Včerajšnji prepričljivi zmagi Orbana na Madžarskem in Vučića v Srbiji so mnogim zdita neverjetni. Večini ljudi, ki od zunaj spremljajo dogajanje, se zdi neverjetno, da ljudje v neki državi – na vsaj kolikor toliko svobodnih volitvah – prostovoljno večinsko volijo za avtokrate. Vendar zadeva ni tako preprosta, kot se zdi od zunaj. Avtokracije so za ljudi mnogokrat privlačnejše od demokracije.

Ta teden začenjamo s predavanji pri predmetu Korupcija in razvoj in ena izmed tem v prvem predavanju o “ekonomiki korupcije” se nanaša na to, kateri režim je boljši – demokracija ali avtokracija. Teorija se tukaj zdi zelo jasna – od Mancurja Olsona naprej (Dictatorship, Democracy, and Development (1993), Power and Prosperity (2000)) velja teoretično prepričanje, da so demokracije boljše od diktatorskih režimov. No, empirija je glede vprašanja, ali so demokracije vedno bolj učinkovite od avtokracij, manj prepričljiva, in sicer gre zadeva nekako tako:

• Democracies are always better than Dictatorships:
  • Olson, 1993, 2000 (seminal theoretical work)
• Only Older Democracies are better:
  • Keefer, 2007 (cross-sectional analysis)
  • [Keefer and Vlaicu (theoretical model)]

• Only “Very Democratic” Democracies are better:
  • Bäck and Hadenius, 2008
• Only Wealthy Democracies are better:
  • Charron and Lapuente, 2009

Nadaljujte z branjem→

Germany’s Greek crisis. 11 years ago Greece faced a sovereign debt crisis because of:

• irresponsible fiscal policy
• bad luck

Today Germany faces a geopolitical crisis because of:

• irresponsible energy policy
• bad luck

Greece’ s bad luck was a global financial crisis triggered in the US housing market. Germany’s bad luck came in the form of erratic decisions from an entrenched tyrant. But, as German officials liked to remind their Greek counterparts, bad luck is no excuse for bad policy.

Greek politicians were free riding on the credibility of the euro that allowed cheap and apparently unlimited borrowing… for a while. They bet that market finance would keep flowing indefinitely. It was cheap. But it was risky.

Being fiscally responsible is like buying insurance against future crises. Greek politicians did not want to pay the price of responsibility. They later imposed a cost on their fellow Europeans when the funds dried up.

Germany did the same with its energy policy. It was a bet that the gas would keep flowing. Germany is depended on gas inflows just as Greece was on financial ones. It refused to pay the cost of insurance in the form of diversification.

And the costs are now born by other countries as Germany’s dependence becomes a constraint on Europe’s policy making.

Vir: Thomas PHILIPPON, @ThomasPHI2

Tudi (najbolj konzervativni) Nemci, kot je Hans-Werner Sinn, spoznavajo, kako zelo ga je Nemčija pokronala v svoji energetski politiki. Zapiranje nukleark s stabilno proizvodnjo in njihovo nadomeščanje s plinsko-parnimi elektrarnimi z nekaj 10-krat večjim negativnim ogljičnim odtisom, da bi zagotovili manjkajočo energijo v jesenskih in zimskih mesecih, ko ni dovolj sonca ter za regulacijo sistema, je pač slaboumno. Ob tem pa subvencioniranje gradnje solarnih in vetrnih elektrarn prek dvakrat višje cene energije za gospodinjstva sodi v isto kategorijo. Bolj kot je Nemčija gradila nove in nove solarne in vetrne elektrarne, bolj kot je nemško krajino in Severno morje spreminjala v polja vetrnic, da bi zmanjšala odvisnost od fosilnih goriv, tem bolj odvisna je postajala od njih. Hkrati pa postala odvisna še od Rusije, od koder dobi 55% vsega plina. Z izgubo energetske suverenosti je Nemčija s tem izgubila še politično suverenost. O slednjem sem pisal ob začetku ruske invazije na Ukrajino.

Od te katastrofalne nemške energetske politike sta najbolj profitirali Avstrija in Rusija. Avstrija, ker je ob sončnih dneh, ko so nemške solarne elektrarne proizvajale viške, ki jih ni bilo mogoče uporabiti ali shraniti, te viške nemške električne energije kupovala po nizkih ali negativnih cenah in z njimi podnevi načrpala vodo v višinske bazene (de facto baterije) ter jo uporabila v nočnih urah ali ob manjkih energije prek črpalnih hidro elektrarn za proizvodnjo potrebne električne energije. Rusija pa seveda, ker je bogato služila z nemško trapasto politiko, hkrati pa si Nemčijo še strateško pokorila.

