Da ne bo ostalo “izgubljeno v prevodu” oziroma da se ni zgodilo, poglejte video posnetek. Objavljam seveda izključno z namenom dokumentacije dejstev.

Tole je po svoje zelo strašljivo, vendar je konsistentno s tem, kar je Putin ves čas govoril – da bo Ukrajina demilitarizirana. Očitno k temu vodita samo dve poti. Prva je, da ruska vojska v naslednjih mesecih in letih sistematično uniči vso vojaško opremo in vso vojaško industrijo ter biološke laboratorije v Ukrajini. In kot kaže, jo bo po tej katastrofalni ukrajinski ofenzivi, kjer bo ruska vojska uničila še tretjo in najbrž zadnjo ukrajinsko armado, ki jo Ukrajina še lahko sestavi, vključno z vso zahodno vojaško opremo, pri tem težko kdo zaustavil. Druga je premirje in mirovni sporazum, v katerem bi se Ukrajina zavezala k nevtralnemu statusu in povsem demilitariziranemu območju.

Zveni brutalno in tudi je brutalno. Vendar ali lahko kdo Rusijo zaustavi?

Astroturfing (pomen: the deceptive practice of presenting an orchestrated marketing or public relations campaign in the guise of unsolicited comments from members of the public) je orkestrirana praksa množičnega zavajanja (trženja) na družbenih omrežjih, ki prihaja iz enega vira. Po domače rečeno, gre za prakso, ko nek naročnik prek različnih naslovov (fake računov) razpošilja enako ali podobno sporočilo z namenom množičnega dezinformiranja oziroma dajanja vtisa, da gre za množično, vseljudsko podporo neki ideji.

Evo, spodaj je primer astroturfinga glede spodbujanja ukrajinske vojne. Kot lahko vidite, je večina sporočil, ki navidez prihaja iz nepovezanih računov, povsem identična (oziroma obstaja nekaj variacij istega sporočila), in sicer, da je bilo oboroževanje Ukrajine najboljša možna uporaba davkoplačevalskega denarja v zadnjih desetletjih, da je edini problem, da ni bilo poslanega dovolj orožja in dovolj hitro, da Ukrajina plačuje z življenji njenih sinov in hčera in da je treba Ukrajini poslati še več orožja.

Le kdo bi lahko bil v ozadju te naročene kampanje?

Fellaraktar🇺🇦@fellaraktar – 14:46 UTC · May 29, 2023As a British citizen I want to say that arming Ukraine is the single best use of tax payer money for decades

My only criticism is that the west aren’t sending enough, fast enough

Ukraine is paying for political posturing with the lives of their sons and daughters

Do more now

—

Karen Goetz📯🇺🇦 @KarenGoetz362 – 22:18 UTC · May 29, 2023As a German citizen I want to say that arming #Ukraine is the single best use of tax payer money for decades. My only criticism is that the west aren’t sending enough, fast enough. Ukraine is paying for political posturing with the lives of their sons and daughters. Do more now!

—

Oksanna Oricia (Оксана Збігла) 🇺🇦🇨🇦 @Roxanne_Oricia – 1:46 UTC · May 30, 2023As a 🇺🇦 #Canadian I want to say that arming #Ukraine is the single best use of taxpayer money in decades.

My only criticism is that the west isn’t sending enough, FAST enough.

Ukraine is paying for political posturing with the lives of their sons & daughters.
#ArmUkraineNow ✊🏼

—

Thomas C. Theiner @noclador – 4:57 UTC · May 30, 2023As an Italian citizen I want to say that arming Ukraine is the single best use of taxpayer money for decades.
My only criticism is that the west aren’t sending enough, fast enough.
Ukraine is paying for political posturing with the lives of their sons and daughters.
Do more now!

—

brit engr 🇬🇧 🏴󠁧󠁢󠁥󠁮󠁧󠁿🇺🇦 @brit_engr – 8:15 UTC · May 30, 2023As a British citizen, I want to say that arming Ukraine is the single best use of taxpayer money for decades.
My only criticism is that the West aren’t sending enough, fast enough.
Ukraine is paying for political posturing with the lives of their sons and daughters.
Do more now!

