Z napalmom nad stagflacijo?

V izogib “napalm metodi” zniževanja inflacije morajo vlade absorbirati cenovne šoke pri energentih za podjetja in gospodinjstva prek znižanja davščin ali uvedbe subvencij, cenovnih kontrol in aktiviranja rezerv.

Če so se drugo polovico lanskega leta centralni bankirji še spraševali, ali je porast inflacije vsled postkovidnega odpiranja gospodarstev prehodne ali trajne narave, pa je tej dilemi nesmiselna in grozljiva vojna v Ukrajini bržčas naredila konec. Po ruskem napadu na Ukrajino so cene energentov, hrane ter ključnih surovin in inputov za industrijo ponorele. Dobili smo vse potrebne sestavine za stagflacijo, kot v drugi polovici 1970-ih let.

Vendar je pri teh napovedih in iskanju »zdravil« treba biti pazljiv. Čeprav je IGM Forum na poslovni šoli Chicago Booth, ki vključuje vodilne evropske in ameriške ekonomiste že napovedal veliko verjetnost za recesijo v Rusiji, stagnacijo v razvitih državah in visoko inflacijo, povezave tukaj niso tako avtomatične, kot se zdijo. Prvič, povišana inflacija, denimo med 5 in 10% letno, nikakor ne pomeni stagnacije. Povišana inflacija in spodobno visoka gospodarska rast med seboj odlično koeksistirata, saj je inflacija običajno stranski produkt visoke gospodarske rasti. Do stagnacije v času visoke inflacije (in s tem do stagflacije) lahko privede le kak velik povpraševalni šok, fizično pomanjkanje ključnih inputov, kot so energenti, ali pa prehiter in premočan odziv monetarne politike, ki premočno podraži denar.

Drugič, treba je razumeti, ali je bila povišana inflacija povzročena zaradi presežnega povpraševanja (in posledičnega pregrevanja gospodarstva) ali zaradi ponudbenih šokov. V primeru presežnega povpraševanja, lahko centralne gospodarstvo hitro ohladijo s podražitvijo denarja. Če so ključni vzroki povišane inflacije ponudbene narave, kot se danes kažejo v obliki pomanjkanja ključnih sestavnih delov zaradi zamaškov v dobavnih verigah, pomanjkanja delovne sile in visokih cene energentov in surovin, centralne banke nanje ne morejo vplivati.

In tretjič, pomemben je odziv na povišano inflacijo. Če podjetja vgrajujejo višje cene inputov v končne cene izdelkov in če se sindikati na to odzovejo z zahtevami po zvišanju plač, pridemo v plačno-inflacijsko spiralo, ki začasno povišano inflacijo spremeni v trajnejše povišana inflacijska pričakovanja.

Zato mora biti odziv ekonomskih politik na nastalo situacijo dobro premišljen in koordiniran. Stava zgolj na monetarno politiko, da bo znižala povišano inflacijo, se lahko pokaže kot zelo zgrešena in dolgoročno škodljiva.

Centralne banke sicer lahko zaustavijo inflacijski del v pojavu stagflacije. Vendar na zelo grob način, saj nimajo nobenega zdravila za vzroke stagflacije in nimajo mehanizmov, s katerimi bi vplivale na vzroke. Ne morejo povečati ponudbe energentov in ključnih inputov za proizvodnjo (od surovin do čipov), katerih pomanjkanje je privedlo do porasta cen. Ne morejo na trg dela poslati več kvalificiranih zaposlenih. Centralne banke nimajo nobenih neposrednih vzvodov za reševanje teh problemov.

Edina instrumenta, ki ju centralne banke lahko uporabijo, sta, da tako močno zmanjšajo likvidnost v finančnem sistemu in tako zelo podražijo denar (dvignejo obrestno mero, da ta postane močno realno pozitivna), da pobijejo željo potrošnikov po trošenju in izničijo donosnost investicij. Torej tako, da pobijejo gospodarsko aktivnost in s tem zaposlenost ter zaradi zmanjšanja količine in hitrosti obračanja denarja posledično prizemljijo tudi inflacijo.

Torej centralne banke načeloma lahko zatrejo inflacijski del v pojavu stagflacije, vendar na enak način, kot če bi se zatiranja koloradskih hroščev lotili tako, da bi na krompirjeva polja vrgli napalm in jih požgali. To je naredil predsednik Feda Paul Volcker leta 1979. V skladu s svojim sloganom »Dajmo izstradati zver« je ob 11.3-odstotni inflaciji vodilno obrestno mero do leta 1981 dvignil na 20%. Po prejšnji solidni gospodarski rasti je sledil kolaps gospodarske aktivnosti, triletna recesija, brezposelnost se je podvojila na več kot 11% in sledili so najbolj masovni protesti v zgodovini ZDA proti centralni banki. Volcker je tisti, ki je inflaciji dodal stagnacijo oziroma iz inflacije naredil stagflacijo. Leta 1982 je Volcker malce razrahljal monetarno politiko, sledilo je gospodarsko okrevanje, toda brezposelnost se je šele osem let po začetku dezinflacijske politike vrnila na raven iz leta 1979.

