Še nekaj za klimatološke skeptike, katerih kredibilnost izginja v dimu požarov. The Economist:

As a result, the lessons from Australia’s tragedy are important. One is that climate change is making infernos more likely. It is true that forest fires are a long-standing part of some territories’ ecology. But as the world gets hotter and drier, their incidence and severity are rising. In 2019 Australia’s mean temperature was the highest since records began in 1910, 1.5°C above the long-run average. The amount of rainfall, meanwhile, was 40% below the long-term average and at the lowest level since 1900. For at least a decade climate models, sometimes derided by sceptics, have accurately predicted worsening droughts and infernos in Australia.

Nadaljujte z branjem→

Prava pesem za danes!

V četrtek smo na Ekonomski fakulteti gostili Branka Milanovića, pionirja na področju raziskovanja neenakosti v svetu, in to v času, ko to še ni bilo popularno. Milanović je po številnih objavljenih knjigah s tega področja zaslovel predvsem z enim grafom, s t.i. krivuljo slona, ki mu je nato prinesel vsesplošno slavo. Ko je namreč dohodke večine prebivalcev sveta razvrstil po centilih in v graf vključil rast dohodka vsakega izmed teh centilov v obdobju 1988-2008, je dobil zanimivo sinusoido, v kateri so nekateri videli podobo slona.

Slika 1: Elephant curve: Distribucija dohodkov v času globalizacije (1988-2008)

Vir: Branko Milanović

Nadaljujte z branjem→

Če dokumentarec American Factory pogledate do konca, pridete do krutega spoznanja, ko kitajski lastniki neubogljive zahodne delavce nadomestijo z avtomatiziranimi linijami. To preprosto pomeni, da za takšen brutalni kitajski kapitalizem zgodnjekapitalističnega tipa (takšnega iz prve polovice 19. stoletja) potrebuješ ponižno kitajsko delovno silo ali pa robote. Takšnega brutalnega kitajskega kapitalizma ne moreš izvajati v demokraciji. Ljudje v demokraciji se uprejo (spomnite se krvavih delavskih uporov v Angliji in ZDA v obdobju 1820-1870) in nato postopnega uveljavljanja delavskih pravic ter evolucije v smeri socialne države.

(Nasploh pa to odpira staro resnico, da za kapitalizem ne potrebuješ demokracije (svobode). Dovolj je ozek krog lastnikov kapitala in množica brezpravne delovne sile. Kapitalizem in demokracija sta si v nasprotju. Združljiva sta le pod določenimi specifičnimi pogoji, ko država poseže v pravice lastnikov kapitala in z regulacijo zaščiti delavce)

Ergo, izvoz kitajskega političnega kapitalizma na Zahod je mogoč, vendar ga bodo kitajski lastniki izvajali z roboti. Tudi v Gorenju. Vprašanje je le, koliko delovnih mest bo v tem procesu propadlo preden pridejo kitajski lastniki, ali po tem.

• The End of the Free-Market Paradigm – Diane Coyle
• The Changing Face of Economics – Dani Rodrik
• Making Stakeholder Capitalism a Reality – Laura Tyson & Lenny Mendonca
• Isn’t a Wealth Tax Common Sense? – Bradford DeLong
• Inequality and trade: Simulation evidence for 54 developing nations – Artuc, Porto & Rijkers
• How income gains from globalisation are distributed – Lang & Mendes Tavares
• The aggregate and distributional effects of financial globalisation – Furceri, Loungani & Ostry
• Central Banks Face a Year of Mounting Challenges – Mohamed El-Erian
• The Dilemma of Central Banking – Miao Yanliang & Yanliang Miao
• Will Eurozone Policymakers Take the Long View? – Daniel Gros
• Chinese Growth Really Can Be Faster – Yu Yongding
• Can Latin America Avoid Another Lost Decade? – José Antonio Ocampo
• How Ownership Concentration Is Happening, and Why It Matters – Alissa Amico

V povezavi z včerajšnjo debato z Brankom Milanovićem o prihodnosti kapitalizma in možnosti “izvoza” kitajskega političnega kapitalizma: Netflix je lani objavil odličen dokumentarec “American Factory”, na katerega me je opozoril Marcel Štefančič Jr., o tem, kaj se zgodi, če kitajski lastniki kupijo ameriško (propadlo) industrijsko podjetje. Se kitajski lastniki prilagodijo socialnim in kulturnim normam v gostujoči (razviti socialni demokraciji) ali poskušajo svoje vzorce, delovne in socialne norme prenesti v novo okolje in na druge standarde navajeno delovno silo?

