Rusija je lani zahvaljujoč zahodnim sankcijam (in posledično visokih cen energentov in manjšega uvoza) ustvarila rekordni presežek v trgovinski bilanci (227 milijard dolarjev). Vendar pa se zahodni analitiki (denimo Financial Times, BNE Intellinews) frenetično sprašujejo, kje se ta zaklad (trgovinski presežek) nahaja, seveda v upanju, da bi ugotovili, da Putin ne more do njega in da s tem ne bi mogel več financirati vojne v Ukrajini. Razmišljanja analitikov gredo v tej smeri: če je cena Urals nafte kot benchmark cena, na katero ruski izvozniki nafte plačujejo izvozne carine v ruski proračun, zelo nizka, medtem ko so dejanske cene, po katerih se nafta prodaja, bistveno višje (kot je bilo ugotovljeno v zadnjih neodvisnih analizah), potem je ruski proračun deležen nizkih prihodkov od carin, medtem ko se dobički od izvoza morajo nabirati na računih ruskih energetskih družb v tujini. Toda, se analitiki sprašujejo, kje so ti dobički skriti in kako bi lahko zahodne države preprečile, da Putin pride do njih?

Vendar pa so ta razmišljanja bolj kot ne irelevantna, ker zahodni analitiki – hote ali nehote – pozabljajo na tri ključna dejstva v zvezi z izvozom ruskih energentov. Prvič, izvozne carine predstavljajo dokaj majhen delež v davčnih prihodkih od izvoza energentov. Na ruski izvoz nafte obstajata namreč dva ključna davka: davek na pridobivanje mineralnih goriv (MET) in izvozni davek (ED). Za leto 2022 je bila ciljna stopnja za MET približno 37 USD na sodček (na podlagi predpostavljene povprečne prodajne cene 62.2 USD/sodček), medtem ko je bil izvozni davek določen na le 5.91 USD na sodček. Slednji izvozni davek je ruska vlada s 1. januarjem letos celo znižala na vsega 2.28 USD/sodček.

Za prihodke ruskega proračuna so torej kotacije Urals ali dejanske dosežene cene pri prodaji nafte praktično irelevantne, pomembne so zgolj izvozne količine. Doslej je pri nafti ruski proračun dobival le 14% iz naslova izvoznega davka, preostalih 86% pa iz naslova davka na pridobivanje mineralnih goriv, od 1. januarja letos pa se bo delež prihodkov iz naslova izvoznega davka v skupnih davčnih prihodkih od izvoza nafte zmanjšal le še na 6%. Pri čemer pa proračun ne bo bistveno na slabšem, saj so pomembne predvsem količine izvoza, ki pa so praktično na podobni ravni kot pred začetkom vojne v Ukrajini. Te visoke stopnje davka dokazujejo, da so mejni stroški proizvodnje nafte v Rusiji zelo nizki in pri trenutnih prodajnih cenah polovico prihodkov od prodaje zadrži država kot davek.

Nadaljujte z branjem→

Poglejte tole spodnjo sliko. Medtem ko so v času pandemije evropska in japonska podjetja (zaradi pomanjkanja čipov ali zgolj zaustavitve proizvodnje) zaspala, pa je Kitajska svoj izvoz avtomobilov povečala iz 0.7 na 2.7 milijona avtomobilov in dohitela Japonsko, medtem ko je Nemčija zmanjšala svoj izvoz za 1.2 milijona avtomobilov.

Vir: Gavekal

Nadaljujte z branjem→

Tokratna nova številka Foreign Affairs, ki velja za nekakšen outlet ameriške uradne zunanje politike, za spremembo od propagandističnih člankov v zadnjih mesecih prinaša nekaj presenetljivo zanimivih razmišljanj. Prvi je članek Andreia Soldatova in Irine Borogan, ki se sprašujeta, zakaj Putin navkljub vsem nastavkom še ni začel s totalno smrtonosno vojno v Ukrajini. Denimo, zakaj je Putin izvedel lansko mobilizacijo, pa teh vojakov ni uporabil na fronti in pušča, da se namesto ruske vojske na fronti borijo Wagnerjevi plačanci? Zakaj Putin ni začel vojaške operacije v celotni Ukrajini in namesto tega uporablja zgolj ciljane napade na ukrajinsko kritično infrastrukturo? Zakaj Putin še ni uporabil najmočnejšega vojaškega arzenala (od polne uporabe letalstva, hipersoničnih raket do taktičnega jedrskega orožja) in zakaj samo grozi s tem? Zakaj Putin ni uporabil Stalinovega pristopa s totalno represijo v Rusiji, da bi tako zastrašil ljudi in poenotil vseh trdorokcev? Zakaj Putin ni naredil masakra nad šibkejšimi členi v poveljniški garnituri in je celo vrnil nazaj na položaje nekatere posameznike, ki so bili okrivljeni slabe presoje pred začetkom vojaške operacije v Ukrajini in zakaj ni inštaliral najbolj militantnih trdorokcev? Zakaj je Putin pustil odprte meje? Zakaj Putin ni nacionaliziral premoženja tujih družb, pač pa je prepustil njihovim lastnikom, da se sami odločijo, da ostanejo ali zapustijo Rusijo? Zakaj Putin ni začel nove ofenzive na Ukrajino, ki jo zahodne obveščevalne službe napovedujejo že nekaj mesecev? Zakaj takšna polovičarska vojna taktika?

