Strateška izgubljenost Evrope

Marko Golob

Dober članek Z napalmom nad stagflacijo?, vendar pa ne naslavlja dolgoročnega problema. In sicer, ali si lahko največja trgovska sila na svetu (EU) privošči, da je v posameznih segmentih (kot je mikroelektronika, hrana, energija,…) popolnoma odvisna od uvoza? Gre za, če hočete, nacionalni (nadnacionalni interes). Ki je na veliko veselje (in hkrati obžalovanje) nas zagovornikov, nekako spet v modi.

Namreč država ali nadržavna tvorba, kot je EU, ne more računati samo na dobre čase. Sestavni del upravljanja državnih tvorb je tudi sistematično pripravljanje na krize. Zdi se, da smo v času galopirajoče globalizacije in prevlade Zahoda na to pozabilli.

Drug razlog je, da je prevladujoči noliberalizem zelo slab okvir za tako ukrepanje, ker sam tega ne omogoča, po drugi strani pa državo, ki je tega edina sposobna, kastrira. Neoliberalizem z odkrito kratkoročno naravnanostjo in “egoizmom” poslovnih subjektov ne omogoča potrebne koncentracije in dolgoročnega potrpežljivega in usmerjenega razvojnega napora, ki ga razvoj ključnih tehnologij in industrij zahteva. Nekoč, v času hladne vojne, je Zahod v pogojih intervencionistične države to zelo uspešno počel, da bi kasneje po 1991 v neskončni aroganci in kratkovidnosti zmagovalcev hladne vojne, ta uspešen državni aparat učinkovito demontiral.

Danes to z velikim uspehom poče Kitajska, Rusija, včeraj so bile dober primer Južna Koreja, še pred tem Japonska, Singapur,… celo Iran pod geopolitično prisilo.

To, da Evropa ni ena od vodilnih sil na področju mikroelektronike in da jo prehiti nekaj nad 20-milijonski Tajvan, je katastrofa. Da uniči svojo energetsko bazo prek eliminacije jedrskih elektrarn in TE na premog, ravno tako. Da nima strateških zalog ključnih surovin, da praktično vse baterije za elektromobilnost uvaža iz Kitajske, Južne Koreje ali Japonske, kljub zadostni tehnološki in razvojni kapaciteti doma. Da je evropska vojaška komponenta popolnoma odvisna od ZDA in da slednja kontrolira velik del evropske vojaške industrije. In še bi lahko naštevali.

Je pa zato svetovna velesila v promociji LGTB+, spremembi spola pri mladoletnikih, masovnih migracijah civilizacijsko nekompatibilnih ljudstev, zelenem prehodu kot rešitvi neobstoječega problema podnebnih sorememb.

Ampak ne vem kako nam bo to pomagalo pri bodočem tekmovanju med superbloki multipolarnega sveta. In to tekmovanje, da se ne bi kdo slučajno zmotil, se imenuje bitka za preživetje.

%d bloggers like this: