Evropske države se pripravljajo, da bi v stopnjevanju sankcij proti Rusiji prenehale uvažati energente iz Rusije. (Mimogrede, tukaj je števec, koliko so evropske države plačale za ruske energente po začetku ruske invazije na Ukrajino. V tem trenutku smo pri 10 milijardah evrov). Lahko da se bodo za ta korak odločile, …vendar po zaključku kurilne sezone in ko najdejo nadomestne vire, če nočejo, da njihova industrija poklekne zaradi izpada energije in če nočejo, da so njihovi prebivalci naslednjo jesen in zimo na mrazu in v temi.

V spodnjem tvitu je struktura porabe energije v Nemčiiji v 2021. Kot lahko vidite, Nemčija zagotavlja le 16% porabljene energije iz obnovljivih virov (pa še od tega je več kot polovica iz biomase, le 5.2% iz sonca in vetra), več kot tri četrtine energije je iz fosilnih virov (premog, nafta, plin). In če seštejete deleže uvoza slednjih iz Rusije, lahko vidite, da Nemčija kar 30% svoje porabljene energije pridobiva iz uvoženih energentov iz Rusije.

Nadaljujte z branjem→

Okej, država je »poslušala narod« in uveljavila predkupno pravico do Yorkovega deleža. In kaj zdaj? Kaj se bo spremenilo v Savinih hotelih, po tem, ko jih obvladuje 100-odstotno namesto 57-odstotno? Nič

Vedno sem imel težave z nacionalnim interesom, opredeljenim z lastništvom nekega gospodarskega subjekta. Natančneje, opredeljenim z lastništvom nekega podjetja, ki ni naravni monopol in ne opravlja infrastrukturne dejavnosti. Običajno je šlo za poskus natega s strani določenih posameznikov, da bi se izognili regulatorju tržne konkurence. Kadar gre za nacionalni interes, pač konkurenca in možnosti zlorabe tržnega položaja »niso več pomembni«. Boško Šrot nam je nato vsem pokazal, da so bili naši strahovi več kot upravičeni.

In pri zgodbi glede podržavljenja Savinih hotelov na Bledu, v Prekmurju in na obali gre za dokaj podobno zadevo. Nekomu je v interesu, da te hotele obvladuje, zato je zagnal to histerijo z nacionalnim interesom.

Nadaljujte z branjem→

Slavoj Žižek

Meja med civilizacijo in barbarstvom poteka znotraj civilizacij, zaradi česar je naš boj univerzalen. Edina resnična univerzalnost danes je univerzalnost boja.

Michel Marder je v Salonu objavil izjemen tekst o Ukrajinki, ki daje sončnična semena ruskemu vojaku. Tekst je izjemen, ker stori tisto, kar je danes najbolj nujno: dodaja globljo filozofsko razsežnost našim odzivom na ukrajinsko katastrofo.[1] Ta prigoda me je spomnila na roman Agathe Christie iz serije o gospodični Marple z naslovom Žep, poln rži. V njem bogat londonski poslovnež Rex Fortescue umre po tem, ko je spil jutranji čaj, preiskava njegovih oblačil pa razkrije nekaj rži v žepu njegovega suknjiča. V romanu se je rž znašla v žepu zato, ker je »žep, poln rži« delček uspavanke, na katero se sklicuje morilec …

To nas vrne k Ukrajini, kjer se je, kakor opisuje Marder, zgodilo nekaj srhljivo podobnega, le da ne z ržjo, temveč s sončničnimi semeni. V Heničesku, pristaniškem mestu ob Azovskem morju, se je starejša Ukrajinka postavila pred do zob oboroženega ruskega vojaka in mu ponudila sončnična semena, da jih shrani v žep – da bodo vzcvetela, ko bo umrl, njegovo trohneče truplo v zemlji pa bo koristno vsaj kot gnoj za cvetočo rastlino …[2]

Nadaljujte z branjem→

Ruska invazija na Ukrajino ni nedolžna zadeva. Ne kratkoročno, dolgoročno pa še manj. Rusija je pomemben izvoznik nafte in plina, globalno pri plinu okrog 18%, pri nafti pa 12.5%. Še bolj pa je Rusija pomembna za Evropo, kjer je delež Rusije v uvozu plina 45%, pri nafti pa 32%. Podobno, čeprav v manjši meri, velja za odvisnost od uvoza pšenice (in manj koruze) iz Rusije in Ukrajine. Zelo visoka pa je globalna odvisnost od Rusije pri določenih drugih surovinah, denimo pri paladiju (43%), platini, niklju, železu, aluminiju, bakru in cinku. Terminske cene pšenice so že zrasle za več kot 100%, koruze za 50%, plina za več kot 80%, za ostale surovine pa med 20 in 40% (glejte sliko spodaj).

