Bine Kordež

Zaradi vojne z Ukrajino so Zahodne države za Rusijo uvedle ekonomske sankcije in visoki predstavniki Evropske Unije nas prepričujejo, da so sankcije učinkovite in da bodo Rusiji v kratkem onemogočile nadaljevanje vojnih operacij. A kot beremo na teh spletnih straneh, dejanski podatki o ekonomskem položaju Rusije (vsaj do sedaj) teh napovedi ne potrjujejo. Rusija je lani ustvarila rekordni trgovinski presežek, rubelj se je okrepil, zabeležili so minimalni upad gospodarstva in tudi porast inflacije je bil manjši kot v EU. Ti podatki so odraz relativno hitre prilagoditve ruske ekonomije na spremenjene razmere ter seveda predvsem tega, da so sankcije uvedle samo zahodne države, ves ostali svet pa nemoteno z Rusijo trguje naprej. Manjkajoče blago Rusi večinoma lahko kupijo v drugih državah, prav tako drugim prodajajo presežke energentov, Zahod pa si je prav tako zagotovil oskrbo iz drugih virov. Podatki o blagovni menjavi držav kažejo, da gre precejšen del nekdanje neposrednega trgovanja Rusija – Zahod, danes preko drugih držav. Ob tem, da Evropa seveda ta obvod precej dražje plačuje. Drugače rečeno, iste proizvode iz Rusije zaradi sankcij plačujemo dvakrat (ali celo do 10-krat) dražje.

Vendar ni namen tega teksta, da bi ocenjevali navedene trgovinske tokove in še manj posegali v različne interpretacije te tragične vojne, v kateri je Rusija nesporno agresor. Zanima nas samo, kakšni so trgovinski tokovi Slovenije z Rusijo od uvedbe sankcij, katerim smo se pridružili tudi v Sloveniji. Pogledali smo uradne statistične podatke SURS-a o blagovni menjavi Slovenije z Rusijo, ki kljub sankcijam kažejo precej presenetljivo sliko o rekordni ravni medsebojne trgovine in najbrž ni dilem, da tem podatkom ne bi zaupali. Pri tem je sicer potrebno navesti, da podatki o uvozu iz posamezne države (ali v izvozu) upoštevajo državo dobavitelja, čeprav je vir dobave lahko tudi kaka druga država in je dobavitelj samo posrednik, a le-ta se pač v statistikah vodi kot država, iz katere smo dobili blago ali ga prodali. To pomeni, da ob upoštevanju posredne trgovine prek tretjih držav, ti uradni podatki podcenjujejo dejanski obseg trgovine z Rusijo v lanskem letu.

Nadaljujte z branjem→

Vsem navdušencem nad investicijami v sončne panele, ki naj bi zamenjali premog kot vir energije ter da bi na ta način zmanjšali CO2 emisije, bi morala spodnja slika prižagati vse rdeče alarmne luči. Nemška proizvodnja električne energije je bila lani v prav vsaki uri dneva bistveno bolj umazana (iz vidika izpustov CO2) kot francoska proizvodnja eletrične energije, v povprečju pa kar za 8-krat bolj umazana (411 proti 47 gCO2/kWh)! In to kljub 500 milijardam evrov, ki jih je Nemčija v preteklih dveh desetletjih vložila v sončne panele in vetrnice ter subvencije zanju, in kljub temu, da je Francija vložila v jedrsko energijo samo 200 milijard, pa še to 30 do 50 let nazaj (v 1970-ih in 1980-h). In kljub temu, da je bilo leto 2022 najboljše v zgodovini za nemško proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov ter daleč najmanj ugodno za proizvodnjo francoskih nukleark (polovica jih je bila na remontu).

Nemčija lahko vloži še 2,000 milijard evrov  v sončne panele in vetrnice, pa vendar ne bo mogla drastično zmanjšati CO2 izpustov v proizvodnji električne energije. Ker pač potrebuje termoelektrarne na plin in premog, da proizvaja elektriko, ko je oblačno, ponoči, ko ni vetra ter ves čas med oktobrom in marcem. Jedrske elektrarne pa proizvajajo električno energijo konstantno ves čas in njihova emisija CO2 je v življenjski dobi bistveno (za 3.5-krat!) nižja od emisij zaradi sončnih panelov (slika spodaj).