Avtorja nimata konkluzivnih odgovorov na ta vprašanja, pač pa bolj špekulirata v smeri, da si Putin pušča odprte vse opcije. Kadarkoli lahko eskalira in uporabi polno vojaško tehniko in kadarkoli lahko sede za pogajalsko mizo. Kadarkoli lahko eskalira, medtem pa popravlja plinovod Severni tok. Iz tega vidika je Putinova taktika bolj namenjena zahodnim državam, daje jim vedeti, da lahko naredi bistveno več, če bi hotel. V notranji politiki pa si Putin gradi imidž kot predsednika Putina in ne kot generala Putina. Ohranja polno podporo ruskega naroda za svojo politiko. Pri čemer je šel celo tako daleč, da omogoča vrnitev brez sankcij vsem, ki so pobegnili pred mobilizacijo in mnogi, predvsem strokovnjaki v IT sektorju,  so se že vrnili.

Nadaljujte z branjem→

Brilijantna kolumna Tima Harforda, ki temelji na zadnjih zelo grenkih izkušnjah z GPT tehnologijo. Večina znanstvenikov, uprabnikov softverja, ki temelji na umetni inteligenci, je bila močno razočarana, ko je spoznala, da si s tem softverjem ne more pomagati niti pri najbolj preprostem delu pisanja znanstvene razprave – pri pripravi pregleda dosedanje literature na relevantnem področju (tudi moja izkušnja je podobna). ChatGPT in ostale podobne aplikacije namreč tendirajo k temu, da si izmišljujejo vire oziroma navajajo reference na akademske članke, ki sploh ne obstajajo. Problem je v tem, da tehnologija GPT ne temelji na tem, kar je bilo dejansko narejeno (kot denimo iskalnik Google Scholar), ampak na tem, kar se zdi plavzibilno – kar je verjetno, da bi lahko bilo narejeno. Iz tega vidika so izkušnje z GPT podobne kot s “fake news”. Tudi tam gre namreč za zbirko različnih resničnih oseb, dogodkov in krajev, vendar zamešanih v povsem izmišljeno kombinacijo (zgodbo). Gre za bullshit zgodbo.

Pomembna je tale paradoksalna ugotovitev: medtem ko imajo lažnivci resen odnos z resnico (poskušajo jo sprevreči), pa so bullshitterji ambivalentni oziroma indiferentni do nje. Vseeno jim je, ali je nekaj res ali ne, zanima jih le pozornost, ki jo z bullshitom ustvarijo. Pri GPT softverju pa še tega ni – njihovi produkti ne iščejo pozornosti, ampak zgolj producirajo bullshit z rekombiniranjem informacij.

Much has changed since 1986, when the Princeton philosopher Harry Frankfurt published an essay in an obscure journal, Raritan, titled “On Bullshit”. Yet the essay, later republished as a slim bestseller, remains unnervingly relevant. Frankfurt’s brilliant insight was that bullshit lies outside the realm of truth and lies. A liar cares about the truth and wishes to obscure it. A bullshitter is indifferent to whether his statements are true: “He just picks them out, or makes them up, to suit his purpose.”

Nadaljujte z branjem→

The German defence minister said something revealing, warning of the kind of debate we are going to get as the investigation into the Nord Stream explosion reveals more details.

Boris Pistorius said yesterday that we don’t yet know whether this was a Ukrainian commando that acted with the knowledge of the Ukrainian government, a pro-Ukrainian group that acted without their knowledge, or whether it might have been a false flag operation. Until we know, we can’t speculate on the consequences.

What we find interesting in this comment is that he includes the notion of official Ukrainian involvement in the list of possibilities. From the information that has now been uncovered by the German public prosecutor, leaked to German media, is that this is was without a doubt a professional job. When people use professionally forged passports, and use 500 pounds of C4 explosives, you can pretty much rule out climate change protesters, who normally rely on super-glue as their weapon of choice, or hobby terrorists who watched too many James Bond or Die Hard films. What still baffles us about the information is that prosecutors were able to trace the rented yacht to Ukrainian owners. There are no shortages of yachts to rent in the German and Polish waters of the Baltic Sea. Why leave such an obvious clue?

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Zahod se je v pijanem zmagoslavju po 1991 prepustil nebrzdani orgiji finančnih trgov, ob tem pa v veliki meri pozabil na temeljna področja, ki določajo vzpon družb: superstruktura, infrastruktura, kultura in demografija.

Superstruktura: V superstrukturi najbolj očiten “failure” predstavlja bolonjska reforma. Če ste spremljali zadnji Putinov govor, je eden ključnih ruskih ukrepov uknitev bolonjske refrome in povečanje rigoroznosti študija (diploma po 4 do 6 letih študija). Kitajci nikoli niso padli na finto bolonjske reforme. Očiten padec kvalitete diplomantov, na žalost, opažamo tudi v industriji. Danes diplomant npr. strojne fakultete ni ekvivalenten diplomantu izpred 1991. Zaskrbljujoče pada splošen nivo IQ naših šolarjev. Ta izjemno zaskrbljujoč trend je še posebej opazen v Ameriki.

Nadaljujte z branjem→

Dva karakteristična članka v zadnjih dveh dneh v dveh največjih ameriških finančnih časopisih, ki imata težave z razumevanjem ameriške uradne politike “zadrževanja” (containment) Kitajske. Članek v Wall Street Journalu ugotavlja, da je ameriška uradna politika naredila vse, da bi omejila (trgovinska vojna, tehnološka vojna s prepovedjo izvoza mikročipov in črnimi listami kitajskih tehnoloških podjetij, s katerimi se ne sme sodelovati) in izzvala Kitajsko (uradni obiski v Tajvanu, ustanavljanje novih vojaških baz okrog Kitajske, pošiljanje orožja na Tajvan in ameriških vojaških flot v južno kitajsko morje itd.), vendar hkrati trdi, da v njenem pristopu ni ničesar, kar bi lahko koga napeljevalo k temu, da si želi konflikt s Kitajsko.

Nadaljujte z branjem→

Janez Novak

Navkljub navidezno logični razlagi Seymourja Hersha, da so plinovode Severni tok 1 in 2 minirale ameriške enote v sodelovanju z norveškimi v času manevrov sil Nata ter navkljub najnovejšim razkritjem ameriških obveščevalnih služb, da je za sabotažo plinovodov Severni tok 1 in 2 najbrž odgovorna proukrajinska skupina, za katero pa še ne vedo, ali je povezana z ukrajinskim predsednikom, je resnica povsem drugačna.

Resnica je naslednja: za sabotažo Severnega toka 1 in 2 je odgovorna mednarodna skupina ljubiteljskih potapljačev skandinavskega porekla.

Takole je bilo: Štirje prijatelji, Sven, Ari, Thorbjørn in Lars (Šved, Finec, Danec in Norvežan), so pred dvema desetletjema skupaj študirali na univerzi v Kopenhagnu. Po študiju so ostali v tesnih stikih in vsako leto štiri družine v drugi polovici julija tradicionalno preživljajo skupaj dva tedna počitnic na danskem otočku Bornholm. Tako je bilo tudi julija 2022. Sven, Ari, Thorbjørn in Lars so ljubitelji potapljanja, vsi snorklerji. In vsi adrenalinski džankiji. In tako so se tistega zgodnjega sončnega sobotnega jutra, 23. julija 2022, že ob šestih zjutraj, ko je bilo morje še mirno in gladko kot olje, in ko so žene in otroci še spali, z dvema gumenjakoma izpluli iz Sandviga v smer severovzhoda. Po desetih miljah plovbe so se ustavili. Sven, Ari in Thorbjørn so nadeli neopren, plavutke in maske in se potopili. 105 metrov globoko. Lars pa je za njimi spustil dva paketa, v vsakem je bilo za eno tono razstreliva. Sven, Ari in Thorbjørn so počasi namestili oba paketa izpod obeh cevi plinovoda Severni tok 1, ju pričvrstili ob cevi in namestili sprožilca z daljinskim upravljanjem. Potem so se počasi dvignili nazaj na površje, kjer jih je čakal Lars s steklenico vodke Absolut, da se malce ogrejejo. Preoblekli so se in se odpeljali nazaj proti Sandvigu. Bar v pristanišču je bil že odprt, zaustavili so se na kavi in spili vsak še tri vodke. Nato so se odpravili proti počitniški hišici in vmes kupili še sveže žemljice in forelle za zajtrk. Otroci so se pravkar zbudili in se razveselili svežih žemljic.

