Simpatija do socializma med Američani se krepi

Razlogi, da se v ZDA vrstijo progresivni (ali če hočete, radikalni) predlogi glede dvigovanja davkov na dohodke in premoženje ultra bogatih, so seveda, kot ugotavljata ekonomista Emmanuel Saez in Gabriel Zucman, posledica več desetletij dolge stagnacije dohodkov in neto premoženja spodnje polovice Američanov. In kar se kaže v, za nekatere tako zaskrbljujočem, trendu porasta simpatije do socializma med Američani, kot je prikazan v spodnji sliki. Zanimivo je, da v zadnji Gallupovi raziskavi že več kot polovica demokratov ne samo simpatizira s socializmom, pač pa ga celo preferira pred kapitalizmom. Med republikanci so seveda razmerja obrnjena močno v prid kapitalizmu, toda tudi med njimi simpatija do socializma v zadnjih letih narašča.

Nadaljujte z branjem

Ameriški predlog zakona o davku na premoženje “ultra-milijonarjev”

Medtem ko progresivna kongresnica Alexandra Ocasio-Cortez predlaga zakon, ki bi dvignil najvišjo mejno stopnjo dohodnine na 70% za dohodke nad 10 mio dolarjev letno, pa progresivna senatorka (in bodoča kandidatka za demokratsko nominacijo za predsedniške volitve 2020) predlaga uvedbo davka na premoženje zgornjega 0.1% gospodinjstev. Davek bi zajel 75,000 najbolj bogatih gospodinjstev. Tista s premoženjem nad 50 mio dolarjev bi plačala letno 2% davek, tista s premoženjem nad 1 milijardo dolarjev pa 3%. Ta davek bi predvidoma v proračun letno prinesel okrog 275 milijard dolarjev. Predlog predvideva tudi t.i. “izhodni davek”: tisti, ki bi se odpovedali ameriškemu državljanstvu, da bi se izognili plačilu davka, bi si to pravico “kupili” s 40% davkom na premoženje.

Progresivni ekonomisti od Pikettyja, Milanovica, Zucmana, Saeza, Krugmana itd. naprej, oba predloga soglasno pdpirajo.

Bomo videli, kaj se bo iz tega skuhalo. Če bo Trump še naprej nadaljeval s svojo tako učinkovito politiko uničevanja priljubljenosti republikancev, imajo Warrenova, Sanders ali kdo tretji precej možnosti za zmago na predsedniških volitvah 2020, demokrati pa možnost prevzema tudi večine v Senatu. Kar pomeni odprta vrata za uresničitev predlogov progresivnih demokratov.

Nadaljujte z branjem

Je evro nujen za skupni trg, povečanje trgovine in makroekonomsko stabilnost?

Spodnji komentar Ashoke Modyja je eden najbolj uničujočih komentarjev učinkovitosti evrske monetarne unije in argumentov za njeno potrebnost. Mody, v maniri ameriških ekonomistov, ki ne trpijo zaradi čustvene nostalgije, pove tisto, česar si evropski ekonomisti ne upajo niti pomisliti ali javno povedati. Eni so verniki dogme, drugi so raje tiho, ker si nihče ne upa povedati, da je cesar nag. Mody je kot podlago vzel Draghijev govor ob 20. obletnici evra (tudi jaz sem pred časom objavil link na njega) in nato prek analize empiričnih študij povsem pobil vse Draghijeve argumente in argumente drugih, zakaj naj bi bil evro nujen za evropski skupni trg in zakaj naj bi bil koristen za države. Kratek povzetek ključnih točk:

  1. Evro je nujen za skupni trg: Ne drži.
  2. Evro spodbuja trgovino med članicami: Ne drži, velja kvečjemu nasprotno – trgovina z nečlanicami se povečuje hitreje.
  3. Evro spodbuja konvergenco med članicami: Nasprotno, po uvedbi evra se konvergenca med članicami zmanjšuje – države brez evra rastejo hitreje.
  4. Evro je nujen za makroekonomsko stabilnost: Ne velja, evro je zaradi fiksacije valutnih tečajev in fiskalnih pravil zmanjšal sposobnost držav za blaženje šokov in povečal makro nestabilnost.

Mody sicer ni omenil še enega ključnega dejstva, in sicer da odprava valutnih rizikov kot ključni argument za uvedbo evra ne vzdrži resne presoje, saj se v nepopolni monetarni uniji (brez skupne fiskalne unije in skupnih obveznic) valutni rizik samo spremeni v kreditni rizik. Namesto s špekuliranjem glede vzdržnosti tečaja valut posameznih šibkejših članic finančni trgi začnejo špekulirati glede vzdržnosti poplačila finančnih obveznosti teh istih članic.

