Če bi kdo želel uničiti Evropo, bi prepustil, da to naredi sama. Prepustil bi jo njenim lastnim obsesijam, ideologijam in neumnostim, ki v medsebojni kombinaciji vodijo v strateške politične napake, gospodarsko stagnacijo in dolgoročni zaton.

Nemčija je lani iz stagnacije zašla v recesijo, evrsko območje je na robu recesije, zaenkrat ga pred recesijo rešujejo Francija, Italija in Španija. Evropska industrijska proizvodnja trendno upada od septembra 2022. Nemška industrija trendno upada že od leta 2019, od februarja lani se je trend še bolj strmo usmeril navzdol in decembra lani je bil obseg proizvodnje nemške industrije za več kot 9 % nižji kot v povprečju leta 2015. Kot leta 2015! Po pandemiji so se začasno pobrale in zrasle kemična industrija, gradbeništvo in proizvodnja električnih in elektronskih aparatov, ne pa tudi avtomobilska in papirna industrija. Po začetku vojne v Ukrajini februarja 2022 pa so v prostem padu glede na leto 2019 vse energetsko intenzivne panoge – najbolj proizvodnja energije in papirna industrija (več kot 20%), kemična (več kot 10%), avtomobilska (več kot 7%).

Opisane težave Evrope in njenega največjega gospodarstva na žalost niso ciklične narave, ampak so del dolgoročnega trenda stagnacije Evrope. V obdobju 1995-2009 je Evropa za rastjo produktivnosti ZDA zaostajala povprečno za 0.3 odstotne točke letno (1.3 % proti 1.6 %), po letu 2010 (2010-2022) pa se je zaostajanje Evrope povečalo na povprečno 0.5 odstotnih točk letno (1.1 % proti 1.6 %). Ta razlika v počasnejši rasti Evrope je v dobrem desetletju (2010-2022) privedla do tega, da so ZDA svojo prednost v razvitosti pred Evropo povečale še za dodatnih 8.3 odstotnih točk.

In še druga slika evropske stagnacije. Leta 1990 je bila EU s 23.3 % deležem v svetovnem BDP najmočnejši gospodarski blok na svetu, gospodarsko močnejša tudi od ZDA (19.6 %), medtem ko je bil delež Kitajske v svetovnem BDP le 3.1 %. Tri desetletja kasneje, leta 2023, je Kitajska z 18.4 % deležem že sedmo leto zapored gospodarsko močnejša od ZDA (15.6 %), medtem ko se je delež EU je skladno z mizerno gospodarsko rastjo zmanjšal na vsega 14.8 %. Projekcije, ki sem jih naredil na podlagi povprečnih stopenj rasti po letu 2019, kažejo, da se bo delež EU v svetovnem BDP do leta 2045 zmanjšal pod 12 %, medtem ko bo Kitajska z več kot 30 % deležem gospodarsko dvakrat večja od ZDA in skoraj trikrat večja od EU.

Evropa je je bila vedno stara in počasna dama, toda kaj se je zgodilo, da je pristala v invalidskem vozičku? Krivi smo sami. Gre za katastrofo, ki so jo zakrivile evropske politične elite, in to predvsem v zadnjih petnajstih letih. Evropa je v zadnjih petnajstih letih zaradi specifičnih obsesij in iracionalnosti naredila tri velike strateške napake in en kup političnih. Podlegla je obsesiji z dolgom, zeleno ideologiji v energetiki in pristala na samouničujočo neumnost glede sankcioniranja uvoza energentov in izvoza v Rusijo.

Prva iracionalnost je nemška obsesija z dolgom, katere žrtev smo zaradi skupne monetarne unije in fiskalnega pakta vsi. Nemški diktat glede politike varčevanja po letu 2010 je Evropo vrgel v dolgo recesijo. Vlade Angele Merkel so v času rekordno nizkih obrestnih mer (2010-2022) varčevale, namesto da bi po kitajskem vzoru vlagale v infrastrukturo in spodbujale razvoj tehnologij. Nemčija je z obsesijo na zmanjševanje dolga žrtvovala rast in razvoj tako sebe kot evrske unije. V vmesnem času je Kitajska v zavetju industrijske politike in subvencij razvijala nove tehnologije in postala največji izvoznik ne samo električnih, ampak tudi konvencionalnih avtomobilov.

Druga iracionalnost je nerazumljiva ideološka averzija do varne jedrske energije, ki je nemške vlade silila v program zapiranja jedrskih elektrarn, ki stabilno proizvajajo najcenejšo možno električno energijo, in njihovo nadomeščanje z nestanovitnimi sončnimi in vetrnimi elektrarnami, gnanimi na božjastno drage subvencije, ter umazanimi plinskimi in premogovnimi elektrarnami. Nemčija je prek Evropske komisije to zeleno ideologijo, ki je zelena samo po imenu, vsilila vsem članicam EU. Posledica so močno povišane cene električne energije, ki vodijo v zapiranje podjetij, prenos obratov in delovnih mest v tujino in v energetsko revščino.

Tretja evropska iracionalnost je sankcioniranje Rusije po začetku ruske agresije na Ukrajino s prepovedjo izvoza v Rusijo, prepovedjo uvoza ruske nafte in zmanjšanjem uvoza ruskega plina. Evropska politična elita je s tem svoje gospodarstvo poslala v stagnacijo ali celo recesijo, industrijo pa v trajno deindustrializacijo.

K temu je treba prišteti prav tako ideološko motivirano odločitev, da je ECB na ponudbeni šok po koncu pandemije, ki ga je okrepil energetski šok po začetku ruske agresije na Ukrajino in ki je kulminiral v porastu inflacije, sredi leta 2022 reagirala z drastičnim dvigom obrestnih mer. To je zmanjšalo zasebno povpraševanje in investicije ter zacementiralo evropsko stagnacijo.

Kaj zdaj? Ob takšnih obsesijah, takšnem pomanjkanju razvojne vizije v Evropi in takšnih političnih elitah ne morem biti optimističen. Ne kratkoročno in ne dolgoročno. Na žalost sledi deindustrializacija Evrope, z njo odliv podjetij v tujino in zapiranje milijonov delovnih mest. Deindustrializacija je izjemno nevaren in nepovraten trend v gospodarsko in tehnološko nazadovanje in izgubo strateške gospodarske avtonomije Evrope, ki bo postala odvisna pri vseh ključnih tehnologijah in proizvodih.

Gledamo geopolitični zaton Evrope. Je sploh komu med politiki mar?

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku