Noah Smith v članku The End of an Era for China’s Economy: Zhu Rongji’s formula won’t work anymore. But that doesn’t mean Xi Jinping’s will work either smrt nekdanjega kitajskega premierja Zhu Rongjija vzame kot izhodišče za širšo analizo in kritiko možnosti uspeha sedanjega in prihodnjega kitajskega razvojnega modela. Zhu je bil eden ključnih arhitektov kitajskega gospodarskega čudeža in po Smithovi oceni morda najbolj sposoben, vsestranski in daljnoviden kitajski ekonomski reformator. Med letoma 1991 in 2003 je pospešil prestrukturiranje državnih podjetij, deregulacijo in odpiranje gospodarstva tujim investicijam ter odigral odločilno vlogo pri vstopu Kitajske v WTO. Po azijski finančni krizi je saniral bančni sistem in izvedel davčno reformo, ki je okrepila centralno državo, lokalnim oblastem pa omogočila financiranje razvoja z zadolževanjem in prodajo zemljiških pravic.

Smith zato Zhujevo obdobje ocenjuje skoraj brez zadržkov pozitivno. V času kitajskih reform je prišlo do največjega in najhitrejšega zmanjšanja absolutne revščine v zgodovini. Število ljudi v vzhodni Aziji, ki so živeli z manj kot tremi dolarji na dan, se je od začetka Zhujevega obdobja do nastopa Xi Jinpinga zmanjšalo na približno šestino prvotne ravni. Smith sicer priznava vlogo Deng Xiaopinga in drugih reformatorjev, vendar Zhuju pripisuje izjemne zasluge za oblikovanje razvojnega modela, ki je Kitajski omogočil dve desetletji izjemno hitre gospodarske rasti.

Toda prav ta razvojni model naj bi bil po Smithu danes izčrpan. Kitajska gospodarska rast se je v zadnjih petnajstih letih po uradnih podatkih znižala na približno 5 odstotkov, medtem ko nekatere alternativne ocene govorijo celo o 2- do 3-odstotni rasti. Smith sicer priznava, da je določeno upočasnjevanje povsem normalno. Kitajska je danes približno petkrat bogatejša kot ob Zhujevem odhodu leta 2003, zato modela, ki je temeljil na akumulaciji kapitala, urbanizaciji, prenosu tehnologije in tehnološkem dohitevanju, ni mogoče vzdrževati v nedogled. Ko se država približuje tehnološki meji, mora rast vse bolj temeljiti na lastnih inovacijah in rasti produktivnosti.

Smith priznava tudi, da je Xi Jinping to razvojno dilemo razumel in nanjo odgovoril z izjemno ambiciozno industrijsko politiko. Kitajska je vzpostavila »nov nacionalni sistem« raziskav in razvoja, ki naj bi povezoval celotno inovacijsko verigo od javno financiranih raziskovalnih laboratorijev do zasebnih podjetij in komercializacije proizvodov. Država je hkrati razvila izjemno obsežen sistem industrijskih subvencij za praktično vse strateške industrije prihodnosti, vključno z umetno inteligenco. Smith priznava, da je cilj teh politik pravilen – zamenjati model tehnološkega dohitevanja z inovacijami na tehnološki meji –, vendar dvomi o njihovi dosedanji učinkovitosti. Empirične ocene so pri tem zelo različne: revidirani Penn World Tables kažejo več kot 2-odstotno letno rast kitajskega TFP v 2010-ih, druge ocene pa približno odstotno.

Posledica naj bi bilo »dvotirno« oziroma K-oblikovano kitajsko gospodarstvo. Na eni strani je izjemno dinamičen visokotehnološki industrijski sektor, ki po Smithovih besedah postaja predmet zavisti preostalega sveta, na drugi pa preostanek gospodarstva, ki še vedno prebavlja posledice zloma nepremičninskega balona. Izvoz in napredna industrijska proizvodnja ostajata močna, domača potrošnja pa je šibka, trg dela manj dinamičen in delež negotovih oblik dela vse večji. Smith navaja oceno Li Daokuija, po kateri naj bi širše merjena brezposelnost znašala 10,2 odstotka, fleksibilne oblike zaposlitve pa naj bi leta 2026 predstavljale več kot 40 odstotkov urbane zaposlenosti.