—

bitiv @bitiv30 – 9:29 UTC · May 30, 2023As a #Romanian citizen, I want to say that arming #Ukraine is the single best use of taxpayer money for decades. My only criticism is that the West isn’t sending enough, fast enough. Ukraine is paying for political posturing with the lives of its sons and daughters. Do more now!

—

Anne @KidsFromUkraine 🌷❤🌻 @AnneFella – 17:03 UTC · May 30, 2023As a 🇳🇱#Dutch citizen I want to say that arming #Ukraine is the single best use of taxpayer money in decades. My only criticism is that the west isn’t sending enough, FAST enough. Ukraine is paying for political posturing with the lives of their sons & daughters. #ArmUkraineNow

—

Thibaud Ochem @Thibaud_Ochem – 18:51 UTC · May 30, 2023As a 🇫🇷 citizen I want to say that arming #Ukraine is the single best use of taxpayer money 4 decades. My only criticism is that the West isn’t sending enough, fast enough.🇺🇦is paying 4 political posturing with the lives of their sons & daughters. Do more now! #weapons4Ukraine

—

MH @Mickhavoc – 1:14 UTC · May 31, 2023As a Canadian citizen I want to say that arming #Ukraine is the single best use of taxpayer money for decades. My only criticism is that the west aren’t sending enough, fast enough. Ukraine is paying for political posturing with the lives of their sons and daughters. Do more now

—

Bogdan Stech @BogdanStech – 22:07 UTC · May 31, 2023As a #Poland citizen, I want to say that arming #Ukraine is the single best use of taxpayer money for decades. My only criticism is that the West isn’t sending enough, fast enough. Ukraine is paying for political posturing with the lives of its sons and daughters.

— Nadaljujte z branjem→

V Nemčiji se dogaja sekularni trend deindustrializacije. Kot lahko vidimo v spodnji sliki, se dogaja predvsem v energetsko-intenzivnih panogah – te panoge so (razen kemične) slabo okrevale po pandemiji, po začetku vojne v Ukrajini pa strmoglavile. Nemška industrija ima problem z visokimi cenami električne energije zaradi prehoda na obnovljive vire energije (cene so zato v Nemčiji za 60 do 70% višje kot denimo v Franciji), od začetka vojne v Ukrajini pa z visokimi cenami plina, z manjšimi dobavami plina ter s sankcijami proti Rusiji. Nemška energetsko intenzivna industrija je doživela “perfect storm”.

Nadaljujte z branjem→

Če ste brali o “kubanski jedrski krizi” leta 1962, ali gledali film o njej (“13 days”), ste lahko videli, kako militantni so bili takrat ameriški generali za razliko od Kennedyjeve administracije. Oba brata Kennedy sta se nekaj mesecev trudila, da bi našla diplomatsko pot za rešitev krize, medtem ko se generali niso ozirali na možnost jedrske esklalacije. Mimogrede, ena izmed (mnogih) teorij glede atentata na J. F. Kennedyja navaja prav to njegovo “preveliko miroljubnost” glede na siceršnje ameriške vojaške apetite.

No, glede vojne v Ukrajini je situacija danes obrnjena. Vodstvo ameriške vojske je bistveno bolj zaskrbljeno od Bidenove civilne administracije glede možnosti jedrske eskalacije zaradi neposrednega sodelovanja ZDA v vojni v Ukrajini. General Milley je lani novembra najprej zasebno, nato pa tudi javno pozval k začetku mirovnih pogajanj v Ukrajini, rekoč, da je verjetnost, da bi ukrajinska vojska ponovno zavzela zasedena ozemlja in pregnala ruske sile nazaj prek meja “anytime soon” zelo majhna. Takrat so general Milleya militantni civilisti v State departmentu in Svetu za varnost zatrli. In podobna zgodba se dogaja glede Tajvana, kjer je Bidenova civilna administracija iz nič ustvarila politični konflikt med ZDA in Kitajsko in že eno leto izziva vojaško eskalacijo.

