Gospodarska aktivnost, merjena s porabo električne energije (EE), se je avgusta še naprej približevala lanski. Vendar zlagoma, zelo oklevajoče. Vsi bi si sicer želeli post-koronski odziv gospodarstva v obliki ostre črke V, ali pa vsaj v obliki ozkega U. Torej hiter in odločen odboj po velikem padcu zaradi zaprtja gospodarstva.

Na žalost je okrevanje bolj oklevajoče. To lahko na spodnji sliki lepo vidite, če poskušate obliko okrevanja ponazoriti s krivuljo trenda kvadratne oblike (zelena krivulja) – po tej bi bil padec manjši in konec avgusta bi že bili na lanski ravni. Dejanskemu okrevanju se bolje prilagaja trend v obliki polinoma tretje stopnje (rdeča krivulja, R2=0.71; pri kvadratnem pa le 0.54), kar nakazuje na dolg in negotov rep pri okrevanju. Se pravi na okrevanje v obliki Nikejeve kljukice.

Nadaljujte z branjem→

Jure Škerl

Programi odkupovanja obveznic držav, ki so jih centralne banke sprožile v zadnjih nekaj mesecih, da bi olajšale posledice gospodarske krize, bi po klasični logiki morali rezultirati v občutno višjih stopnjah inflacije, kajti v sistem so bile injicirane ogromne količine svežega denarja. Ampak do tega očitno ni prišlo. Morda še bo, a inflacija za euroobmočje je v mesecu juliju na letni ravni znašala le 0,4 odstotka, kar je precej manj od tridesetletnega povprečja, ki je pri 1,95 odstotka [1]. Za ZDA pa znaša trenutna inflacija na letni ravni okrogel en odstotek, v primerjavi s 25-letnim povprečjem, ki se ravno tako giblje okoli dveh odstotkov [2].

Več denarja v obtoku bi moralo pomeniti nižjo vrednost posamezne enote. Vsaj tako ljubiteljsko si to razlagajo ekonomski amaterji, kot sem sam, in prav zato se mi zdi intrigantno vprašanje , zakaj se v praksi to še ni uresničilo. Morda pa se pritisk na cene, ki bi se moral manifestirati v višjih stopnjah inflacije, pa se ni, izraža nekje drugje? 

Nadaljujte z branjem→

Vse lepo in prav (pač razmeram primerno), vendar bi, tristo kosmatih medvedov !, vseeno “pasalo” malce tovrstne “tišine” v živo. Naj že gre ta virus nekam…

“Ajde Bože budi drug pa okreni jedan krug unazad planetu…“

Two days ago, something extraordinary happened. Something that has never happened before in the history of capitalism. In Britain, the news came out that the economy had suffered its greatest slump ever – more than 22% down during the first 7 months of 2020. Remarkably, on the same day, the London Stock Exchange, the FTSE100 index, rose by more than 2%. On the same day, during a time America has ground to a halt and is beginning to look like not just as an economy in deep trouble but also, ominously, as a failed state, Wall Street’s SP500 index hit an all-time record.

Before 2008, the money markets also behaved in a manner that defied humanism. News of mass firings of workers would be routinely followed by sharp rises in the share price of the companies “letting their workers go” – as if they were concerned with their liberation… But at least, there was a capitalist logic to that correlation between firings and share prices. That disagreeable causality was anchored in expectations regarding a company’s actual profits. More precisely, the prediction that a reduction in the company’s wage bill might, to the extent that the loss of personnel lead to lower proportional reductions in output, lead to a rise in profits and, thus, dividends. The mere belief that there were enough speculators out there thinking that there were enough speculators out there who might form that particular expectation was enough to occasion a boost in the share price of companies firing workers.

That was then, prior to 2008. Today, this link between profit forecasts and share prices has disappeared and, as a consequence, the share market’s misanthropy has entered a new, post-capitalist phase.

Nadaljujte z branjem→

Finančni svet je odpuljen in absolutno odcepljen od temeljnih predpostavk sodobne finančne teorije, po kateri so tržni igralci racionalni, imajo racionalna pričakovanja in da tržna cena vsebuje poznavanje vseh informacij o finančnih instrumentih in fundamentih za njimi. Po tej teoriji, kot je lepo razložil njen glavni protagonist, nobelovec Eugene Fama, v finančnem svetu nikoli ne more biti cenovnih balonov ali njihovih pokov, saj tržna gibanja zgolj odražajo poznavanje vseh informacij, ki so na voljo v nekem trenutku. Baloni in poki po definiciji ne obstajajo. Jn o črednih nagonih in špekulacijah seveda ne more biti govora. Kaj pa tulipani, tesle, appli, uberji, nikole motors,…? Ah, dajte mir.

Zato mi je tako všeč spodnji komentar iz Financ, ki dogajanje na finančnih trgih povzame z znano, vendar ne ravno akademsko priznano »teorijo večjega bedaka«.