Vir: OECD, Update 7.3.2021

Nadaljujte z branjem→

Brigita Skela Savič

Kljub temu, da je zadnji val epidemije v zatonu in da je vlada zelo omilila omejitve ob hkratnem dvoštevilčnem številu mrtvih na dan, se vedno bolj utrjuje občutek, da nič ni več tako kot je bilo in da se epidemija uporablja tudi za prikaz navidezne neučinkovitosti javnega zdravstva. Večkrat smo že slišali, da se pripravlja tiha razgradnja javnega zdravstvenega sistema in njegova postopna privatizacija. To ne pojenja tudi v mandatu aktualnega ministra Poklukarja, kljub vsem začetnim simpatijam, ki jih je dobival na lestvicah merjenja popularnosti politikov, danes že lahko rečemo, da epidemije ne vodi stroka, temveč politika in za njo stoječi politični interesi, tudi po privatizaciji zdravstva.

Problem slovenskega zdravstva niso le čakalne vrste na različne posege in druge zdravstvene obravnave, ki bi jih naj reševal lanski nacionalni razpis ministrstva za zdravje, podatki o uspešnosti le tega so skopi, hud problem je da 130.000 državljanov in več nima možnosti izbire osebnega zdravnika, medtem ko bi vsaj 150 družinskih zdravnikov lahko sprejelo nove zavarovance, a tega ne želijo storiti. S tem je močno kršena pravica do proste izbire osebnega zdravnika, opredeljena v zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Zakon namreč navaja, da nas je tisti osebni zdravnik, za katerega se odločimo in ima prosto mesto, dolžan sprejeti. Nastalo stanje je posledica sprejetih normativov še v času vlade Marjana Šarca.

Nadaljujte z branjem→

Spoštovani,

s civilno-družbeno pobudo Demokratična alternativa spodbujamo javno diskusijo glede ključnih razvojnih vprašanj Slovenije, kakor smo jih razvili v naši programski platformi Za razvojni preboj Slovenije.

Drugega v seriji marčnih posvetov pripravljamo na temo IZZIVI SLOVENSKE ZUNANJE POLITIKE

v torek, 8. marca 2022 ob 17. uri

v stekleni dvorani Lili Novy v Cankarjevem domu v Ljubljani (vhod s ploščadi Trga republike).

V diskusiji bomo govorili o temeljito spremenjeni geopolitični situaciji v Evropi in svetu po brutalni ruski agresiji na Ukrajino ter o tem, kako se posledično spreminjajo razmerja znotraj EU ter zunanje-politični položaj in vloga Slovenije.

Kako doseči, da bo Slovenija ponovno:

• prepoznana kot progresivna članica EU s sodobno diplomacijo,
• zanesljiva multilateralna partnerica,
• aktivna v skupnem naslavljanju globalnih varnostnih izzivov
• in zaveznica progresivnih kandidatk iz regije za polnopravno članstvo v EU?

Na posvetu bodo sodelovali:

• dr. Danilo Türk, nekdanji predsednik Republike, predsednik Madridskega kluba
• Samuel Žbogar, nekdanji minister za zunanje zadeve, nekdanji vodja Urada Evropske unije v Prištini in Delegacije EU v Skopju
• mag. Marta Kos, nekdanja veleposlanica v Nemčiji in Švici, soustanoviteljica združenja Ona ve
• Dragoljuba Benčina, veleposlanica, nekdanja državna sekretarka na MZZ
• dr. Jože P. Damijan, profesor na Ekonomski fakulteti, pobudnik Demokratične alternative

Debato bo moderiral dr. Stojan Pelko.

Programska platforma Demokratične alternative je dostopna na spletni strani https://demokraticna-alternativa.si, streaming dogodka bo potekal prek YT kanala https://youtu.be/6Kh3NALfhTs.

Za dogodek sicer veljajo aktualna priporočila NIJZ, vključno z nošenjem mask in razkuževanjem rok.

Vljudno vabljeni!

Wolfgang Munchau razvija podobno tezo kot Marko Golob v komentarjih na tem blogu. In sicer, da sankcije ne bodo prizadele Rusije, pač pa se bo ta obrnila na Kitajsko in da bo prišlo do strateškega zavezništva med njima. Tako glede uvoza dobrin, kot tehnološko in glede ključnih infrastrukturnih storitev. Aktualni primer so lastni sistem medbančnega e-komuniciranja po izključitvi iz sistema SWIFT, prehod na kitajski plačilni sistem kreditnih kartic ter hitra pomoč Huawei ruski vladi.

Munchau kot neželeni dolgoročni učinek sankcij navaja Huawei, ki je po uvedbi ameriških sankcij izgubil dostop do Googlovega operacijskega sistema (OS) Android in ki lani ni mogel prodajati svojih najnovejših izdelkov v ZDA. Vendar pa je Huawei hitro razvil lasten OS (HarmonyOS) in ga lansiral lani konec maja. V bistvu je nadgradil Android 10, kar omogoča uporabnikom kompatibilnost z obstoječimi Android aplikacijami in platformami. Kljub začetni skepsi v zahodnih medijih, da se bo ta OS uveljavil, pa so na ta OS presedlale družbe OPPO, Xiaomi, Vivo in Meizu. Ob ogromnem domačem, kitajskem trgu je uspeh skorajda zagotovljen, kar pomeni, da sankcije delujejo v neželeni smeri.