Kaj se dogaja v glavah civilistov, da so nenadoma ponoreli in postali tako militantni? So pozabili na krhko ravnotežje v času hladne vojne, ki ga je bilo mogoče vzdrževati le preko jedrskega ravnotežja med obema stranema? Meni se zdi, da je razlog prav v tej časovni distanci in pijanosti zmage po padcu železne zavese leta 1990. Takrat se je svetovna ureditev iz dvopolarnega spremenila v enopolarnega in ZDA so postale edini hegemon. Začele so se obnašati kot svetovni policaj brez kontrole. Triumf zmage ob kolapsu komunizma in sovjetskega bloka jim je dal občutek, da je nad njimi samo še modro nebo. Da si lahko privoščijo vse, da lahko naredijo prevrat v katerikoli državi, da lahko zbombardirajo katerokoli državo, da lahko nadzirajo vse elektronske komunikacije na svetu, da lahko nadzirajo in izsiljujejo tudi njatesnejše politične zaveznike. To tudi pojasni širjenje Nata proti vzhodu (kjer je, kot je lepo povedal profesor Bebler, pogoj za članstvo v EU najprej članstvo v Natu) in forsiranje širjenja Nata na ruske meje (zasedanje Nata leta 2008 v Bukarešti, kjer sta Gruzija in Ukrajina bili uvrščeni med potencialne nove članice).

Zakaj? Ker lahko.

Zato, ker ZDA niso imele nobenega pandana. Nobenega kredibilnega oziroma enako močnega nasprotnika. Ta vojna v Ukrajini je zato prelomna, kajti v njej je Rusija postavila meje ekspanziji ZDA. In enako bo Kitajska naredila v primeru Tajvana. In če vprašate tri četrtine držav na svetu (države izven OECD in nekaj članic OECD), je bil skrajni čas, da nekdo zaustavi brezmejno ameriško hegemonijo. Zato se niso želele priključiti sankcijam proti Rusiji, zato se pridružujejo skupini BRICS+ držav in zato želijo svoje zunanjetrgovinske in finančne tokove nominirati v nedolarskih valutah.

Toda rizik jedrske eskalacije zaradi tega še narašča, kajti ameriški politični establishment ne želi pristati na to, da je konec 30-letne popolne svetovne hegemonije in očitno je čas, da bolj razumni, vojaški del administracije odločneje opozori na to in zaustavi to norijo.

Nadaljujte z branjem→

Poglejte Putinove izjave. Vprašanje je, ali si z njimi zgolj dviguje pogajalsko pozicijo ali pa bo šel vojaško do konca. Verjetna je seveda “kompromisna pot” oziroma njegov pogoj, da sploh sede za pogajalsko mizo: to so varnostna zagotovila glede nevtralnega in popolnoma demilitariziranega zahodnega dela Ukrajine. Zaenkrat se sicer to zdi (še) težko prebavljivo za nasprotno stran.

Ampak kot je napisal analitik na MoA: po tem debaklu imajo na Zahodu dve opciji – da pošljejo v Ukrajino lastne sile ali pa “razglasijo zmago in gredo domov“. Kaj mislite, za katero se bodo odločili?

Spodaj je dobra analiza možnega razvoja dogodkov v Ukrajini (“Destruction Of Its Third Army – Issues To Negotiate“) s strani nekdanjega ameriškega obveščevalnega analitika, ki piše (iz vidika skladnosti med poročanim stanjem, napovedmi in kasneje dejansko izkazanim stanjem) zelo realističen blog Moon of Alabama (MoA). Lahko se z njegovo analizo strinjamo ali ne, to je naša osebna stvar, velja pa zapisano resno vzeti v obzir. Če povzamem, MoA pravi:

