Bine Kordež

Nedavno smo lahko v časopisju brali članek, v katerem avtorica v značilni prozahodni maniri izpostavlja, kako je Kitajski malo mar za okolje, kar je visoko na agendi Evropske Unije, pa tudi Združenih držav Amerike. Ob tem še doda, da so se Kitajci iz absolutne revščine spravili pravzaprav na račun Zahoda, posebno ZDA.

Nedvomno drži, da so Kitajci samo v zadnjih petindvajsetih letih podvojili obseg CO2 izpustov kot enega ključnih kazalcev onesnaževanja okolja, medtem ko so Američani danes približno na takratnem nivoju, EU pa celo četrtino nižje. To lahko vidimo v prvi sliki, ki je tako kot ostale slike povzeta po Our World in Data. Na tej spletni strani podatkovne baze so zbrani podatki o emisijah ogljikovega dioksida (CO2) iz fosilnih goriv in industrije, ki ga po večinskem mnenju razumemo tudi kot glavni vir onesnaževanja okolja oziroma segrevanja ozračja. Kot je prikazano še v drugi sliki, je delež Kitajske v izpustih CO2 predlani dosegel že skoraj tretjino izpustov celotnega sveta in tudi močno presegel številke iz ZDA ali celotne sedemindvajseterice držav EU. To naj bi bil tudi razlog za oceno, da je Kitajcem malo mar za okolje in da gledajo predvsem svoje interese.

Slika 1: Letne emisije CO2 (milijarde ton)

Slika 2: Delež v globalnih emisijah CO2 (%)

A vseeno bi takšno razmišljanje lahko uvrstili v nabor pogledov “Zahodnjakov”, ki razumejo, da imajo na svetu predvsem oni (mi) pravico ocenjevati, kdo je demokratičen in kdo ne, kdo lahko onesnažuje okolje in kdo ne ter seveda, da imamo mi zaradi naše “demokratičnosti” več pravic kot drugi narodi. Glede tega, kaj se dejansko dogaja z izpusti, je bolj primerna tretja slika, ki prikazuje obseg izpustov CO2 preračunano na prebivalca. Seveda je zopet očitna rast izpustov na prebivalca Kitajske, kjer te oblike onesnaževanja pred petdesetimi leti praktično niso imeli, zadnja leta pa že prehiteli obseg izpustov na enega Evropejca. A poglejmo podatek o izpustih na enega Američana, ki je v zrak izpustil več CO2 že pred stotimi leti.

Slika 3: Emisije CO2 na prebivalca (tone)

Na osnovi teh podatkov bi uvodno oceno novinarke lahko preoblikovali tudi na sledeč način: Da, mi res že dolgo v zrak spuščamo bistveno več CO2 kot velja za ostale prebivalce sveta, a to pač ni bil problem, ker smo onesnaževali samo mi. Sedaj pa se je izboljšal življenjski standard tudi v drugih državah in to izboljšanje življenjskih pogojev bivanja je pač povezano tudi z višjimi izpusti – to pa sedaj ni več prav! In ni sprejemljivo, da tudi vsak Kitajec pridela toliko izpustov kot Američan! Če pa to dela, pa hitro pridemo do ocene, da pa Kitajcu za okolje ni mar. Američani so res postali osveščeni in v zadnjih letih izpuste celo znižali, “neosveščeni” Kitajci pa ravno obratno!

Slika 4: Kumulativne emisije CO2 (milijarde ton)

Je takšno razmišljanje res pravilno? Imamo res samo “Zahodnjaki” pravico, da smo in da ustvarjamo izpuste CO2, ki naj bi bili glavni krivec za segrevanje ozračja? ZDA skupaj s članicami EU smo v zgodovini pridelali več kot polovico vseh izpustov (zadnja slika kumulativnih izpustov), čeprav nas je danes le kaka desetina prebivalstva na planetu Zemlja. Sam močno dvomim, da imamo ob teh podatkov pravico podučevati ostale zemljane in jim predvsem braniti, da bi tudi oni dosegli našo stopnjo razvoja in življenjskega standarda. Ki pa je na žalost povezana tudi s povečanimi emisijami.

Seveda je željeno, da bi njihov razvoj temeljil na bolj čistem okolju ter manjšem onesnaževanjem planeta – a Evropejci in Američani smo do sem prišli ravno po tej poti, po poti velike onesnaženosti planeta, kar pa sedaj drugim branimo. Z našega nivoja razvitosti se je seveda mnogo lažje zavzemati za “zeleno”. Vendar kot lahko beremo, je tudi v tem zavzemanju veliko hipokrizije. Velik del naših čistih tehnologij in današnjih virov energije temelji na onesnaževanju in uničevanju okolja v drugih delih sveta, ki nas oskrbuje s temi viri. Tudi ta vidik seveda popolnoma spregledamo. In potem brez kančka vesti mirno zaključujemo, kako drugim za okolje ni mar, ali kako se Kitajci ali Indijci celo razvijajo na naš račun. Na račun “ubogih Zahodnjakov”, kot smo lahko brali razmišljanje novinarke navedeno na začetku teksta…