Najbolj očiten primer te asimetrije je avtomobilska industrija. Kitajska je po desetletjih neuspešnega dohitevanja zahodnih in japonskih proizvajalcev avtomobilov z motorji z notranjim izgorevanjem izkoristila tehnološki prelom elektrifikacije in svojo moč v proizvodnji elektronike ter preskočila neposredno v vodilni položaj pri električnih vozilih. Toda domače povpraševanje po Smithovi interpretaciji ne sledi proizvodnim zmogljivostim. Posledica so cenovne vojne, nižje marže in vedno večji pritisk na izvoz. Prav presežna ponudba, podprta z ugodnimi krediti in subvencijami, naj bi bila eden izmed vzrokov za tako imenovani »China Shock 2.0«, ki z izjemno poceni kitajskimi visokotehnološkimi izdelki ogroža industrijsko bazo predvsem v Evropi.

Xi po Smithu ne more preprosto ponoviti Zhujevega izvoznega modela, saj je kitajsko gospodarstvo danes preveliko. Leta 2006 je izvoz predstavljal približno 35 odstotkov kitajskega BDP oziroma nekaj manj kot bilijon dolarjev, leta 2025 pa je že 21-odstotni delež pomenil približno štiri bilijone dolarjev izvoza. Svetovno gospodarstvo naj ne bi moglo absorbirati kitajskega izvoza v obsegu, ki bi Kitajski omogočil vrnitev k nekdanjim stopnjam rasti. Smith poudarja tudi gravitacijsko zakonitost mednarodne trgovine: kljub globalizaciji je geografska bližina še vedno eden najmočnejših determinantov trgovine, zato bo za tako veliko gospodarstvo domače povpraševanje neizogibno pomembnejše od izvoza.

Drugi problem je strukturna transformacija, ki spremlja gospodarski razvoj. Z naraščanjem dohodka se povpraševanje gospodinjstev postopoma premika od industrijskih izdelkov k storitvam, kot so zdravstvo, turizem, finance, zabava in druge osebne storitve. Delež industrije v BDP zato na določeni razvojni stopnji praviloma začne upadati, še hitreje pa zaradi avtomatizacije pada njen delež v zaposlenosti. Kitajska pri tem ni izjema: med letoma 2013 in 2022 je izgubila približno 18 milijonov delovnih mest v predelovalnih dejavnostih. Smith zato ocenjuje, da niti svetovna prevlada v robotiki, električnih vozilih, strojih ali ladjedelništvu sama po sebi ne more preprečiti strukturnega premika proti storitvam.

Tu pridemo do osrednje Smithove kritike Xi Jinpingove strategije. Xi naj bi pretirano razmišljal mikroekonomsko: če je nepremičninski sektor problematičen, je treba kapital in delo preusmeriti v tehnološko napredno industrijo. Toda kitajska težava naj bi bila predvsem makroekonomska. Po zlomu nepremičninskega sektorja so podjetja, lokalne oblasti in njihovi finančni vehikli obremenjeni z dolgovi ter osredotočeni na popravljanje bilanc, zaradi česar gospodarstvo kaže značilnosti bilančne recesije. Industrijska politika lahko spremeni strukturo ponudbe, vendar sama po sebi ne more ustvariti agregatnega povpraševanja. Smith zato meni, da Xi s še več industrijske politike rešuje napačen problem.

Smith zato predlaga paradoksalen povratek k Zhu Rongjiju – vendar ne k njegovemu izvoznemu modelu, temveč k njegovemu makroekonomskemu pragmatizmu. Zhu je po azijski finančni krizi slabe terjatve bank prenesel na posebne družbe za upravljanje premoženja in s tem preprečil, da bi bančna kriza zadušila kreditiranje gospodarstva. Danes bi bilo po podobni logiki treba sanirati dolgove lokalnih oblasti in njihovih LGFV. Li Daokui predlaga, da bi centralna država prevzela med 20 in 50 bilijonov juanov lokalnega dolga, financiranega z izdajo državnih obveznic. Tudi zgornja meja tega razpona bi pomenila povečanje javnega dolga za približno 35 odstotkov BDP, kar Smith ocenjuje kot obvladljivo.