1. Ruske sile so lani do konca poletja uničile prvo ukrajinsko armado (večinoma z zahodno opremo in trenirano s strani zahodnih inštruktorjev, nakar so ukrajinske sile iz mobilizirancev in vzhodne opreme naredile novo, drugo armado, ki so jo ruske sile uničile pozimi (Bahmut). Zdaj ruske sile uničujejo tretjo armado, ki naj bi naredila protiofenzivo. Ukrajini je zmanjkalo za boj sposobnih moških, zahodu pa opreme (njihova vojaška skladišča so izpraznjena), zato bo Ukrajina težko sestavila še četrto armado za nadaljevanje vojne.
2. Ob tem razvoju dogodkov zahodnim donatorjem (EU države) in investitorjem (ZDA) preostane samo, da pošljejo v Ukrajino lastne sile ali pa “razglasijo zmago in gredo domov“. Zelo malo je verjetnosti, da bodo zahodne države v Ukrajino poslale lastne sile, ker bi to vodilo v totalno vojno z Rusijo in jedrsko eskalacijo, zgodilo pa bi se jim enako kot se je ukrajinskim armadam.
3. Če je bil namen ukrajinske protiofenzive, kot pravijo na Zahodu, da Ukrajina zavzame nazaj čim več ozemelj, s čimer bi imela boljše karte za pogajalsko mizo, pa utegne voditi v popolno nasprotje tega, in sicer, da utegne še ojačati Putinovo pozicijo na pogajanjih.
4. Na pogajanjih bi Putin lahko zahteval (kot pišejo številni zahodni analitiki od Mearscheimerja naprej) ostale 4 ukrajinske regije (vzhodno od Dnjepra ter Odesso), varnostna zagotovila v obliki odpoklica ameriških raketnih sistemov iz Poljske in Romunije ter da Nato ne bo imel svojih oporišč v državah, ki mejijo na Rusijo, zakonsko ureditev denacifikacije Ukrajine in sodno preiskavo pokola v Odesi.
5. Putin bi lahko zahteval popolno odpravo sankcij. V vmesnem času je oblikoval nov, svoj trgovinski sistem in novo zvezo držav, zaradi česar zahodnih trgov Rusija ne potrebuje več (obratno je, zahodne države bistveno bolj potrebujejo ruski plin in naftne derivate, poglejte si včerajšnje jadikovanje nemškega ministra za gospodarstvo Habecka).
6. Vprašanje je le še, kako hitro bodo na zahodu lahko prebavili spremembo od propagande, da “Ukrajina zmaguje” do priznavanja realnosti na terenu in razmerja sil. Hitreje kot bodo, manj ljudi bo umrlo.

Priznam, tudi jaz še nisem uspel prebaviti tega zgornjega. Toda bolj kot razmišljam o tem, bolj jasno postaja, da bo po tem “incidentu v Ukrajini” težko kdo spravil Putina za pogajalsko mizo, brez da bi dobil zgornja zagotovila. Kitajska je sicer edina, ki lahko prepriča Putina, da se sploh pogaja. Toda tudi Kitajska je zainteresirana za takšna varnostna zagotovila za Rusijo, saj bo to v marsičem “model za ureditev vprašanja Tajvana”.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Nedavno smo lahko v časopisju brali članek, v katerem avtorica v značilni prozahodni maniri izpostavlja, kako je Kitajski malo mar za okolje, kar je visoko na agendi Evropske Unije, pa tudi Združenih držav Amerike. Ob tem še doda, da so se Kitajci iz absolutne revščine spravili pravzaprav na račun Zahoda, posebno ZDA.

Nedvomno drži, da so Kitajci samo v zadnjih petindvajsetih letih podvojili obseg CO2 izpustov kot enega ključnih kazalcev onesnaževanja okolja, medtem ko so Američani danes približno na takratnem nivoju, EU pa celo četrtino nižje. To lahko vidimo v prvi sliki, ki je tako kot ostale slike povzeta po Our World in Data. Na tej spletni strani podatkovne baze so zbrani podatki o emisijah ogljikovega dioksida (CO2) iz fosilnih goriv in industrije, ki ga po večinskem mnenju razumemo tudi kot glavni vir onesnaževanja okolja oziroma segrevanja ozračja. Kot je prikazano še v drugi sliki, je delež Kitajske v izpustih CO2 predlani dosegel že skoraj tretjino izpustov celotnega sveta in tudi močno presegel številke iz ZDA ali celotne sedemindvajseterice držav EU. To naj bi bil tudi razlog za oceno, da je Kitajcem malo mar za okolje in da gledajo predvsem svoje interese.