Podobno kot “prostovoljne izvozne omejitve”, ki so jih v začetku 1980-ih let ZDA uvedle za izvoz japonskih avtomobilov v ZDA. Učinek tega je bil, da so japonska podjetja (1) začela v modelih ponujati več dodatne opreme in (2) seliti proizvodnjo v ZDA in s tem še bolj izpodrinila domače avtomobilske proizvajalce.

Gre seveda za špekulacije. Toda eno je sankcionirati majhne in tehnološko nebogljene države, drugo pa sankcionirati velesile, ki so tehnološko na isti ali višji stopnji razvitosti.

Nadaljujte z branjem→

V razmislek.

Nekatera glavna dejstva so sicer ostala enaka:

(1) Rusija je napadla suvereno državo Ukrajino, da bi ji preprečila suvereno odločitev, s katerimi državami se želi vojaško povezovati. Za to agresijo ni opravičila.

(2) To agresijo so posredno sprovocirale ZDA z opogumljanjem Ukrajine (in Gruzije), da se bo vključila v zvezo NATO (od deklaracije NATO v Bukarešti, 2008 naprej) (na nevarnost tega so opozarjali mnogi zunanjepolitični strategi od Kissingerja, Kennana do Brzezinskega), s čimer so ZDA odstopile od svoje dolgoletne zunanjepolitične usmeritve (ki je predvidevala podobno nevtralnost Ukrajine kot Finske) in kar je Rusija označila kot absolutno nesprejemljivo zanjo ter na vse poskuse agresivno reagirala (agresija na Gruzijo 2008, aneksacija Krima 2014). Preprost test zgornje teze je v vprašanju, če bi Rusija izvršila invazijo na Ukrajino, če ne bilo deklaracije NATO v Bukarešti in če ne bi ZDA pošiljale signalov Ukrajini, da so ji vrata v NATO odprta. (*) Seveda pa, tudi če so ZDA sprovocirale Rusijo, to nikakor ne opravičuje ruske invazije.

(3) Ukrajina se sama in brez vojaškega posredovanja članic NATO kratkoročno ne more uspešno ubraniti pred agresijo druge najmočnejše armade na svetu.(Drugo vprašanje je, če lahko Rusija dolgoročno drži Ukrajino pod okupacijo)

(4) Gospodarske sankcije, ki so jih uvedle zahodne države, so sicer najostrejše sankcije v zgodovini in lahko dolgoročno močno oslabijo rusko gospodarstvo in obubožajo rusko prebivalstvo. Vendar sankcije delujejo dolgoročno, medtem ko kratkoročno nimajo neposrednega vpliva na rusko invazijo in je ne morejo zaustaviti.

Kaj se je spremenilo: Sprememba je petkova odločitev zavezništva NATO, ko so zaveznice zavrnile zahtevo Ukrajine za uvedbo prepovedi letov nad Ukrajino in je bilo objavljeno sporočilo ukrajinskemu vodstvu, da se v rusko posredovanje v Ukrajini zavezništvo neposredno vojaško ne bo vmešavalo (ne v zraku in ne na ukrajinskih tleh). (to je bilo sicer omenjeno že ob začetku ruske agresije in je bilo logično zaradi tveganja jedrskega spopada, vendar je bila formalna odločitev sprejeta in ukrajinsko upanje formalno ugasnjeno prejšnji petek). Čeprav zveni grobo, so s tem članice zavezništva dale Rusiji zeleno luč, da dokonča svoje vojaško posredovanje v Ukrajini in ji sporočile, da je pri tem vojaško ne bodo ovirale.

Ta sprememba pa povsem spremeni opcije za Ukrajino in Evropo. Nastopi politični realizem.

Nadaljujte z branjem→

Bedno in zavržno dejanje je ameriško vabljenje Ukrajine v NATO, s čimer sprovocirajo rusko agresijo (ki je absolutno neopravičljiv napad na suvereno državo), nato pa Ukrajince pustiti na cedilu, same in goloroke, da se branijo pred ruskimi raketami in tanki. To je zavržno ameriško igračkanje z življenji Ukrajincev.

Medtem pa bodo ekonomsko ceno za ameriško igračkanje plačale evropske države v obliki višjih cen energentov in hrane ter stagflacije.

In kakšne so zdaj, ko so jo pustili na cedilu, opcije Ukrajine?

(A) da se takoj preda, pristane na vse Putinove zahteve in tako reši nekaj tisoč nedolžnih življenj ter infrastrukturo ali

(B) da se golih rok brani pred tanki in raketami, žrtvuje nekaj tisoč nedolžnih življenj in porušeno infrastrukturo ter nato pristane na vse Putinove zahteve?