Takšna operacija bi očistila bilance lokalnih oblasti in finančnega sistema ter hkrati omogočila ponovno povečanje agregatnega povpraševanja. Li Daokui opozarja, da lokalne oblasti danes velik del novih posojil uporabljajo zgolj za servisiranje starih dolgov in zaradi fiskalne stiske dodatno obremenjujejo podjetja. Namesto motorja investicij naj bi postale »črne luknje«, ki absorbirajo finančne vire. Centralna država bi zato morala povečati zadolževanje ter sredstva usmeriti v stabilizacijo nepremičninskega sektorja, investicije v ljudi, socialno porabo in spodbujanje potrošnje. V tem delu je Smithova diagnoza precej keynesianska: problem Kitajske naj ne bi bila pomanjkljiva proizvodna sposobnost, temveč nezadostno agregatno povpraševanje.

Smithov sklep je izrazito političen. Zhu Rongji je po njegovi oceni znal združevati mikroekonomsko reformiranje gospodarstva z makroekonomskim stabiliziranjem, medtem ko naj bi bil Xi obseden z industrijsko politiko in zanemarjal makroekonomske dejavnike. Članek konča s primerjavo Xija s Herbertom Hooverjem: tako kot bi nadaljevanje Hooverjeve politike lahko podaljšalo ameriško depresijo, naj bi odsotnost demokratičnega mehanizma za zamenjavo vodstva Kitajsko lahko za dalj časa zaklenila v napačno ekonomsko politiko. Kitajska naj bi bila zato odvisna od tega, ali se na njenem vrhu pojavi sposoben tehnokrat, kakršna sta bila Deng Xiaoping in Zhu Rongji.

Pri Smithovi analizi je sicer treba upoštevati njegov že dolgo izrazito kritičen, in v svojem bistvu ideološko kritičen odnos do današnje Kitajske in predvsem do Xi Jinpinga. To seveda ne pomeni, da problemi, ki jih identificira – nepremičninska kriza, dolg lokalnih oblasti, šibko domače povpraševanje in potreba po čiščenju bilanc – niso realni. Toda njegov ideološki in geopolitični pogled vpliva na interpretacijo njihovega pomena za dolgoročni kitajski razvoj. Najbolj očitno je to pri interpretaciji upočasnjevanja gospodarske rasti. S stališča teorije konvergence je povsem normalno, da država, ki se približuje svetovni tehnološki meji, ne more več rasti po 8 ali 10 odstotkov letno. Pravzaprav bi bilo nenavadno, če bi Kitajska pri današnji ravni razvoja še vedno dosegala stopnje rasti iz devetdesetih let. Ključno vprašanje zato ni, ali se je rast upočasnila, temveč ali Kitajska uspeva preiti od rasti na podlagi akumulacije kapitala, urbanizacije in prevzemanja tuje tehnologije k rasti na podlagi domačih inovacij in TFP. Pri tem so celo podatki, ki jih navaja Smith, bistveno manj pesimistični od njegove interpretacije, saj revidirani Penn World Tables za 2010-ta kažejo več kot 2-odstotno letno rast kitajskega TFP.

Še pomembneje pa je, da Smith podcenjuje strateško razsežnost kitajskega tehnološkega prehoda. Made in China 2025 in politike, ki so mu sledile, niso bile zgolj program subvencioniranja posameznih podjetij, temveč načrt sistematične izgradnje celotnih tehnoloških in proizvodnih ekosistemov. Rezultat je, da je Kitajska v baterijah, električnih vozilih, fotovoltaiki, telekomunikacijski opremi, dronih, ladjedelništvu in vse bolj tudi robotiki zgradila celotne dobaviteljske verige. Obenem lahko nižje in delovno intenzivnejše faze proizvodnje postopoma seli v Vietnam, Indonezijo in druge manj razvite države, sama pa ohranja tehnološko zahtevnejše dele verige, proizvodnjo ključnih komponent, opreme in končnih visokotehnoloških izdelkov. To je razvojno povsem logična naslednja faza: Kitajska se iz »svetovne tovarne« spreminja v tehnološko in organizacijsko jedro velikega dela azijskega proizvodnega sistema. Smithovo ugotovitev, da je Kitajska med letoma 2013 in 2022 izgubila 18 milijonov industrijskih delovnih mest, je zato mogoče interpretirati tudi povsem drugače: kot posledico avtomatizacije, povečanja produktivnosti in selitve manj zahtevnih faz proizvodnje v države na nižji razvojni stopnji, ne pa kot dokaz neuspeha industrijske politike.