Sedanja nemška razmišljanja, kako se v petih letih izvleči iz ruske energetske zanke, tudi spadajo v kategorijo slaboumne kratkovidnosti. Nadomeščanje nabav plina iz Rusije z nabavami v Libiji, Katarju ali ZDA, niti za ped ne rešuje (1) ne nemške odvisnosti od uvoženega plina, (2) ne njene odvisnosti od fosilnih virov energije in (3) ne njene energetske avtonomnosti in s tem politične suverenosti. Namesto tega bi morala Nemčija ohraniti 3 obstoječe in ponovno reaktivirati 14 zaprtih jedrskih elektrarn ter narediti načrt za pospešeno gradnjo novih. Vsaka država potrebuje kombinacijo izdatnih stabilnih virov energije (kjer so jedrske elektrarne iz okoljskega vidika seveda neprimerno bolj sprejemljive od elektrarn na premog ali plin), obnovljivih virov energije (hidro, solarne, vetrne, delno biomasa in geotermalna), sistemov za shranjevanje viškov energije (baterije, ČHE, elektroliza) ter energetskih virov za regulacijo sistema in za sistemske rezerve (tukaj plinsko-parne elektrarne najbolje odigrajo to vlogo). Prav tako mora vsaka država zagotoviti svojo energetsko avtonomnost, s čimer postane odporna na šoke – naravne in politične.

Politiki, ki v 21. stoletju tega ne razumejo, ne bi smeli priti blizu možnosti odločanja o prihodnosti države.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Dober članek Z napalmom nad stagflacijo?, vendar pa ne naslavlja dolgoročnega problema. In sicer, ali si lahko največja trgovska sila na svetu (EU) privošči, da je v posameznih segmentih (kot je mikroelektronika, hrana, energija,…) popolnoma odvisna od uvoza? Gre za, če hočete, nacionalni (nadnacionalni interes). Ki je na veliko veselje (in hkrati obžalovanje) nas zagovornikov, nekako spet v modi.

Namreč država ali nadržavna tvorba, kot je EU, ne more računati samo na dobre čase. Sestavni del upravljanja državnih tvorb je tudi sistematično pripravljanje na krize. Zdi se, da smo v času galopirajoče globalizacije in prevlade Zahoda na to pozabilli.

Nadaljujte z branjem→

Super je slišati, ko mladina, najprej starejši sin in zdaj nečak, odkriva izjemno muziko iz časov, ko smo mi bili mlajši od njih. In Joy Division, sploh pa tole pesem, je fajn odkrivati, pri The Smiths sem pa že zelo ambivalenten. Nikoli mi niso sedli.

V izogib “napalm metodi” zniževanja inflacije morajo vlade absorbirati cenovne šoke pri energentih za podjetja in gospodinjstva prek znižanja davščin ali uvedbe subvencij, cenovnih kontrol in aktiviranja rezerv.

Če so se drugo polovico lanskega leta centralni bankirji še spraševali, ali je porast inflacije vsled postkovidnega odpiranja gospodarstev prehodne ali trajne narave, pa je tej dilemi nesmiselna in grozljiva vojna v Ukrajini bržčas naredila konec. Po ruskem napadu na Ukrajino so cene energentov, hrane ter ključnih surovin in inputov za industrijo ponorele. Dobili smo vse potrebne sestavine za stagflacijo, kot v drugi polovici 1970-ih let.

Vendar je pri teh napovedih in iskanju »zdravil« treba biti pazljiv. Čeprav je IGM Forum na poslovni šoli Chicago Booth, ki vključuje vodilne evropske in ameriške ekonomiste že napovedal veliko verjetnost za recesijo v Rusiji, stagnacijo v razvitih državah in visoko inflacijo, povezave tukaj niso tako avtomatične, kot se zdijo. Prvič, povišana inflacija, denimo med 5 in 10% letno, nikakor ne pomeni stagnacije. Povišana inflacija in spodobno visoka gospodarska rast med seboj odlično koeksistirata, saj je inflacija običajno stranski produkt visoke gospodarske rasti. Do stagnacije v času visoke inflacije (in s tem do stagflacije) lahko privede le kak velik povpraševalni šok, fizično pomanjkanje ključnih inputov, kot so energenti, ali pa prehiter in premočan odziv monetarne politike, ki premočno podraži denar.

Nadaljujte z branjem→

Nima zveze z današnjim dnem ali tednom. Vendar se še kdo spomni skupine Boye? Fantastična ženska post-punk skupina iz Novega Sada.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika lepo prikazuje, kako so evropske države odvisne od ruskega plina. Nemčija je najbolj strateško ranljiva – ne zgolj zato, ker 55% uvoženega plina dobi iz Rusije, pač pa tudi zaradi količine. Tako velikih količin preprosto ni mogoče dobiti od drugod, ne kratkoročno in ne srednjeročno. Potrebno bi bilo zgraditi plinovode in LNG terminale, kar pa terja leta, ter zagotoviti dolgoročne pogodbe o dobavi takšnih količin. Toda tudi Poljska, Italija in Nizozemska niso v boljšem položaju, medtem ko so Češka, Slovaška in Madžarska praktično skoraj v celoti vezane na ruski plin.