Nadaljujte z branjem→

Takole se je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen lani septembra “hecala”, da so v ruski vojski zaradi pomanjkanja čipov že tako obupani, da uporabljajo čipe iz pomivalnih strojev in hladilnikov.

No, od te gospe smo podobnih propagandnih puhlic v lanskem letu slišali zelo veliko. Nerodno je, da jo dejstva tako pogosto postavijo na laž. Analiza zelo rusofobnega think-tanka Free Russia Foundation iz ZDA na podlagi ruskih carinskih podatkov, ki so “pricurljali” do njih ter skupine prav tako rusofobnih ekonomistov, ki živijo in delajo v ZDA (Tania Babina, Benjamin Hilgenstock, Oleg Itskhoki, Maxim Mironov, and Elina Ribakova), in katerih konsistentnost so preverili s primerjavo drugih mednarodnih statistik, je pokazala ravno nasprotno. Ruski uvoz mikročipov in integriranih vezij se je v obdobju januar-september 2022 glede na isto obdobje 2021 povečal iz 1.8 na 2.45 milijarde dolarjev (za dobro tretjino oziroma 650 mio dolarjev).

Vir: Free Russia Foundation, Effectiveness of U.S. Sanctions Targeting Russian Companies and Individuals, str. 49

Nadaljujte z branjem→

Ni res, da sankcije proti Rusiji ne delujejo. Če zanemarimo, da desetim paketom sankcij proti Rusiji (od trgovinske blokade, finančne izolacije, zasega premoženja, do prepovedi uvoza in kapic na cene plina in nafte) sicer ni uspelo zmanjšati sposobnosti Rusije, da financira nadaljevanje vojaških operacij v Ukrajini, sankcije proti Rusiji delujejo. In to odlično.

Zaradi vojne v Ukrajini in navkljub sankcijam je Rusija lani dosegla zgodovinsko rekordne trgovinske rezultate. Rusija je imela lani rekordni izvoz (532 milijard dolarjev) oziroma za 21% več kot leto prej in rekordni presežek v trgovinski bilanci (316 milijard dolarjev). Uvoz je sicer upadel po začetku sankcij (na letni ravni zmanjšanje za 18% glede na 2021), vendar se je proti koncu leta že vrnil na raven iz 2021, ker je Rusija preusmerila uvoz na Kitajsko, Turčijo, Turkmenistan in druge države, prek katerih uvaža tudi zahodne izdelke. Pri najbolj kritičnih inputih, kot so čipi za industrijo, je bil ruski uvoz lani večji kot v 2021 (Effectiveness of U.S. Sanctions Targeting Russian Companies and Individuals, str. 48-50). Pa čeprav se je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen “hecala”, da so v ruski vojski zaradi pomanjkanja čipov že tako obupani, da uporabljajo že čipe iz pomivalnih strojev in hladilnikov.

Nadaljujte z branjem→

Še en dober explainer na Money & Macro glede tega ali lahko oblikovanje nove svetovne rezervne valute dejansko izrine ameriški dolar. Dejstvo je, da se nova svetovna rezervna valuta oblikuje in to okrog kitajskega yuana (to, da izvoznice nafte in plina sprejemajo plačila v kitajski valuti namesto v dolarju, je začetek tega procesa). In dejstvo je, da so Kitajska in druge države v to prisiljene, če se želijo izogniti grožnji ameriških sankcij. ZDA so namreč v nekaj primerih sankcij (proti Venezueli, Iranu in Rusiji) sankcioniranim državam zaplenile njihove devizne (dolarske) rezerve v tujih centralnih bankah, poslovne banke iz sankcioniranih držav pa izključile iz mednarodnega dolarskega plačilnega prometa. Glede na to, da ZDA pripravljajo podobne sankcije proti Kitajski, kot so jih lani proti Rusiji, se seveda Kitajska mora zavarovati pred to grožnjo. In nezahodne države, za katere je Kitajska večinoma že postala najpomembnejši zunanjetrgovinski partner, so pripravljene pri tem sodelovati.

