Daron Acemoglu je pri 58 letih eden najbolj produktivnih, citiranih in vplivnih sodobnih ekonomistov. Samo letos je objavilč že 10 znanstvenih člankov. Leta 2024 je skupaj s Simonom Johnsonom in Jamesom Robinsonom prejel Nobelovo nagrado za raziskovanje vpliva institucij na dolgoročni gospodarski razvoj, ob tem pa je avtor sedmih knjig in več sto znanstvenih člankov. The Economist je ta teden objavil nenavadno oster članek “The world’s most influential economist is oddly unconvincing”, v katerem je osebno napadel Acemogluja in javno postavil vprašanje, ali njegov položaj na samem vrhu ekonomske stroke dejansko ustreza izvirnosti in trdnosti njegovega raziskovalnega opusa. Nihče mu ne očita slabega raziskovanja ali akademskih nepravilnosti; očitek je predvsem, da se za matematično zahtevnimi modeli pogosto skrivajo precej konvencionalne ugotovitve, iz katerih Acemoglu izpeljuje politično zelo ambiciozne zaključke.

Osrednji predmet kritike je znameniti članek iz leta 2001, v katerem so Acemoglu, Johnson in Robinson s pomočjo smrtnosti evropskih naseljencev dokazovali, da kakovost kolonialnih institucij pojasnjuje velik del današnjih razlik v razvitosti držav. V kolonijah z visoko smrtnostjo naj bi Evropejci vzpostavljali ekstraktivne institucije, v ugodnejših okoljih pa vključujoče institucije, ki naj bi se ohranile do danes. Kritiki opozarjajo na pomanjkljive zgodovinske podatke, pripisovanje smrtnosti posameznim državam na podlagi podatkov drugih držav in občutljivost rezultatov na izbor vzorca. Tudi jaz sem tukaj na blogu objavil nekaj kritik na osrednjo tezo Acemogluja in kolegov in kako so to dokazovali. Acemoglu danes priznava, da bi danes spremenil nekatere podrobnosti ocenjevanja, vendar zavrača trditev, da popravki podatkov ovržejo temeljni rezultat.

Podobne pomisleke je sprožil tudi Acemoglujev novejši članek o pozitivni povezavi med nižjo rodnostjo in rastjo BDP na prebivalca v delovno aktivni starosti, saj zgodovinske povezave morda niso primerne za razmere današnjega demografskega zloma. Tudi jaz sem takrat na blogu objavil kritično stališče o tej temi s strani demografskega ekonomista Jesúsa Fernándeza-Villaverdeja.

Drugi očitek zadeva samo vsebino Acemoglujeve institucionalne teorije. Trditev, da države z vključujočimi institucijami napredujejo, države z ekstraktivnimi pa stagnirajo, naj bi bila sicer pravilna, vendar skoraj tavtološka: institucije vključujejo pravila, norme, kulturo, razmerja moči in mehanizme njihovega uveljavljanja, njihove spremembe pa se pojasnjujejo s preteklimi institucijami, institucionalnim drsenjem in kritičnimi zgodovinskimi prelomi. Kritiki zato trdijo, da je teorija primernejša za naknadno razlago razvoja kakor za oblikovanje preverljivih napovedi. Poseben problem naj bi bila Kitajska, katere izjemno hitra rast ni skladna s preprosto delitvijo na vključujoče in ekstraktivne institucije, čeprav Acemoglu odgovarja, da njegova dela kitajskemu primeru namenjajo precej več pozornosti, kot priznavajo kritiki.

Najostrejša kritika je usmerjena v njegov odnos do tehnološkega napredka in UI. The Economist knjigo Power and Progress prikazuje kot pretirano temačno zgodovino inovacij, v kateri tehnologija praviloma najprej okrepi elite, medtem ko naj bi koristi za delavce nastale šele po političnem in družbenem preusmerjanju tehnološkega razvoja. Acemoglu je leta 2024 ocenil, da bi UI v desetih letih ameriški BDP povečala zgolj za približno 1,1–1,6 %, produktivnost pa za okoli 0,05 % letno. Sam priznava, da v oceno ni vključil agentske UI in potencialnega pospeška znanstvenega raziskovanja, vendar vztraja, da je treba evforične napovedi o produktivnosti prizemljiti. Njegova alternativa je »UI v korist delavcev« (glej Acemoglu, Autor in Johnson: Building Pro-Worker Artificial Intelligence.), ki bi širila človekove sposobnosti in ustvarjala nove naloge, namesto da bi predvsem avtomatizirala obstoječe delo. The Economist je to idejo označil za privlačno, vendar samoumevno in politično nedorečeno, in sicer kdo naj usmerja razvoj UI in kdo naj določi, katera tehnologija ljudi dopolnjuje in katera jih nadomešča?

Vprašanje je, zakaj se je The Economist odločil za tako nenavadno oseben obračun z enim najbolj produktivnih in vplivnih ekonomistov današnjega časa. Metodološko preverjanje njegovih rezultatov je povsem legitimno, toda članek ne ponudi dokaza, da je njegov raziskovalni opus bistveno šibkejši od del drugih ekonomistov primerljivega slovesa. Nasprotno, kritike posameznih podatkovnih rešitev, identifikacijskih strategij in preširokih zgodovinskih posplošitev so običajen del znanstvenega procesa. Nenavadna je predvsem sprememba merila: Acemogluju se hkrati očita, da so njegove ugotovitve očitne, in da so njegovi politični zaključki preveč radikalni. Toda poanta njegovega dela ni banalna trditev, da so »dobre institucije dobre«, temveč analiza tega, kako koncentracija politične in gospodarske moči določa, kdo si prisvoji koristi razvoja.

