Trumpov »Economic D-Day« ni ime že dokončno oblikovanega sankcijskega paketa, temveč napoved nove faze »maksimalnega ekonomskega pritiska«, katere podrobnosti naj bi ameriško finančno ministrstvo predstavilo naslednji ponedeljek. Njegovo bistvo naj bi bile predvsem sekundarne sankcije: ZDA ne bi kaznovale samo iranskih bank, energetskih podjetij, ladjarjev, posrednikov in kriptomenjalnic, temveč tudi tuje države, banke in podjetja, ki bi Iranu še naprej omogočala prodajo nafte, izvajanje plačil, zavarovanje in prevoz blaga ali druge gospodarske povezave. Partnerji naj bi bili postavljeni pred izbiro med poslovanjem z Iranom in dostopom do ameriškega finančnega sistema in trga, zato je ukrep usmerjen zlasti proti Kitajski, ki kupi več kot 80 % iranske izvožene nafte, posredno pa tudi proti Indiji, Turčiji in drugim trgovinskim partnericam. Paket naj bi skupaj z ameriško pomorsko blokado Iranu zaprl še preostale izvozne in finančne kanale ter povzročil zlom režima, vendar Trump in finančni minister Scott Bessent za zdaj nista pojasnila natančnega obsega ukrepov, višine morebitnih carin ali meril za kaznovanje tretjih držav. Gre torej predvsem za poskus eksteritorialne gospodarske blokade Irana, ki bi lahko močno zaostril odnose s Kitajsko in drugimi državami ter dodatno zvišal svetovne cene nafte.

Za Kitajsko paket pomeni predvsem grožnjo sekundarnih sankcij: kitajske rafinerije, banke, ladjarji, zavarovalnice in trgovci, ki sodelujejo pri uvozu iranske nafte, bi lahko izgubili dostop do ameriškega finančnega sistema, dolarja in ameriškega trga. To je pomembno, ker Kitajska kupi več kot 80 % iranske izvožene nafte – leta 2025 približno 1,38 milijona sodov dnevno oziroma okoli 13 % celotnega kitajskega pomorskega uvoza nafte. Toda izpostavljenost znotraj Kitajske ni enaka. Večino iranske nafte kupujejo manjše neodvisne rafinerije, tako imenovani »teapots«, ki imajo malo poslov z ZDA in lahko zato ameriške sankcije lažje prenesejo. Povsem drugače bi bilo, če bi Washington sankcioniral velike državne rafinerije ali katero izmed velikih kitajskih bank, saj bi s tem sankcije proti Iranu dejansko spremenil v neposreden finančni konflikt s Kitajsko.

Kitajska bo paket seveda uradno zavrnila kot nezakonito eksteritorialno uporabo ameriške zakonodaje in vztrajala, da sankcije ne morejo nadomestiti pogajanj. V praksi pa bo najverjetneje uporabila dvotirni odziv. Velike državne družbe in banke bodo zaradi nevarnosti izgube dostopa do dolarja ravnale previdneje, medtem ko se bo trgovanje nadaljevalo prek manjših rafinerij, lokalnih bank, juanov, posrednikov v Hongkongu in drugih jurisdikcijah, menjave blaga, pretovarjanja med tankerji ter prikrivanja izvora nafte. Washington je takšne rafinerije in spremljajočo »senčno floto« že sankcioniral, vendar s tem kitajskega uvoza ni ustavil. Če bi ZDA posegle proti sistemsko pomembni kitajski banki ali državni energetski družbi, bi Kitajska odgovorila s protiukrepi proti ameriškim podjetjem, omejitvami izvoza kritičnih surovin ali zaostritvijo širših trgovinskih odnosov. Zato bo tudi kitajski odziv odvisen predvsem od tega, ali gre za sankcioniranje nekaj žrtvovanih obrobnih podjetij ali za resen napad na jedro kitajskega finančnega in energetskega sistema.

Če si ZDA sankcij proti velikim kitajskim kupcem in bankam ne bodo upale uveljaviti – česar si tudi ne bodo upale, bo njihov realni učinek precej omejen. Paket lahko poveča transakcijske in transportne stroške, zmanjša iranski prodajni popust, oteži zavarovanje tankerjev ter začasno zmanjša količino izvožene nafte, ne more pa Irana gospodarsko izolirati. Trgovina se bo samo preselila v manj pregledne kanale, Iran bo moral Kitajski ponuditi ugodnejše pogoje, manjši posredniki pa bodo pobirali višje premije za sankcijsko tveganje. Ameriško finančno ministrstvo je od februarja 2025 sankcioniralo že več kot tisoč oseb, podjetij, ladij in letal, povezanih z Iranom, vendar je Kitajska kljub temu ostala glavni kupec iranske nafte. Sankcije lahko zato Iran osiromašijo in povečajo njegovo odvisnost od Pekinga, same po sebi pa ga brez učinkovitega pritiska na kitajsko stran ne morejo prisiliti h kapitulaciji.

Sedanji padec kitajskega uvoza iranske nafte – z okoli 1,4 milijona sodov dnevno leta 2025 na približno 534.000 sodov – je predvsem posledica fizičnih omejitev ponudbe, ameriške pomorske blokade in težav pri prehodu tankerjev skozi Hormuško ožino, ne pa dokaz nove učinkovitosti sankcij.

V tem je seveda bistvo: sankcije so učinkovite, če jih spremlja fizično preprečevanje izvoza ali če Washington kaznuje velike kitajske finančne ustanove. Če tega ne stori, ker si ne upa, bo »Economic D-Day« predvsem – kot običajno – zelo glasna politična napoved, ki bo podražila iransko-kitajske posle, ne bo pa pretrgala njunega gospodarskega ssodelovanja.

Trumpov “Gospodarski D-Day”  bo zato še ena njegova polomija. In v tej oceni seveda nisem osamljen. Ta novi paket bo kvečjemu pospešil iransko vojaško eskalacijo, ki bo v celoti zaprla Hormuško ožino in uničila pomemben del energetske infrastrukture v zalivskih državah.