Prav tu je tudi največja dolgoročna prednost kitajske strategije. Kitajska je v številnih tehnologijah prihodnosti že zasedla prostor, ki so ga nekoč obvladovale razvite države. Zahodna podjetja se zato vse pogosteje ne soočajo s posameznim kitajskim konkurentom, temveč s celotnim industrijskim ekosistemom, v katerem so povezani raziskave, proizvodnja komponent, specializirana proizvodna oprema, infrastruktura, financiranje in velikanski domači trg. To ustvarja kumulativni proces učenja: večji obseg proizvodnje znižuje stroške, pospešuje inovacije in izboljšuje kakovost, kar povečuje tržne deleže in omogoča nov obseg proizvodnje.

Ker bodo prihodnje globalne investicije v energetiko, mobilnost, avtomatizacijo in digitalizacijo odvisne bodisi od kitajskih končnih izdelkov bodisi od kitajskih baterij, materialov, komponent in proizvodne opreme, bo velik del tehnološkega učenja, ekonomij obsega in pozitivnih eksternalij ostajal prav na Kitajskem. To pomeni, da ima Kitajska zelo dobre možnosti, da bo njena rast celotne faktorske produktivnosti (TFP) še dolgo višja kot v tehnološko zrelih zahodnih gospodarstvih. Paradoksalno lahko prav uspeh kitajske industrijske politike zmanjšuje potencialno rast razvitih držav, saj jim odvzema proizvodne dejavnosti, znotraj katerih nastajajo prihodnje inovacije in produktivnostna rast.

Najbolj problematičen pa je Smithov zaključni preskok od ekonomske analize k politični ideologiji. Iz dejstva, da se kitajsko vodstvo lahko zmoti, izpelje sklep, da bi bila rešitev demokratični sistem, ki bi omogočil volivcem, da svojega »Hooverja« zamenjajo z »Rooseveltom«. Toda to ni rezultat njegove ekonomske analize, temveč normativna predpostavka, da je zahodni demokratični sistem že po definiciji učinkovitejši mehanizem selekcije političnega vodstva. Kot sem pisal že večkrat, je posebnost kitajskega sistema prav v tem, da v pomembnem delu temelji na meritokratsko-tehnokratski selekciji kadrov, ki morajo skozi dolgo hierarhijo lokalnih, regionalnih in nacionalnih funkcij dokazovati sposobnost upravljanja. Zahodne demokracije imajo prednost politične konkurence in možnosti zamenjave oblasti, toda volitve same po sebi nikakor ne zagotavljajo kompetentnega ekonomskega upravljanja. Kratki volilni cikli, politična polarizacija, vpliv interesnih skupin in potreba po nenehnem pridobivanju volilne podpore pogosto zmanjšujejo sposobnost države za izvajanje strategij, katerih rezultati se pokažejo šele čez deset ali dvajset let.

Kitajska sposobnost, da oblikuje dolgoročne razvojne prioritete in nato dejansko zgradi infrastrukturo, energetske sisteme, univerze, tehnološke grozde ter celotne nove industrije, kaže na izjemno visoko institucionalno kapaciteto. Zato ni empirične podlage za Smithovo implicitno predpostavko, da bi uvedba zahodnega liberalno-demokratičnega modela Kitajsko avtomatično naredila gospodarsko uspešnejšo. Če že kaj, zadnjih nekaj desetletij kaže, da je kitajski meritokratsko-tehnokratski model pri dolgoročnem strateškem načrtovanju, mobilizaciji razvojnih virov in predvsem pri izvedbi sprejetih strategij bistveno učinkovitejši od današnjih zahodnih političnih sistemov.