Zato je težko spregledati možnost, da je ostrina napada povezana z Acemoglujevim vse bolj kritičnim odnosom do neoliberalnega kapitalizma, tehnoloških monopolov in dejanskega delovanja zahodnih demokracij. Njegova teza je, da liberalna demokracija ni odpovedala predvsem zaradi nerazumnosti volivcev, temveč zato, ker več desetletij ni zagotavljala dovolj hitre rasti plač, ekonomske varnosti in široko porazdeljene blaginje. Demokratične institucije so se formalno ohranile, toda ekonomska moč, vpliv na politiko in nadzor nad informacijskim prostorom so se koncentrirali v rokah ozkih elit. Acemoglu je s tem za liberalni establišment neprijeten avtor: ne zavrača demokracije, temveč pokaže, kako so jo spodkopali prav ekonomski model, deregulacija in tehnološka koncentracija, ki jih je The Economist desetletja zagovarjal. O motivih uredništva seveda ni mogoče govoriti z gotovostjo, vendar članek deluje tudi kot obramba tehnološkega optimizma in tržnega avtomatizma pred ekonomistom, ki opozarja, da trg sam ne zagotavlja niti družbeno optimalne smeri inovacij niti politično vzdržne porazdelitve njihovih koristi.

Acemoglujevo stališče namreč ni, da je UI sama po sebi škodljiva ali da je treba tehnološki napredek ustaviti. Njegova osrednja teza je, da učinki tehnologije niso vnaprej določeni, temveč so odvisni od smeri inovacij, ekonomskih spodbud in razmerij moči. Sedanja razvojna pot daje prednost avtomatizaciji, nadzoru, oglaševanju in nadomeščanju dela, ker so takšne uporabe za velika tehnološka podjetja zasebno donosnejše, čeprav niso nujno družbeno najbolj koristne. UI bi lahko bila bistveno produktivnejša in vključujoča, če bi učiteljem, zdravnikom, obrtnikom in drugim zaposlenim zagotavljala nove informacije in sposobnosti ter ustvarjala nove naloge. Brez takšne preusmeritve lahko avtomatizacija zmanjša delež dela v dohodku, okrepi tehnološke monopole in z algoritmičnim nadzorom, mikrociljanim političnim sporočanjem ter širjenjem dezinformacij dodatno oslabi demokratično javnost. Rešitev zato vidi v javnih raziskovalnih vlaganjih, spremembi davčnih spodbud, protimonopolni politiki, regulaciji najbolj tveganih uporab ter institucionalnem usmerjanju UI k dopolnjevanju ljudi. To ni tehnološki pesimizem, temveč zavračanje naivne predpostavke, da je vsaka zasebno donosna inovacija samodejno tudi družbeno koristna.

Daron Acemoglu je od uredništva The Economista zahteval možnost objave odgovora (napovedal je, da jo bo sicer objavil na omrežju X). V odgovoru Acemoglu poudarja, da ga pri članku ni presenetila toliko sovražnost do njegovega dela kot šibkost uporabljenih argumentov. Najbolj problematično se mu zdi, da je The Economist osrednjo oceno o njegovi domnevni neprepričljivosti oprl na izjave anonimnih ekonomistov, ki naj bi svoje »resnično mnenje« o njem razkrili po nekaj kozarcih alkohola. Nobeden izmed njih ni imenovan, edini javno navedeni kritik pa je bloger Noah Smith, kar je po Acemoglujevem mnenju skrajno šibka podlaga za vrednotenje 33 let raziskovalnega dela. Tudi druge kritike naj bi bile izbrane arbitrarno: časnik mu denimo očita, da rezultatov raziskave o rodnosti ni mogoče prenesti v prihodnost, čeprav je prav to omejitev izrecno navedel v zaključku članka, avtorji Economistove kritike pa o tem očitno niso niti govorili z Jesúsom Fernándezom-Villaverdejem, na katerega pomislek so se sklicevali.

Acemoglu zato sumi, da pravi razlog napada ni kakovost njegovega raziskovalnega opusa, temveč sporočilo njegove nove knjige What Happened to Liberal Democracy?, saj je bil kritični članek objavljen prav ob njenem izidu. Knjiga analizira idejne temelje nekdanjega uspeha liberalne demokracije, razloge za njeno sedanjo krizo in možnosti za oblikovanje nove politične filozofije, ki bi liberalizmu povrnila legitimnost. The Economist naj bi to osrednje sporočilo namenoma zameglil tako, da je knjigo prikazal predvsem kot razpravo o vplivu UI na demokracijo, čeprav je tej temi namenjena zgolj polovica enega poglavja. Acemoglu v tem vidi strateško preusmerjanje razprave na Economistovo priljubljeno področje zagovarjanja in promoviranja UI: namesto soočenja z njegovo kritiko liberalizma, koncentracije moči in odpovedi liberalne demokracije je časnik ustvaril podobo tehnološkega pesimista z vprašljivo raziskovalno zapuščino. Če je to najboljša kritika, ki jo je mogoče sestaviti iz njegovega 33-letnega dela, sklene Acemoglu, potem ni »nenavadno neprepričljiv« njegov opus, temveč kritika The Economista.