivalstva (delovne sile) in produktivnosti. Slednja pa je v dobršni meri upadla zato, ker se je po eni strani produktivnost v industriji tako povečala, da je mogoče z manj inputi proizvesti bistveno več proizvodov, na drugi strani pa so se spremenile preference ljudi, ki danes v svoji potrošni košarici zajemajo večji delež storitev kot proizvodov. In ker se je delež storitev v BDP (kjer je produktivnost nizka in počasi ali sploh ne raste) povečal na 70 do 85%, seveda posledično tudi produktivnost celotnega gospodarstva počasneje raste. In ko to počasnejšo rast prebivalstva pomnožite z zelo počasi napredujočo produktivnostjo gospodarstva, dobite seveda, da se gospodarska rast v razvitih državah trendno znižuje od nekadanjih 3-4% proti 1%.

No, in ta nižja rast, do katere je prišlo po evolutivni poti, je po mnogih ocenah skladna z okoljskimi omejitvami in klimatskimi cilji. Pri čemer pa lahko strukturo rasti primerno sooblikujemo z ekonomskimi politikami, kot so ogljični davek (tudi ogljične carine) in povečane investicije v bolj zelene tehnologije, kar financiramo prav iz virov ogljičnih davkov. Panika “zelenih marksistov” je torej odveč, treba je uporabiti zdrav razum in pametne politike. Pri tem pa se morajo zagovorniki ničelne rasti zavedati, kaj to pomeni za revnejše ljudi. Ničelna rast pomeni, da se revni predeli sveta ne morejo izkopati iz revščine, na kar opozarja tudi Branko Milanović v “Degrowth: Solving the Impasse by Magical Thinking“. V zadnjih dveh desetletjih se je število ljudi, ki so živeli v absolutni revščini, zmanjšalo iz dveh milijard na vsega 700 mio ljudi. Predvsem po zaslugi hitrejše rasti na Kitajskem in Indiji. Milanović tudi pravi, da če s strategijo ničelne rasti ne želimo revnih za večno pustiti v prekletstvu revščine, bi morali dohodke globalno bolj enakomerno porazdeliti, torej jih vzeti prebivalcem v razvitih državah in jih preusmeriti tistim v nerazvitih. Kar pa je seveda politično nemogoče. Zato je strategija degrowtha zgolj magično razmišljanje brez realne logike.

Nadaljujte z branjem→