V Nemčiji se dogaja sekularni trend deindustrializacije. Kot lahko vidimo v spodnji sliki, se dogaja predvsem v energetsko-intenzivnih panogah – te panoge so (razen kemične) slabo okrevale po pandemiji, po začetku vojne v Ukrajini pa strmoglavile. Nemška industrija ima problem z visokimi cenami električne energije zaradi prehoda na obnovljive vire energije (cene so zato v Nemčiji za 60 do 70% višje kot denimo v Franciji), od začetka vojne v Ukrajini pa z visokimi cenami plina, z manjšimi dobavami plina ter s sankcijami proti Rusiji. Nemška energetsko intenzivna industrija je doživela “perfect storm”.

In slovenska industrija sledi enakemu trendu. Spodnja slika kaže trendno dinamiko (12-mesečne drseče sredine) za 6 energetsko intenzivnih panog. Od pomladi lani (po začetku vojne v Ukrajini) industrijska proizvodnja v 5 panogah, ki proizvajajo materiale, trendno upada. Od konca leta sledi tudi industrija kovinskih materialov.

In če mislite, da se bo zadeva nekako uredila, se motite. Cene energije so ključ gospodarskega razvoja in blaginje. Prvič, nemške cene električne energije se bodo z zaprtjem zadnjih nukleark in z vključitvijo še večjega deleža obnovljivih virov energije samo še bolj povečevale (nekaj zaradi višjih cen OVE, nekaj zaradi skritih stroškov OVE, kar se plačuje prek višjih omrežnin in posebnih davščin za OVE). Drugič, nemška industrija potrebuje plin za proizvodnjo toplotne energije. Plin je najcenejši vir, pri visokotemperaturnih procesih zamenjava z elektriko ekonomsko ni racionalna. In plina ne bo, ali pa bo zelo drag. Ameriški ali katarski utekočinjeni zemeljski plin sta neprimerno dražja od ruskega, kar dela nemško industrijo nekonkurenčno. Preostanek ruskega plina pa utegne prenehati pritekati v Nemčijo konec naslednjega leta. Nemški (zeleni) minister Habeck grozi, da bo nemška vlada prisiljena prekiniti dobave plina industriji konec naslednjega leta, ko se izteče sporazum med Rusijio in Ukrajino glede tranzita plina. Habeck pravi, da bodo pri dispečiranju imela prednost gospodinjstva pred industrijo.

Za nemško industrijo je to signal, da prenesejo energetsko intenzivno proizvodnjo v države, kjer je energija poceni in kjer ni groženj glede zanesljivosti oskrbe z energijo. To pomeni, da bodo s selitvijo (v Azijo in ZDA) nemška podjetja pretrgala dobaviteljske verige z dosedanjimi evropskimi dobavitelji, tudi s slovenskimi. Glede na tesno proizvodno in trgovinsko povezanost slovenskega gospodarstva z nemškim, to pomeni tudi sekularno deindustrializacijo v Sloveniji.

Ogroženih je 73,000 delovnih mest v industriji (28% vseh zaposlenih v industriji) (glejte spodnjo tabelo).

Če slovenska vlada ne bo hitro sprejela odločitve o izgradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem in če ne bo uspela prek političnih dogovorov zagotoviti nadomestnega plina po ugodni ceni (iz Alžirije in Rusije), nam preostane le še vprašanje, kdo bo ugasnil luči.

Tabela: Pomen energetsko intenzivne industrije v Sloveniji, 2021 (v mio EUR)

Vir: SURS