Naj navedem nekaj primerov, za katere se zdi, da nasprotujejo »zakonom fizike«. Ameriški »proizvajalec« vodikovih tovornih vozil Nikola Motors, ki to za zdaj še ni (za zdaj niso prodali še nobenega tovornjaka), je v prejšnjem četrtletju ustvaril 36 tisoč dolarjev (30 tisoč evrov) prihodkov (še ti so bili posledica namestitve solarnih panel na direktorjevi vili). Kolikšna je vrednost te družbe? Vlagatelji so jo ob koncu sredinega trgovanja ovrednotili na vrtoglavih 16 milijard dolarjev, kar je skoraj petkratnik tržne vrednosti najvrednejše slovenske borzne družbe Krka.

Nadaljujte z branjem→

V podporo komentarju o nesorazmernosti slovenskih ukrepov (splošne karantene) za povratnike iz Hrvaške je spodaj povzetek iz članka na Necenzurirano. Iz mednarodnih podatkov sledi, da se je na Hrvaškem okužilo vsaj 52 Slovencev, vendar od tega 51 v Novalji na Pagu (zloglasna žurerska plaža Zrče, eden pa v Makarski). Po teh podatkih se nihče od Slovencev ni okužil v Istri ali Kvarnerju.

Kljub (verjetni) nepopolnosti teh podatkov je očitno, da je verjetnost okužbe Slovencev v Istri ali Kvarnerju, kjer jih je letovalo med 70% in 80%, izjemno majhna. Kar seveda ponovno postavlja pod vprašaj nediferenciran ukrep slovenske vlade, ki je celotno Hrvaško umestila na rdeči seznam, namesto zgolj dveh najbolj epidemiološko problematičnih regij (Zagrebška in Splitsko-dalmatinska).

Nadaljujte z branjem→

Prispevek k javni razpravi o spremembah medijske zakonodaje

Evropska radiodifuzna zveza (EBU) je pred krizo objavila tehtno analizo o gibanjih prihodkov in delovanju javnih RTV v aktualnih razmerah na medijskih trgih v Evropi*

Zoran Medved

V obdobju 2014-2018 so prihodki teh organizacij realno padli za 4,3%, medtem ko se je povprečni bruto domači proizvod (BDP) v tem obdobju zvišal za 11,8%. Delež stroškov za javno RTV se je v istem obdobju znižal z 0,18% na 0,16% povprečnega BDP in kaže trend nadaljnjega zniževanja.

Nadaljujte z branjem→

Napoved vladnega govorca Jelka Kacina, da bo vlada jutri najbrž Hrvaško uvrstila na rdeči seznam in da bodo po petku vsi slovenski državljani, ki se vračajo iz Hrvaške, morali v 14-dnevno karanteno je absolutno nesorazmeren in politično kratkoviden ukrep. Razumljivo je sicer, da je vlada zaskrbljena nad situacijo v sosednji državi in da želi pred začetkom šole epidemiološko situacijo v Sloveniji spraviti pod nadzor. Vendar pa je pri tem potrebno preučiti situacijo in podatke ter uvesti ukrepe, ki bodo sorazmerni glede na situacijo, ne pa uvajati linearnih, splošnih drastičnih ukrepov.

In dosegljivi podatki absolutno ne podpirajo drastičnosti vladnih ukrepov.

Nadaljujte z branjem→

Kolega Dušan Mramor je pred dnevi objavil tekst na temo Demografskega sklada, v katerem je opozoril, da je način oblikovanja takšnega sklada neustrezen oziroma celo škodljiv. Njegovo odklonilno mnenje temelji na treh premisah, s katerimi se ne morem strinjati (več o tem v nadaljevanju). Na njegov tekst se je odzval kolega Bine Kordež, ki je sicer učinkovito ovrgel večino pomislekov Mramorja. Hkrati pa je tudi sam opozoril na nepotrebnost oblikovanja takšnega sklada, vendar iz razloga, da demografska situacija v Sloveniji ni in ne bo tako tako huda, da bi zahtevala oblikovanje posebnega sklada, iz katerega bi bilo potrebno vplačevanje v pokojninsko blagajno, saj je primanjkljaj slednje mogoče financirati iz rednih (davčnih) virov države.

Moje mnenje je drugačno. Menim, da je oblikovanje Demografskega sklada smiselno in koristno. Prvič, Demografski sklad kot oblika “premoženjskega sklada” (Wealth fund) je način nacionalnega dolgoročnega varčevanja. Pri čemer tekoče prihodke od državnega premoženja (dividende) – namesto, da bi porabimo za financiranje tekočih izdatkov – akumuliramo in plemenitimo in nam služijo kot dolgoročna rezerva za “deževne dni”. Torej za financiranje pokojninske blagajne v primeru poslabšane demografske situacije ali kot dodatek k rednim pokojninam (kot oblika državljanske dividende). In drugič, prenos državnega premoženja v Demografski sklad vidim kot način, da strateško državno premoženje dolgoročno “zaklenemo” in tako preprečimo njegovo razprodajo v primeru kakšnih “zmešanih” političnih idej ali pritiskov od zunaj, ali pa zgolj za financiranje tekoče porabe. Več v nadaljevanju.

Nadaljujte z branjem→