Torej kitajski yuan kot nova svetovna rezervna valuta je realnost. Toda ali yuan lahko izpodrine dolar kot dosedanjo prevladujočo svetovno rezervno valuto? No, glede tega je ta spodnji explainer zelo dober – za to, da neka valuta postane globalna rezervna valuta, je potrebna lastnost možnosti široke uporabe in investiranja. Glede možnosti plačevanja z yuanom bo v prihodnje tem lažje, čim več držav bo v zameno za izvoz nekega izdelka v Kitajsko sprejelo plačilo v yuanih. Bolj kot se bo širil ta krog držav, bolj bo yuan izpodrival dolar. Problem pa bo glede možnosti investiranja yuanov. Dolar je danes tako močno razširjen, ker ZDA omogočajo prost dostop tujim investitorjem do njihovega finančnega oziroma kapitalskega sistema. Kitajska pa je glede tega zelo zaprta, dejansko ima uvedene kapitalske kontrole. Če ni mogoče prosto trgovati na deviznih trgih z yuanom in investirati na kitajskih borzah, je uporabnost yuana zelo zmanjšana. In to je glavni razlog, da bo kitajski yuan težko izrinil ameriški dolar kot dominantne globalne rezervne valute. Kar pa ne pomeni, da se njegova vloga kot globalnega plačilnega sredstva ne bo močno povečala. Predvsem po zaslugi ZDA, ki s svojimi akcijami globalnega policaja silijo države, da imajo backup (zavarovanje) v primeru, ko jih ZDA postavijo na črno listo oziroma jih izsiljujejo.

Spodaj je izjemno dober (in nevtralen) explainer (must watch!), kakšen učinek so imele gospodarske sankcije proti Rusiji in ali so dosegle svoj cilj, kot ga je podala predsednica Evropske komisije. Na koncu je v tem prispevku podan nastavek za dolgoročne učinke sankcij, ki bodo pospešile multipolarizcijo sveta ob oblikovanju novega gospodarsko-političnega bloka okrog dvojca Kitajska – Rusija (ta del je pokrit v posebnem prispevku, stay tuned).

Lani sem večkrat pisal o tem, da ko pride do porasta inflacije, centralni bančniki takoj zaženejo paniko pred potencialno plačno-inflacijsko spiralo. Češ, rast plač kot najpomembnejšega inputa bi lahko povišala proizvodne stroške, kar bi nato “prisililo” podjetja, da “morajo” dvigovati cene proizvodov in storitev, kar pa bi povzročalo perpetualni pritisk na dvig plač zaradi dviga življenjskih stroškov. V tem komentarju sem opisal mehanizem te logike prek Blanchardovega WS-PS modela. Napisal sem tudi, da gre pri tej narativi centralnih bančnikov za ekskluzivno ideološkost: centralni bančniki se namreč v tem WS-PS modelu fokusirajo zgolj na WS (wage setting) stran, medtem kot na PS (price-setting) strani ignorirajo tržno in pogajalsko moč podjetij in predpostavljajo konstantne marže (stopnje dobička) podjetij. Drugače rečeno, centralni bančniki zamolčijo, da lahko podjetja z izkoriščanjem pogajalske moči dvigujejo svoje marže in s tem poganjajo cene proizvodov in storitev navzgor. Še več, zamolčijo, da podjetja to dejansko počnejo, kot kažejo študije za ZDA in Evropo. Namesto tega centralni bančniki žugajo sindikatom naj ob višji inflaciji ne zahtevajo dviga plač. Torej namesto, da bi opozorili korporacije, da se omejijo glede marž, vztrajno zahtevajo, naj zaposleni nosijo stroške povišane inflacije prek znižanja realnih plač.