Volckerjevo »napalm metodo« zniževanja inflacije danes prikazujemo študentom kot primer, kako neprimerna je uporaba ukrepov monetarne politike za boj proti inflaciji, katere vzrok so ponudbeni šoki.

Zato preden se kakšni inflacijski jastrebi navdušijo nad Volckerjevo »napalm metodo«, se dajmo vprašati, kako se optimalneje lotiti problema povišane inflacije. Potrebno je najti zdravila za ponudbene šoke, da bi zmanjšali njihov vpliv na rast cen. In tukaj mora vodilno vlogo odigrati država in ne centralna banka. Slednja mora ostati previdna. Vlada lahko omeji vpliv povišanih cen energentov na podjetja in gospodinjstva z znižanjem davščin na energente in subvencijami, kontrolo cen in z aktivacijo naftnih rezerv. Torej z absorpcijo tega šoka prek proračuna. Kratkoročno je to najbolj smiseln odziv.

Na ponudbene šoke pri ključnih inputih morajo države odgovoriti tako, da naslovijo ozka grla v dobavnih verigah – ta se nahajajo v sami proizvodnji in logističnih verigah. Če je bila Evropska komisija uspešna pri centralnih nabavah cepiv proti Covidu, je lahko enako uspešna v pogajanjih s korejskimi in kitajskimi dobavitelji čipov, da povečajo svoje kapacitete. Podobno lahko članice EU z boljšo koordinacijo preusmerjajo kontejnerske prevoze med evropskimi pristanišči, da se časovni zaostanki zmanjšajo. Glede ključnih surovin in hrane, katerih zelo pomembna ponudnika sta Rusija in Ukrajina, pa se mora EU zavzeti za čim hitrejšo sklenitev mirovnega sporazuma med obema. Podaljševanje vojne in vztrajanje pri omejevanju uvoza iz Rusije je strel v koleno za evropsko gospodarstvo in gospodinjstva.

Napačen odziv na sedanjo situacijo bo res povzročil situacijo, ko bo prevladala odločitev o uporabi Volckerjeve »napalm metode«. In slednja bo res privedla do katastrofe.

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. Dober članek.

    Vendar pa ne naslavlja dolgoročnega problema. In sicer ali si lahko največja trgovska sila na svetu (EU) privošči, da je v posameznih segmentih (kot je mikroelektronika, hrana, energija,…) popolnoma odvisna od uvoza. Gre za, če hočete, nacionalni (nadnacionalni interes). Ki je na veliko veselje (in hkrati obžalovanje) nas zagovornikov, nekako spet v modi.

    Namreč država ali nadržavna tvorba kot je EU, ne more računati samo na dobre čase. Sestavni del upravljanja državnih tvorb je tudi sistematično pripravljanje na krize. Zdi se, da smo v času galopirajoče globalizacije in prevlade Zahoda na to pozabilli.

    Drug razlog je, da je prevladujoči noliberalizem zelo slab okvir za tako ukrepanje ker sam tega ne omogoča, po drugi strani pa državo, ki je tega edina sposobna, kastrira. Neoliberalizem z odkrito kratkoročno naravnanostjo in “egoizmom” poslovnih subjektov ne omogoča potrebne koncentracije in dolgoročnega potrpežljivega in usmerjenega razvojnega napora, ki ga razvoj ključnih tehnologij in industrij zahteva. Nekoč, v času hladne vojne je Zahod, v pogojih intervencionistične države to zelo uspešno počel, da bi kasneje po 1991 v neskončni aroganci in kratkovidnosti zmagovalcev hladne vojne, ta uspešen državni aparat učinkovito demontiral.

    Danes to z velikim uspehom poče Kitajska, Rusija, včeraj so bile dober primer Južna Koreja, še pred tem Japonska, Singapur,…celo Iran pod geopolitično prisilo.

    To, da Evropa ni ena od vodilnih sil na področju mikroelektronike in da jo prehiti nekaj nad 20 milijonski Tajvan je katastrofa. Da uniči svojo energetsko bazo preko eliminacije jedrskih elektrarn in TE na premog ravno tako. Da nima strateških zalog ključnih surovin, da praktično vse baterije za elektromobilnost uvaža iz Kitajske, Južne Koreje ali Japonske, kljub zadostni tehnološki in razvojni kapaciteti doma. Da je evropska vojaška komponenta popolnoma odvisna od ZDA in da le-ta kontrolira velik del evropske vojaške industrije. In še bi lahko naštevali….

    Je pa zato svetovna velesila v promociji LGTB+, spremembi spola pri mladoletnikih, masovnih migracijah civilizacijsko nekompatibilnih ljudstev, zelenem prehodu kot rešitvi neobstoječega problema climate change….

    Ampak ne vem kako nam bo to pomagalo pri bodočem tekmovanju med superbloki multipolarnega sveta. In to tekmovanje, da se ne bi kdo slučajno zmotil, se imenuje bitka za preživetje.

%d bloggers like this: