Na naftnem trgu se dogaja zanimiva situacija. Cena surove nafte še vedno ni ekstremno visoka. Brent se je po spomladanskem šoku, ko je dosegel 126 dolarjev za sod, vrnil nazaj proti 90 dolarjem. Toda cena dizla se obnaša, kot da je svet sredi velike naftne krize. V ponedeljek, 17. avgusta, je po poročanju Reuters ameriški diesel crack spread prvič v zgodovini presegel 100 dolarjev za sod in znotraj dneva dosegel rekordnih 102,20 dolarja. Še marca je bil prejšnji rekord pri približno 97–98 dolarjih.

Zakaj je to problem? Diesel crack oziroma diesel crack spread je razlika med ceno dizelskega goriva in ceno surove nafte, iz katere je proizvedeno. Poenostavljeno povedano kaže bruto rafinerijsko maržo pri predelavi nafte v dizel. V ZDA se običajno meri kot razlika med terminsko ceno ULSD, preračunano iz dolarjev na galono v dolarje na sod, in ceno WTI. V Evropi se uporablja cena plinskega olja (gasoil) glede na Brent oziroma North Sea Dated. V normalnih razmerah je takšna marža nekaj deset dolarjev na sod. Ko preseže 100 dolarjev, trg sporoča, da problem ni več pomanjkanje nafte, temveč pomanjkanje sposobnosti, da jo svet pretvori v proizvode, ki jih dejansko potrebuje.

Prav to je posebnost sedanjega energetskega šoka. IEA je že julija opozorila na nenavadno razhajanje med relativno dobro oskrbljenim trgom surove nafte in izjemno napetim trgom naftnih derivatov. Svetovne rafinerije so junija predelale približno 6 milijonov sodov dnevno manj kot leto prej, julija pa je bila razlika še vedno približno 5 milijonov sodov dnevno. Bližnjevzhodne izvozne rafinerije zaradi vojne in motenj v Hormuški ožini obratujejo daleč pod normalno ravnjo, ruska predelava je zaradi ukrajinskih napadov blizu dvajsetletnega dna, kitajska predelava in izvoz derivatov pa sta po vladni omejitvi močno upadla.

Posledica je nenadno krčenje svetovnega bazena dizla. Rusija je po napadih na rafinerije ustavila oziroma močno omejila njegov izvoz, dobave z Bližnjega vzhoda so omejene, Kitajska pa ni prevzela tradicionalne vloge marginalnega izvoznika, ki bi ob visokih cenah povečal ponudbo. Julija je bil zato svetovni izvoz dizla za približno 1,3 milijona sodov dnevno manjši kot leto prej. To je ogromna luknja na trgu, na katerem je kratkoročna elastičnost ponudbe izjemno majhna. Rafinerije, ki lahko proizvajajo več, to že počnejo. Problem je, da jih preprosto ni dovolj.

Ameriške rafinerije so postale nekakšen dobavitelj v skrajni sili. Njihov izvoz srednjih destilatov je letos že dosegel rekordnih 1,9 milijona sodov dnevno. Toda s tem Amerika izvaža tudi lastno varnostno zalogo. Ameriške zaloge destilatov so padle na približno 107 milijonov sodov, najnižjo raven za ta del leta po letu 1996. In to ravno v času, ko se približujeta jesenska žetev in nato sezona ogrevanja.

Evropa je v še slabšem položaju. Po izgubi ruskega dizla je postala strukturno odvisna od dolgih dobavnih poti iz ZDA, Indije in z Bližnjega vzhoda. Evropski diesel crack je konec julija presegel 90 dolarjev za sod, medtem ko je cena dizla sredi avgusta dosegala približno 167 dolarjev za sod, skoraj dvakrat toliko kot 87 dolarjev leto prej. Evropski uvoz dizla je med januarjem in avgustom padel z okoli 1,97 na 1,56 milijona sodov dnevno.

Tukaj postane zgodba makroekonomsko zanimiva. Dizel ni samo gorivo za avtomobile. Je kri fizičnega gospodarstva. Poganja tovornjake, traktorje, kombajne, gradbene stroje, rudarsko mehanizacijo in velik del ladijskega transporta. Kurilno olje pa tekmuje za skoraj isto skupino srednjih destilatov. Ko se cena dizla podvoji glede na surovo nafto, se šok začne prenašati skozi skoraj celotno proizvodno verigo: od kmetijstva in hrane do gradbeništva, industrije in logistike.

Zato utegne biti naslednji inflacijski energetski šok drugačen od tistega leta 2022. Takrat smo predvsem gledali ceno plina in surove nafte. Danes lahko Brent celo pada, medtem ko stroški realnega gospodarstva rastejo. Centralne banke, ki spremljajo predvsem agregatne energetske indekse, lahko zato dobijo varljiv signal o popuščanju energetskih pritiskov. Rafinerijski šok se namreč v inflacijo prenaša prek transportnih in proizvodnih stroškov, nato pa postopoma v cene skoraj vseh fizičnih dobrin.

Problem je širši, ker so zahodne države zadnje desetletje energetsko varnost vse bolj obravnavale predvsem kot vprašanje količine surove nafte, strateških rezerv in prehoda na obnovljive vire. Toda surova nafta v rezervoarju ni enaka dizlu v tovornjaku. Med obema stoji ogromna, kapitalsko intenzivna in tehnološko zahtevna rafinerijska infrastruktura. Če te zmogljivosti izginejo ali postanejo geopolitično nedostopne, milijoni sodov surove nafte ne rešijo problema.

Trg nam zdaj pošilja precej neprijeten signal. Brent pri okoli 90 dolarjih in diesel crack pri 100 dolarjih pomenita, da je lahko rafinerijska zmogljivost vredna več kot sama surovina. To je skoraj učbeniški primer posledic večletnega podinvestiranja v infrastrukturo, za katero smo domnevali, da je zaradi zelenega prehoda ne bomo več potrebovali. Toda svetovno gospodarstvo je še vedno zgrajeno na dizlu.

Če se ruska in bližnjevzhodna ponudba hitro ne normalizirata, bo pravi test prišel jeseni in pozimi. Takrat se bodo žetev, ogrevanje, sezonska vzdrževalna dela rafinerij in nizke zaloge srečali na istem trgu. Naslednji veliki energetski šok zato morda ne bo naftni šok v klasičnem pomenu besede. Lahko bo rafinerijski šok – in Evropa je nanj bistveno slabše pripravljena, kot si želi priznati.