No, prejšnji teden so se člani izvršilnega odbora ECB umaknili v oddaljeno arktično vasico v Finski, kjer so diskutirali o ekonomski situaciji v evrskem območju in med drugim tudi pogledali prezentacijo glede “distribucijskih učinkov” inflacije. Sama prezentacija je sicer nedostopna, toda med drugim naj bi bil v njej podoben graf, kot tale spodaj, ki ga je povzel Reuters. Spodnji graf kaže dekompozicijo deflatorja BDP (t.j. inflacije BDP, kar je različen indeks od običajnega CPI) na rast cen treh faktorjev BDP po dohodkovni metodi: dobičkov, plač in davkov. In kot lahko vidite, naj bi v evrskem območju v obdobju Q1 2021 – Q3 2022  rast dobičkov imela dvakrat večji prispevek k porastu BDP deflatorja kot rast plač (1.33% vs. 0.67%), rast davkov pa 0.92%. Drugače rečeno, porast dobičkov in davkov je prispevala k inflaciji BDP več kot tri četrtine (77%), rast plač pa manj kot četrtino (23%).

.

Zakaj torej centralni bančniki žugajo sindikatom, naj se držijo nazaj, namesto da bi žugali korporacijam in državi naj omilijo svoje apetite? Pri čemer pa so delavci tisti, ki so utrpeli upad kupne moči njihovih plač (za približno 5% v 2022).

Nadaljujte z branjem→

V zadnjem mesecu sem prebral dve dobri (zahodni) analizi delovanja sankcij proti Rusiji v lanskem letu. Za razliko od ostalih analiz ti dve temeljita na ruskih carinskih podatkih, ki so “pricurljali” do raziskovalcev in think-tankov ruskega porekla, ki živijo in delujejo v ZDA. Iz tega vidika sta obe analizi načeloma manj oporečni za zahodni svet, saj sta očitno pristranski v eno smer (protirusko). Obe analizi sicer prideta do istega rezultata (sankcije proti Rusiji lani niso bile uspešne) in obe navajata enak sklep (s sankcijami je zato treba nadaljevati in jih še bolj zaostriti). Najprej bom predstavil analizo Babina et al, 2023, ki se nanaša samo na učinek sankcij na izvoz ruske nafte in naftnih derivatov, v naslednjem postu pa še širšo analizo think-tanka Free Russia Foundation, januar 2023, ki vključuje tudi učinek sankcij na ruski izvoz in uvoz ostalih skupin izdelkov.

Študijo “Assessing the Impact of International Sanctions on Russian Oil Exports” so ob enem ameriškem napisali štirje ruski raziskovalci/raziskovalke, ki delajo na raziskovalnih inštitucijah v ZDA (Tania Babina, Benjamin Hilgenstock, Oleg Itskhoki,
Maxim Mironov, and Elina Ribakova). Spodaj je dober povzetek študije v obliki twitter niti, ki jo je pripravil soavtor študije Maxim Mironov. Jaz bom pa samo kratko povzel osnovne ugotovitve.

Vendar preden preden se lotimo te študije, naj navedem tvit enega izmed soavtorjev te študije, Olega Itskhoka, sicer izvrstnega mladega ekonomista z objavami v resnično top ekonomskih akademskih revijah (Itskhoki ima dve vrhunski objavi tudi z mojim najboljšim prijateljem). Itskhoki je lani konec marca objavil spodnje tvite, v katerih je sankcije na rusko nafto označil kot najboljši način, da se Rusiji zapre finančna pipa za financiranje vojne v Ukrajini, s čimer bi se ta vojna hitro končala. Hkrati pa je izrazil še prepričanje, da Rusija ne bo mogla preusmeriti svoje trgovine h Kitajski ter da bo ta znak enotnosti Zahoda pripomogel k temu, da se bo sankcijam pridružila tudi Kitajska. Članek s temi predvidevanji sta lani marca skupaj s Sergejem Gurievim (nekdanjim glavnim ekonomistom EBRD) objavila v nemškem Der Spieglu.

Nadaljujte z branjem→