Nadaljujte z branjem→

Dobro je redno brati Foreign Affairs, ki je nekakšen outlet elite ameriških zunanjepolitičnih analitikov. In če ste to počeli vsaj od februarja lani, ste lahko spremljali evolucijo razmišljanja washingtonske zunanjepolitične intelektualne elite glede vojne v Ukrajini – od tega, da je predpogoj za mir v Ukrajini, da Zahod Rusijo totalno vojaško porazi in “demokratizira” njeno vodstvo, prek tega, da bo vojna še dolga, vendar je treba vztrajati z vojaško pomočjo, dokler Ukrajina ne prežene okupatorja onstran svojih mednarodnih meja, do tega, da v tej vojni nihče ne more zmagati, da lahko traja večno in da bo imela izjemne kolateralne negativne učinke na preostali svet (od energije in hrane do jačanja rusko-kitajske naveze, zato je treba takoj začeti pogovore o zaustavitvi ognja. Vmes sicer vskoči kak kamikaza (kak ruski disident ali neocon ameriški jastreb) z bolj jastrebskimi nebulozami, ampak splošen trend oziroma evolucija v razmišljanju je takšna.

V to zadnjo skupino spada Samuel Charap iz zloglasne RAND korporacije (think tank, ki dela predvsem za Pentagon), ki je leta 2019 za Pentagon pripravila zloglasno študijo, kako je treba “izpostaviti Rusijo“, da bo denimo napadla neko državo, nakar bi jo zahodne države pod vodstvom ZDA sankcionirale in dolgoročno oslabile (o tem sem tukaj že pisal). No, Charap, ki pred tem služboval v analitsko planskem oddelku na zunanjem ministrstvu v Obamovi administraciji, je spomladi s kolegico Mirando Priebe objavil RAND analizo “Avoiding a Long War” (tudi o njej sem tukaj takrat pisal), katerega poanta je, da je optimalno za ZDA, da se čimprej umaknejo iz te vojne in se fokusirajo na druge prioritete. Tale Charapov članek v Foreign Affairs pa gre še bistveno naprej glede sklepov. Nekaj ključnih poant članka:

1. Čeprav je bil članek objavljen 5. junija, torej pred začetkom ukrajinske kontraofenzive in čeprav članek nekaj upanja daje možnemu uspehu te kontraofenzive, ki pa se je, nasprotno, zaletela v neprebojni ruski zid, pa Charap pravi, da tudi uspešna ukrajinska protiofenziva ne more spremeniti “strukturnih dejstev”, torej da nobena stran v tej vojni ne more dokončno zmagati in da bosta obe strani tudi v naprej in v nedogled sposobni napadati cilje v nasprotni državi.
2. Obeta se torej dolgotrajna vojna izčrpavanja, ki lahko traja v nedogled, pri čemer pa bo (ob uničenju življenj in celotne infrastrukture) povsem uničila ukrajinske perspektive preživetja in razvoja ter imela negativne koalteralne posledice za preostali svet.
3. Washington mora začeti z diplomatskimi akcijami in z rusko stranjo doseči dogovor o čimprejšnji diplomatski rešitvi vojne.
4. Charap predlaga “začasno” zaustavitev ognja korejskega tipa z demilitariziranim območjem med obema sprtima stranema, ki bi sčasoma postal trajen. Korejski sporazum, kot pravi Charap, sicer ni bil highlight za ameriško administracijo (ni bil veličasten uspeh) in ni trajno rešil ozemlejskega problema, je pa omogočil 7 desetletij miru na korejskem polotoku.
5. Ta sporazum o “zaustavitvi ognja” bi, kot pravi Charap, pomenil, da bi Rusija “začasno” obdržala zasedena ozemlja, dokler se ne najde trajna rešitev problema, uvedel bi se vmesni demilitarizirani pas do zahodnega dela Ukrajine, zahodni del Ukrajine pa bi postal nevtralno ozemlje (brez Natovih vojaških baz) z varnostnimi garancijami ZDA (oziroma Nato držav).
6. In še najbolj tricky del: kako Rusijo spraviti za pogajalsko mizo in kako jo prisiliti, da bi se držala sporazuma? Charap pravi, da je Rusijo treba spraviti za pogajalsko mizo s “korenčkom” v obliki pogojne omilitve sankcij ter jo prisiliti k spoštovanju sporazuma s “palico” v obliki ponovne uvedbe sankcij, grožnje z vojaškim posredovanjem itd., podobno kot v izraelsko-egiptovskem sporazumu.
   