Kot vidite, volk lahko dlako menja, svoje nravi pa nikoli. V tem filmu lahko vidite prihodnost Gorenja. Socializma (po zahodnih standardih) ne bo več, dobrodošel kitajski kapitalizem zgodnjega 19. stoletja?

Danes (9.1.2020) ob 17. uri na Ekonomski fakulteti gostimo svetovno priznanega ekonomista Branka Milanovića, ki je svoje življenjsko delo posvetil raziskovanju neenakosti v svetu. Milanović bo predstavil novo knjigo “Capitalism, Alone“, v kateri argumentira, da je kapitalizem zaradi svoje učinkovitosti povsod po svetu prevladal kot ekonomski sistem in da imamo danes na voljo samo različne variante kapitalizma.

Po predstavitvi knjige bo sledila okrogla miza na temo prihodnosti kapitalizma in kako ga regulirati, da bi deloval bolje in v korist družbe kot celote.

Okroglo mizo bo povezoval Marcel Štefančič jr.

• Kdaj: Četrtek, 9.1.2020, 17:00
• Kje: Plava dvorana, Ekonomska fakulteta
• Prijave: taja.oremuz@ef.uni-lj.si

Za tiste, ki ne morete biti fizično prisotni oziroma je zmanjkalo prostih sedežev: dogodek bomo prenašali v živo in sicer na:

Facebook profil Alumni EF: facebook.com/AlumniEF/

Ravnokar pripravljam en paper in EU projekt na to temo, ki odpira diskusijo o redistribucijskih učinkih globalizacije. Lahko zavrnemo prosto trgovino iz razlogov, da ta povečuje neenakost, če pa so neto potrošniške koristi pozitivne?

Nadaljujte z branjem→

Nassim Taleb in kolegi imajo v zadnjem članku zelo dober point glede skepse o relevantnosti napovedi modelov, da je segrevanje planeta posledica človeških aktivnosti. Pravijo preprosto: vprašati se moramo, kakšne bi bile pravilne politike v sedanji situaciji, če ne bi imeli nobenih modelskih napovedi. Iz tega sledi, da tudi če modeli, ki jih uporabljajo klimatologi, ne bi bili precizni, so tveganja nadaljevanja onesnaževanja za naš planet prevelika. Preprosto ne moremo nadaljevati s tem tempom onesnaževanja planeta, če želimo živeti vsaj v znosnem, če ne že lepem okolju.

The policy debate with respect to anthropogenic climate-change typically revolves around the accuracy of models. Those who contend that models make accurate predictions argue for specific policies to stem the foreseen damaging effects; those who doubt their accuracy cite a lack of reliable evidence of harm to warrant policy action.

These two alternatives are not exhaustive. One can sidestep the “skepticism” of those who question existing climate-models, by framing risk in the most straightforward possible terms, at the global scale. That is, we should ask “what would the correct policy be if we had no reliable models?“

Nadaljujte z branjem→

Z namenom spodbujanja kvalitetne in argumentirane diskusije o podnebnih spremembah in človekovem vplivu nanje objavljam odziv Marka Goloba na predavanje Žige Zaplotnika Fizikalni mehanizem, kako CO2 v kombinaciji s H2O povzroča segrevanje ozračja.

Marko Golob

Ta predstavitev Žige Zaplotnika me je zadela ravno, ko sem se lotil pisanja prispevka o globalnem segrevanju, ki sem ga obljubil. Dvignil mi je pritisk, pa sem se odločil, da najprej napišem odgovor na Zaplotnikovo prezentacijo. Brez škode, ker mislim v obljubljenem prispevku govoriti o drugih stvareh.

Prezentacija je vrhunska manipulacija. Samo ne vem še ali gre za nenamerno ali zavestno dejanje. Je pa lep primer kako nas “nateguje” IPCC in Evropska komisija.

V nadaljevanju bom poskusil odgovoriti na nekaj najbolj očitnih nepravilnosti. Ker nisem klimatolog pripenjam, kjer je le mogoče, povezave do predavanj resničnih svetovnih avtoritet, ki zadevo seveda obvladajo bistveno bolje od mene in od Zaplotnika. Kritičnemu bralcu svetujem, da si jih pazljivo pogleda, tisti pa, ki imajo malo več interesa, pa tudi preberejo pripete članke. Če nič drugega, bodo ugotovili, da je svet daleč od kakršnega koli “znanstvenega  konsenza”. In če je to res, je tudi malce kritičnosti do obstoječe podnebne histerije na mestu.

Nadaljujte z branjem→