Vir: Bloomberg

Nadaljujte z branjem→

Politične stranke v predvolilnih soočenjih pavšalno predstavljajo svoje obljube oziroma ukrepe. Tudi in predvsem na področju zdravstva, kjer sta glavni obljubi skrajšanje čakalnih vrst ter ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ). Pri tem je indikativno, da njihove obljube niso utemeljene na resni analitični osnovi oziroma da se stranke sploh ne zavedajo, kakšne učinke posamezni ukrepi prinesejo. Eter sicer prenese pavšalno obljubo, da bomo “čakalne vrste skrajšali s povečanjem sredstev za zdravstvo in v ta namen namenili sredstva iz ukinjenega DZZ”, toda vsebinsko je ta obljuba nesmiselna.

No, včeraj je bila na Ekonomski fakulteti zanimiva predstavitev študije z naslovom “Ekonomski in socialni učinki ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja“, ki jo je nato spremljala diskusija (okrogla miza) z nekaterimi najbolj uglednimi ekonomist/kami s področja ekonomike zdravstva (Petra Došenovič Bonča, Maks Tajnikar, Aleš Ahčan, Črt Kostevc) na temo izzivov financiranja javnega zdravstva v Sloveniji. Študija je analizirala 8 različnih variant ne ukinitve (kajti brez DZZ v zdravstveni blagajni zmanjka za 570 mio evrov), pač pa spremembe financiranja DZZ, in sicer od povečanja ene ali obeh prispevnih stopenj za zdravstveno zavarovanje (ZZ), izvzema prispevka za ZZ iz olajšave za dohodnino, dviga dohodninskih stopenj do dviga obeh stopenj DDV (z vsemi bi kompenzirali izpad sredstev, če bi sedanje prostovoljno DZZ spremenili v obvezno ali ga nadomestili z drugimi davščinami). Analiza je pokazala, da ima način spremembe financiranja DZZ velike redistributivne učinke. Prinaša sicer veliko razbremenitev upokojencev (do okrog 220 mio evrov), vendar pa breme plačevanja izpadlega prispevka za zdravstvo (v odvisnosti od variante) prevzamejo delodajalci (povečanje stroškov za 265 do 392 mio evrov), država (povečanje izdatkov / zmanjšanje prihodkov med 150 in 236 mio evrov) in zaposleni (izgube dohodkov v višini 74 do 224 mio evrov). Torej, če razbremenimo upokojence plačila DZZ, morajo ta izpad pokriti drugi subjekti, hkrati se povečajo izdatki države (za zaposlene v javnem sektorju). Ko se torej govori o “ukinitvi DZZ”, je treba imeti tudi odgovor, komu in na kakšen način se bo pobralo teh izpadlih 570 mio evrov. (Spodaj je executive povzetek študije, če koga zanima.)

Nadaljujte z branjem→

O tem je v zadnjih tednih veliko špekulacij, predvsem kot posledice sankcij proti ruski centralni banki in njenim poslovnim bankam ter posledični navezavi ruske centralne banke na kitajsko. No, mednarodni finančniki se ne strinjajo s to trditvijo. Pravijo, da sta svet financ in globalni kreditni sistem preveč prežeta s transakcijami in imetji v dolarjih. Nasprotno pa se Barry Eichengreen iz univerze Berkeley, sicer najboljši zgodovinar s področja mednarodnih financ, s tem ne strinja. Njegove analize kažejo, da lahko več valut koeksistira kot svetovne rezervne valute, da je zadnjih 70 let prevlada dolarja bila anomalija v evoluciji in da se pomen dolarja postopno zmanjšuje. Od leta 2000 se je delež dolarja v globalnih rezervah zmanjšal iz 70 na 59%.

Toda bo ukrajinska kriza pospešila de-dolarizacijo in privedla do vzpona kitajskega juana kot pomembne rezervne valute? Eichengreen dvomi, da se bo to zgodilo. Pravi, da je nezaupanje v avtoritarno oblast na Kitajskem v globalnem finančnem svetu preveliko, hkrati pa obstaja strah pred sankcijami, kar zmanjšuje možnost hitrejše tranzicije k juanu. Spodaj je dober povzetek razprave, ki ga je naredil (moj drugi najljubši) ekonomski zgodovinar Adam Tooze.

Nadaljujte z branjem→