Okej, država je »poslušala narod« in uveljavila predkupno pravico do Yorkovega deleža. In kaj zdaj? Kaj se bo spremenilo v Savinih hotelih, po tem, ko jih obvladuje 100-odstotno namesto 57-odstotno? Nič

Vedno sem imel težave z nacionalnim interesom, opredeljenim z lastništvom nekega gospodarskega subjekta. Natančneje, opredeljenim z lastništvom nekega podjetja, ki ni naravni monopol in ne opravlja infrastrukturne dejavnosti. Običajno je šlo za poskus natega s strani določenih posameznikov, da bi se izognili regulatorju tržne konkurence. Kadar gre za nacionalni interes, pač konkurenca in možnosti zlorabe tržnega položaja »niso več pomembni«. Boško Šrot nam je nato vsem pokazal, da so bili naši strahovi več kot upravičeni.

In pri zgodbi glede podržavljenja Savinih hotelov na Bledu, v Prekmurju in na obali gre za dokaj podobno zadevo. Nekomu je v interesu, da te hotele obvladuje, zato je zagnal to histerijo z nacionalnim interesom.

Savina hotelska zgodba seveda izhaja iz tajkunskih poslov. Najprej Boška Šrota, ki je »konsolidiral« pivovarsko industrijo in s tem za povrh dobil še Radensko ter njeno hotelsko dejavnost. Podobna zgodba pa se je odvijala okrog Save, kjer so se sestavile različne tajkunske zgodbe od Bohoriča, Valanta do Bavčarja. Obema zgodbama je skupno, da so se tajkuni zaplezali s krediti in za seboj pustili turistična finančna pogorišča in da so nato vsa pogorišča pristala pod kontrolo Jamnikovega omrežja v Savi Turizem. Razen (morda) tistega dela, ki se nanaša na finančne terjatve do turističnih pogorišč, ki jih je kupil luksemburški sklad York. Pa tudi tam zgodba ni transparentna, saj se ne ve, v čigavem imenu je ta sklad upravljal svoj 43,2-odstotni delež v Savi d.d., ki je 95,5-odstotna lastnica Save Turizma. Ne bi me presenetilo, če je šlo v ozadju za slovenski kapital.

Biseri so turistični kraji, ne nedonosni hoteli

Kakorkoli, dejstvo je, da gre pri Savini verigi hotelov sicer res za hotelske zmogljivosti v slovenskih turističnih biserih – Bledu, Pomurju in na obali, medtem ko bi Savine hotele težko označili za turistične bisere. Še več, težko bi rekli, da gre za hotele, ki bi v zadnjih petnajstih letih izkazali potencial, da postanejo turistični biseri. Nasprotno, analiza, ki jo je naredil kolega Bine Kordež, kaže dvoje. Prvič, celotna hotelska veriga Save v zadnjih petnajstih letih ni uspela povečati svojih prihodkov od osnovne dejavnosti. Skozi celotno obdobje ustvarja prihodke na ravni med 95 in 100 milijoni evrov ter denarni tok na ravni emd 15 in 20 milijoni evrov. Pri čemer večina tega denarnega toka (med 10 in 15 milijoni evrov letno) po letu 2015, ko Savini hoteli prikazujejo spet pozitivno poslovanje, izhaja iz amortizacije.

In drugič, hotelska veriga Save v zadnjih petnajstih letih ni uspela povečati dodane vrednosti v svoji dejavnosti. Bruto prihodki na nočitev so bili v zadnjih predkovidnih letih nominalno na isti ravni kot pred desetletjem in pol – okrog 65 evrov na nočitev. Enako pa tudi dodana vrednost (torej ko od prihodkov odštejemo materialne stroške), ki je bila v letih 2016-2019 na isti ravni kot v letih 2006-2009, in sicer med 12 in 14 evrov na nočitev. Drugače rečeno, Savini hoteli so ustvarjali neto maržo okrog 20%, konkurenčni Hoteli Metropol v Portorožu pa 30%. Če prodajaš nočitev v povprečju za 65 evrov na noč namesto za 100 evrov ali več, pač ni mogoče pričakovati višjih marž.

Torej pri Savinih hotelih ne gre ravno za turistične bisere, ki bi bili zelo donosni. In tudi kakšnih pomembnih investicij v izboljšanje zmogljivosti, ki bi omogočile doseganje višjih marž in donosnosti, v zadnjih petnajstih letih ni bilo. Delno je to razumljivo za obdobje visoke zadolženosti, ne pa za obdobje po letu 2015.

Čemu tak hrup?

Čemu torej tako velik hrup okrog tega, da ne smemo razprodajati »slovenskih turističnih biserov« in je bilo treba uveljaviti predkupno pravico pri prodaji 43-odstotnega deleža Yorka? Kaj bi se spremenilo, če bi ti hoteli zamenjali enega manjšinskega tujega lastnika z drugim tujim lastnikom (večino bi namreč še vedno kontrolirala slovenska država)? V obeh primerih je šlo za finančni sklad kot lastnika, s tem, da je York luksemburški, drugi pa je bil madžarski.

Zame je osnovni problem, da je šlo za finančna sklada kot lastnika in ne za strateškega lastnika. Strateški lastnik, torej podjetje iz iste panoge, ima interes dolgoročnega lastništva, zato v hotele investira, prenaša vanj uveljavljene prakse poslovanja in upravljanja, jih po potrebi specializira in razvija. Finančni skladi tega interesa nimajo. Interes finančnih skladov je preprosto v tem, da kupijo poceni, počistijo in razkosajo podjetje in ga v 3 do 5 letih prodajo po trikratni ceni.

Okej, država je »poslušala narod« in uveljavila predkupno pravico do Yorkovega deleža. In kaj zdaj? Kaj se bo spremenilo v Savinih hotelih, po tem, ko jih obvladuje 100-odstotno namesto 57-odstotno?

Dvomim, da se bo kaj spremenilo. Če bi si res želeli spremembe, bi morali v Savi Turizem sprejeti nov strateški poslovni načrt s ciljem dviga marže vsaj na 30%, pripeljati profesionalno menedžersko ekipo iz tujine, zagotoviti vsaj za 100 do 200 milijonov evrov novih investicij, sprejeti novo turistično strategijo itd. Pa verjamete, da bi SDH zagotovila takšna dodatna sredstva za investicije, da bo sedanje omrežje, ki obvladuje Savo in ga bo tudi po teh volitvah, sposobno pripraviti resen strateški poslovni načrt in da bo nato pristalo svojo zamenjavo? Jaz ne.

Samo dve opciji

V bistvu sta resni le dve opciji glede tega, kaj narediti. Prva je najprej konsolidirati Savine hotele z drugimi hoteli, ki so v lasti slovenske države, in jih potem dati na borzo, torej razpršiti lastništvo. Čeprav dvomim, da bi bil interes med vlagatelji velik. Donos v hotelski dejavnosti je že sam po sebi nizek, v naših hotelih pa sploh. Druga opcija pa je poiskati strateškega kupca oziroma kupce za posamezne sklope teh hotelov.

Predvsem pa se je treba zavedati, da hotelov nihče ne bo odpeljal nikamor. Lahko imamo le dobre ali slabe lastnike. Finančni lastniki definitivno niso dobri lastniki, kar smo videli tako v Savi kot pri Adrii Airways. In tudi država se v zadnjih petnajstih letih v Savinih hotelih ni izkazala kot dober lastnik. Torej nam ostane le še, da pogledujemo za dolgoročnimi strateškimi lastniki.

___________

* Izvorno objavljeno v Večeru