Roya Izadi, docentka političnih ved na University of Rhode Island in raziskovalka programa Good Authority, v članku Why Washington keeps misreading Iran analizira, zakaj so se ameriška in izraelska pričakovanja o hitrem zlomu iranskega režima po začetku vojne izkazala za napačna. Temeljna napaka političnih vrhov v ZDA in Izraelu je bila po njenem v dveh napačnih predpostavkah: prvič, da protirežimsko razpoložena iranska diaspora v Los Angelesu, Torontu ali Münchnu reprezentativno odraža razpoloženje prebivalstva v Iranu, in drugič, da je Islamska republika podobna personalističnim režimom Sadama Huseina ali Moamerja Gadafija, ki jih je mogoče zrušiti z odstranitvijo političnega vrha. Toda niti večmesečna vojna niti likvidacija ključnih predstavnikov političnega in vojaškega vodstva nista povzročili pričakovanega razpada države.

Izadi poudarja, da je Iran treba razumeti kot postrevolucionarni kompetitivni avtoritarni režim. Islamska republika ni nastala z vojaškim udarom, temveč iz množične revolucije leta 1979, ki je mobilizirala milijone ljudi in ustvarila lastne politične organizacije, družbene mreže in ideološke strukture. Prav zaradi tega so revolucionarni režimi praviloma bistveno odpornejši od klasičnih diktatur, nastalih z državnim udarom. Podobno kot na Kitajskem, Kubi ali v Vietnamu ima oblast globoke organizacijske korenine v družbi in institucije, ki lahko preživijo gospodarske krize, zunanji pritisk in celo odstranitev voditeljev. Zato je prenašanje izkušenj iz Iraka in Libije na Iran analitično zgrešeno.

Drugi razlog za odpornost režima je njegova mobilizacijska sposobnost in realna družbena baza. Islamska republika se ne opira samo na represivni aparat, temveč na gosto mrežo verskih institucij, univerz, državne birokracije in drugih organizacij, prek katerih lahko hitro mobilizira svoje privržence. To se je pokazalo po vseh večjih protestnih valovih od leta 1999 do januarja 2026, ko so protirežimskim protestom sledile množične provladne demonstracije. Še pomembnejši so podatki javnomnenjskih raziskav. Izadijina raziskava iz leta 2024 je pokazala, da je spremembo režima podpiralo samo 30 % vprašanih, medtem ko jih je 57 % zagovarjalo postopne reforme. Druga raziskava je ob uporabi metode, ki zmanjšuje strah pred iskrenim izražanjem političnih stališč, ocenila podporo Islamski republiki na približno 47 %. Režim torej nikakor nima soglasne podpore, vendar tudi ni družbeno izoliran, kot pogosto predpostavlja zahodna razprava.

Tretji element odpornosti je institucionalna struktura države. Iran ni preprosta personalistična diktatura, v kateri bi odstranitev vrhovnega voditelja povzročila razpad sistema. Oblast je razpršena med izvoljene institucije, nadzorne organe, politične frakcije, varnostni aparat, versko elito in obsežno birokracijo. Volitve sicer niso svobodne v zahodnem pomenu, saj Svet varuhov vnaprej filtrira kandidate, vendar so znotraj dovoljenega političnega prostora kompetitivne in imajo dejanske politične posledice. Islamska republika ima zato več centrov oblasti in institucionalne mehanizme za reprodukcijo vodstva. Prav to po Izadi pojasnjuje, zakaj niti uboj ajatole Alija Hameneja februarja letos ni povzročil institucionalnega zloma, ki so ga pričakovali zagovorniki strategije »obglavljenja« režima.

Končno Izadi opozarja na dejavnik, ki ga zahodne analize pogosto podcenjujejo: šiitsko politično in vojaško kulturo odpora in žrtvovanja. Odnos med političnim vodstvom, vojaškimi poveljniki in vojaki ne temelji samo na formalni hierarhiji, temveč tudi na verski lojalnosti in ideji moralne dolžnosti. Kultura mučeništva, zgodovinsko povezana z bitko pri Karbali, je med iransko-iraško vojno dobila konkretno politično in vojaško vsebino ter oblikovala generacijo današnjih poveljnikov. Zaradi tega imajo iranske institucije in oborožene sile bistveno večjo sposobnost absorbiranja človeških in materialnih izgub, kot predpostavljajo njihovi nasprotniki. Še več, zunanji napad lahko prek klasičnega učinka “strnitve okoli oblasti” (“rally around the flag”) del prebivalstva približa režimu in s tem doseže ravno nasprotni politični učinek od želenega.

Najbolj zanimiva poanta Izadijine analize je seveda, kako trdovratno se ameriška zunanja politika oklepa modela spremembe režima, ki je že večkrat katastrofalno odpovedal. Irak in Libija bi morala Washington naučiti vsaj tega, da odstranitev političnega vodstva ni isto kot odstranitev političnega sistema in še manj kot izgradnja novega. Pri Iranu je ta napaka še večja, ker gre za skoraj pol stoletja star revolucionarni sistem z lastnimi institucijami, varnostnim aparatom, ideologijo in nezanemarljivo družbeno bazo. Predpostavka, da je mogoče takšen sistem z letalskimi napadi in likvidacijo vodstva spraviti do točke, ko bo nezadovoljno prebivalstvo opravilo preostanek dela, je bolj izraz političnega wishful thinkinga kot resne analize iranske družbe. V bistvu je žalostno, kako slabe analitike imajo v washingtonskih institucijah. V Izraelu imajo seveda veliko boljše, vendar ti namerno z napačnimi informacijami in ustrezno prirejenimi načrti manipulirajo Washington, da ravna, kot si zamislijo v Tel Avivu.

Še bolj problematično je, da vojaška intervencija lahko politično doseže natanko nasprotno od deklariranega cilja. Iranci imajo lahko zelo dobre razloge za nezadovoljstvo z Islamsko republiko, vendar iz tega nikakor ne sledi, da bodo ameriške in izraelske bombe razumeli kot instrument lastne osvoboditve. Zunanji napad praviloma spremeni politično koordinatno os: notranji konflikt med oblastjo in opozicijo začasno zamenja konflikt med državo in zunanjim sovražnikom. Če Izadi pravilno bere politično sociologijo Irana, potem šest mesecev vojne ni dokaz, da režim potrebuje samo še nekoliko močnejši vojaški pritisk, da se bo zlomil. Pač pa je dokaz ravno nasprotnega, da strategija, ki naj bi Islamsko republiko destabilizirala, krepi prav tiste institucionalne, nacionalne in ideološke mehanizme, zaradi katerih je režim tako odporen.