Prvih pet točk je po moje “no brainer”, edina logična rešitev, če nočemo +10-letne vojne v Ukrajini in njenega popolnega uničenja, pač pa ji pomagati, da začne čimprej okrevati in se morda razvije podobno kot Južna Koreja. V šesti točki pa ima Charapovo razmišljanje, po mojem mnenju, največjo luknjo. ZDA, ki so sprovocirale to vojno, jo financirajo in podaljšujejo, ne za Putina in ne za preostale tri četrtine sveta niso več faktor.

Prvič, ZDA ne morejo Rusije gospodarsko prizadeti. Čeprav so totalne, najhujše v zgodovini, pa sankcije Rusije ne prizadenejo, ker jih tri četrtine sveta ignorira (ne spoštujejo pa jih tudi evropske države, le skrite obvode so naredile).

Drugič, ZDA ne morejo Rusije politično izolirati. ZDA so v Bidenovem mandatu (v rekordnem času dveh let) proti sebi obrnile večino sveta, svet se je politično povsem prestrukturiral in nov leader je Kitajska, h kateri tri četrtine sveta pogleduje in pričakuje rešitev. ZDA sicer lahko nadaljujejo s financiranjem vojne, dokler se ne utrudijo in dokler ne bo Zelenski “potrošil” zadnjega mladega ukrajinskega fanta, vendar s tem (ob Ukrajini in Evropi) uničujejo le sebe in svoj ugled.

In tretjič, ZDA tudi ne morejo Rusije vojaško kaznovati. Putin ve, da lahko nekontrolirano napada cilje v Ukrajini, pa ZDA ne bodo naredile nič, ker se bojijo jedrskega spopada. Ameriško “čudežno orožje” (Patriot, HIMARS, Bradley itd.) se je slabo obneslo v Ukrajini, v bistvu sta ga ruska vojaška tehnika in inteligenten način uporabe osmešila. Pri čemer pa ima Rusija orožje (supersonične balistične rakete), za katerega zahodne države nimajo obrambe in lahko varnostno ogrozi samo jedro zahodnih držav. Torej?

Torej, ZDA so out. ZDA Rusije ne morejo spraviti za pogajalsko mizo in ne morejo je sankcionirati, če se ne bi držala sporazuma. To lahko naredi samo Kitajska. Samo Kitajska ima, če sem (se opravičujem) vulgaren, “v rokah Putinova jajca“. Samo Kitajska lahko Rusijo spravi na kolena, tako da neha kupovati njene energente in ji neha dobavljati dobrine in tako da v to prepriča preostalo polovico sveta. Samo Kitajska ima to moč. In Kitajska ima največji interes za mir, da lahko še naprej gospodarsko prosperira in dokončno zavzame dominantno vlogo v svetu. Kitajska ima interes za mir v Ukrajini. Zato bo znala Putina prepričati k “začasni, vendar trajni prekinitvi ognja“.

In čimprej se to zgodi, tem prej bo mir in tem prej bo Ukrajina lahko začela živeti, ZDA pa rešile svoj obraz. Če je slednje seveda sploh še mogoče.

Nadaljujte z branjem→