Ameriški zvezni javni dolg je dosegel 40 bilijonov dolarjev, skupni dolg zvezne države, ameriških zveznih držav, podjetij in gospodinjstev pa že okoli 77 bilijonov dolarjev – več kot dvakratnik ameriškega letnega BDP. Na svetovni ravni dolg znaša približno 350 bilijonov dolarjev oziroma trikrat toliko kot globalni BDP. Paul Vigna, urednik revije American Banker, v New York Timesu opozarja, da obrestno-obrestni račun to breme nenehno povečuje in ustvarja razmere za finančni plaz. Običajne možnosti za zmanjšanje dolga – hitrejša gospodarska rast, višji davki, inflacijsko razvrednotenje ali proračunsko varčevanje – so bodisi politično malo verjetne bodisi gospodarsko in socialno zelo boleče.

V izogib temu Vigna obuja idejo starodavne sumerske prakse amargi oziroma splošnega odpisa javnih dolgov. Pred približno 4.400 leti je mezopotamski kralj Enmetena razglasil odpravo skoraj vseh javnih dolgov, osvobodil ljudi, ki so zaradi zadolženosti postali sužnji, in kmetom vrnil zemljo, zaseženo v korist upnikov. Praviloma niso bili odpisani komercialni dolgovi med trgovci. Amargi je pomenil »vrnitev k materi«, v širšem pomenu pa svobodo. Podobna zamisel se je pozneje pojavila v svetopisemskem jubilejnem letu, ki naj bi vsakih 50 let omogočilo odpust dolgov in obnovitev prvotnega družbenega ravnotežja.

Odpis dolgov v starem svetu ni bil zgolj izraz vladarjeve velikodušnosti, temveč pragmatičen odziv na nevarnost družbenega razkroja. Ker se je dolg zaradi obresti kopičil hitreje od sposobnosti odplačevanja, so kmetje izgubljali zemljo, ljudje pa svobodo. Ko je bilo zadolženih in zasužnjenih preveč prebivalcev, ni bilo več nikogar, ki bi obdeloval polja, plačeval davke ali služil v vojski. Občasni odpisi so zato delovali kot varnostni ventil, ki je gospodarstvu in družbi omogočil ponovni začetek. Toda upniške elite so se jim praviloma ostro upirale: od Solonovih reform v Atenah do poznejših poskusov v Šparti in Rimu so pobude za odpravo dolgov povzročale politične spopade, pregone in celo umore njihovih zagovornikov.

Vigna meni, da je temeljna pozabljena lekcija teh praks spoznanje, da sta denar in kredit družbeni instituciji, ne pa naravni danosti. Ker gre za sistem evidentiranja ter razdeljevanja dostopa do virov, ga je mogoče občasno preoblikovati ali ponastaviti. Današnji dolgovi že neposredno zmanjšujejo prostor za druge izdatke: ameriška zvezna vlada za obresti namenja več kot bilijon dolarjev na leto, ki jih zato ne more porabiti za infrastrukturo, šolstvo ali zdravstvo. Visok javni dolg obenem zvišuje zahtevane donose, podraži hipoteke in druge kredite ter lahko povečuje inflacijske pritiske. Če dolžniškega problema ne bomo zavestno obravnavali, nas po avtorjevem mnenju čakajo bodisi finančni zlomi in državne insolventnosti bodisi postopno nazadovanje življenjske ravni. Sodobni amargi je malo verjeten, toda odpis dolgov bi morali ponovno obravnavati kot legitimno orodje ekonomske politike.