Naslednjega jutra, v nedeljo 24. julija 2022, pa so se Sven, Ari, Thorbjørn in Lars odpeljali proti jugovzhodu, se potopili in nastavili razstrelivo še pod cevi Severni tok 2. Ker so ga prejšnji večer malce preveč in predolgo pili, je bil Ari malce neroden pri postavitvi enega sprožilca in je voda vdrla v baterijo sprožilca. Ampak Ari je bil preveč mačkast, da bi to opazil. Potem so se vrnili nazaj v Sandvig in se malce dlje zadržali v baru v pristanišču. Klin se s klinom izbija, so si rekli. Zadržali so se malce dlje, pri desetih vodkah so nehali šteti. Nakar so se odpravili proti hiški. Ampak tistega dopoldneva so bile žene nekam sitne. Najbrž zato, ker so fantje pozabili kupiti sveže žemljice in forelle. Kdo bi vedel pri ženskah.

Tisti zadnji vikend v septembru so si Sven, Ari, Thorbjørn in Lars privoščili moški vikend v Sandvigu. Malce so jedli in zmerno pili, ne več kot običajno. In v nedeljo zvečer, ko so se odpravili na zadnji trajekt na kopno, so se na palubi postavili eden poleg drugega. Vsak je vzel svoj daljinec, spogledali so se brez besed in nato je vsak pritisnil na svoj gumb. Šele dva dni kasneje so videli na televiziji, da je eden izmed daljincev očitno zatajil. Sven, Ari in Thorbjørn so vsak pri sebi na sumu imeli Arija, ampak po telefonu niso hoteli o tem preveč razpredati. Če Rusi prisluškujejo Trussovi, njim še lažje. Z Rusi se pa ni za igrati. Itak pa bo naslednje poletje v hiški v Sandvigu dovolj časa za to.

Ostalo je zgodovina. In nebuloze, ki jih pišejo razni raziskovalni novinarji in tabloidi in si jih izmišljujejo agenti v obveščevalnih službah, da upravičijo svoje plače. 

________

Janez Novak, ljubiteljski pričevalec sabotaž plinovodov

Stanko Štrajn

Potem, ko je MAGNA objavila, da odstopa od kupčije sklenjene s Slovenijo, je minister za gospodarstvo Matjaž Han javno oznanil, da bo Slovenija dogovorila vračilo 18 milijonov evrov državnih subvencij skupaj s obrestmi. In če bo po sreči, še 5 milijonov pogodbene kazni zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Tako lahko pozabimo na 400, oziroma 1,000 oziroma 3,000 prvotno napovedanih delovnih mest. Ob odločnem nastopu našega ministra za gospodarstvo si je slovenska javnost oddahnila, saj je prepričana, da Slovenija iz tega posla ni utrpela nikakršne škode.

Kot vidimo, Matjaž Han in naši vrli novinarji neodvisnih medijev, ki oznanjajo to nebulozo pozabljajo, da je Slovenija omogočila MAGNI nakup 100 ha najboljše kmetijske zemlje na najatraktivnejši lokaciji v neposredni bližini avtoceste in letališča. Ne vem natančno, koliko je MAGNA plačala za m2 te mnogokrat večje parcele, kot je potrebna za zgraditev lakirnice. Vsekakor je kupila in dobila mnogo več zemljišča, kot ga je potrebovala tudi če bi res nekoč tam zgradila tovarno za 3,000 zaposlenih. Primerljiva podjetja v Sloveniji, ki dajejo kruh več tisoč delavcev imajo komplekse na nekaj hektarjih, nemara največ na kakšnih 20 hektarjih zemljišč. Gotovo kmetje, ki so bili v Hočah prvotni lastniki vzorno obdelanih njiv niso dobili več kot kakšnih 10 evrov za m2, kar je celo dobra cena, saj sicer v Sloveniji stane m2 kmetijske zemlje od nekaj centov do kakšnih 5 evrov za m2.

Nadaljujte z branjem→