Toda ZDA niso Španija oziroma država, ki bi bila prisiljena razglasiti formalni bankrot, vendar tudi niso Britanija 19. stoletja, ki bi bila pripravljena dolg disciplinirano odplačati z davki in proračunskimi presežki. Ameriški model je že razviden: nominalnega dolga ne bodo odpisali, temveč bodo njegovo realno vrednost postopoma zmanjšali z inflacijo in finančno represijo, torej z ohranjanjem realnih obrestnih mer pod stopnjo rasti cen. Računa zato ne bodo poravnali predvsem davkoplačevalci, ampak imetniki ameriških državnih obveznic, katerih realna vrednost in donos bosta razvrednotena. To bi bil funkcionalni ekvivalent dolžniškega jubileja – ne formalni odpis, temveč prikriti delni bankrot skozi inflacijo.

Vignova zgodovinsko privlačna analogija je ekonomsko precej površna. Sodobnega ameriškega javnega dolga ni mogoče preprosto izbrisati, saj so državne obveznice hkrati premoženje pokojninskih skladov, bank, zavarovalnic, centralnih bank in gospodinjstev ter temeljno zavarovanje svetovnega finančnega sistema. Enostranski odpis bi zato pomenil uničenje prihrankov, bančno krizo in verjetno konec dolarja kot osrednje rezervne valute. Poleg tega dolg zvezne države, ki izdaja lastno valuto, ni enak dolgu gospodinjstev ali podjetij, zato je seštevanje vseh vrst dolga in primerjanje njihove vsote z enim letom BDP zavajajoče. Precej verjetnejši je, kot pravi ekonomist Michael Hudson, scenarij prikritega odpisa z inflacijo in finančno represijo, toda tudi ta ni brezplačen: breme prenese na domače varčevalce, pokojninske sklade in tuje centralne banke ter lahko pospeši umikanje iz dolarja.

Resnični problem zato ni magična številka 40 bilijonov dolarjev, temveč razmerje med obrestnimi stroški, nominalno rastjo gospodarstva in vztrajnimi primarnimi primanjkljaji. Ameriški dolg bi bilo mogoče postopno stabilizirati z višjimi davki na najvišje dohodke in premoženje, omejitvijo neučinkovitih izdatkov ter hitrejšo rastjo, toda interes premoženjskih in upniških elit preprečuje takšno porazdelitev bremena.

Sedanja eksplozivna rast ameriškega javnega dolga je predvsem posledica obsežnih pandemičnih fiskalnih spodbud Bidnove administracije ter dveh davčnih reform Trumpove administracije. Medtem ko so Bidnovi ukrepi vsaj deloma financirali pomoč gospodinjstvom in okrevanje gospodarstva, sta Trumpovi reformi z znižanjem davkov koristili predvsem premožnim elitam in velikim korporacijam ter povzročili velikanski in trajni izpad proračunskih prihodkov. Zato je iluzorno pričakovati, da bi se Trumpova administracija fiskalne konsolidacije lotila s povišanjem davkov na premožne, ki so njena ključna politična in finančna baza. Precej verjetneje je, da bo račun za davčna darila najbogatejšim poskušala prek krčenja javnih storitev prevaliti na večino prebivalstva ali pa ga s pomočjo inflacije in finančne represije naložiti varčevalcem ter domačim in tujim imetnikom ameriških državnih obveznic. Toda slednje bo pospešilo umikanje iz dolarja in s tem postopoma končalo obdobje ameriškega izjemnega privilegija, ki je ZDA desetletja omogočal skoraj neomejeno zadolževanje v lastni valuti ter financiranje zunanjih in proračunskih primanjkljajev na račun preostalega sveta.

Zanimivo in ne preveč presenetljivo je, da Donald Trump, ki je šestkrat bankrotiral svoja podjetja, vodi tudi Ameriko v smeri dvojnega bankrota: s porazom proti Iranu in razgalitvijo vojaške nemoči v bankrot kot globalnega hegemona in z nevzdržnim javnim trošenjem in eksplozivno rastjo dolga tudi v bankrot dolarja kot gloablne rezerve valute. Zdi se, da bo Trump Ameriko iz globalnega hegemona preoblikoval v čisto navadno veliko državo z vsemi omejitvami, ki padejo na navadne “smrtnike”.