Evro je bil in je še vedno prvenstveno politični projekt. Politični projekt, ki je – kot je bil polovičarsko izveden – skregan z ekonomijo. Pika. Lahko si nadanete rožnata očala in lahko zvijate roke podatkom in lahko izkrivljate rezultate empiričnih študij, pa še vedno ne boste mogli z ekonomskimi argumenti podpreti nujnosti in koristnosti evrske unije in boste morali, tako kot Draghi v zaključku svojega govora, na koncu kot ultimativni dokaz nujnosti obstoja evra kot svetega grala citirati politične argumente: euro is “defining” symbol of the European “political project,” which unites Europeans “in freedom, peace, democracy and prosperity.” Kar samo pomeni priznanje, da niste uspeli zbrati ekonomskih argumentov.

Nadaljujte z branjem

Pred čim trepetajo ameriški milijarderji

Ne, ne pred njihovimi ženami, ki bi jim ob ločitvi pobrale polovico premoženja, pač pa pred “socialističnimi demokratkami“, ki napovedujejo dvig zgornje mejne dohodninske stopnje in progresiven davek na premoženje. V Davosu so se nekateri milijarderji ob teh predlogih histerično smejali, toda to bo očitno davčna debata prihodnjih let.

In here we go. Učinki progresivnega davka na premoženje predvsem zgornjega 1% ameriških davkoplačevalcev, ki drži več kot 40% premoženja, bi bili enormni. Predvsem pa bi postopno znižali drastične razlike v premoženju, ki so se po štirih desetletjih zniževanja spet začele povečevati s Carterjevo davčno reformo v drugi polovici 1970-ih let in nato eksplodirale z Reaganovo davčno reformo v sredini 1980-ih let.

Nesrečni evro pred novo recesijo

Britanski The Economist si lahko privošči to izjavo, da je “bil evro ekonomski polom“. In v veliki meri ima prav, saj so države z evrom v 20 letih obstoja skupne valute dosegale slabšo rast od članic EU brez evra, da o ostalih razvitih državah ne govorimo. Ampak o fundamentalnih razlogih za to, zakaj evro konsistentno vleče navzdol države, ki so članice skupne monetarne unije, v teh krajih ni popularno govoriti. O verskih dogmah se pač ne sme razpravljati.

The euro has been an economic fiasco. GDP growth in the euro area has lagged behind that in other advanced economies, and in the European Union as a whole, throughout its life—before the financial crisis, during the global recession and its euro-area encore, and even during the recent #euroboom. Perhaps the area would have done as badly without the single currency. But attempts to estimate euro-zone performance relative to a counterfactual world sans euro suggest not. The past decade has been especially brutal. A list of the world’s worst performers in terms of real GDP per person since 2008 contains places suffering geopolitical meltdowns—plus the euro-area periphery. Greece has been outgrown by Sudan and Ukraine. Cyprus and Italy have been beaten by Brazil and Iran; France and the Netherlands by Britain.

Nadaljujte z branjem

So algoritmi lahko rasistični?

V prejšnjih dneh so nekateri v ZDA napadli progresivno demokratko Alexandrio Ocasio-Cortez (AOC), ko je dejala, da algoritmi, ki jih uporabljajo denimo banke ali nepremičninska podjetja pri ocenjevanju tveganj posameznih strank, lahko delujejo rasistično, saj algoritmi denimo ocenijo tveganja, povezana z “nebelimi” strankami, bistveno višje. Preprosto rečeno, algoritmi, ki temeljijo na velikem številu opazovanj (big data), “odsvetujejo” prodajo nepremičnin črnskim strankam v “belih soseskah”, saj bi to naj vplivalo na splošno znižanje cen nepremičnin v tej soseski.

Algoritmi torej lahko, čeprav morda nehote, delujejo rasistično. In AOC ima pri tem povsem prav, če le malo poznate ozadje, kako deluje programiranje za analizo “velikih podatkov”.

Nadaljujte z branjem

Bo vlada upokojencem vrnila, kar jim je bilo odvzeto v času krize?

Drago Babič

Po petih letih rasti BDP je napočil čas, da se poslovimo od pretiranega varčevanja in popravimo  socialne krivice, ki so nastale med obdobjem krize in varčevanja. Tak pristop je privzela tudi nova vlada, ki je dvignila socialne prejemke, minimalno plačo in plače javnim uslužbencem. To je razvidno tudi iz predloga rebalansa javnega financiranja za leto 2019, v katerem so se precej dvignile zgornje meje potrošnje (v primerjavi s prvotno predvidenim proračunom za to leto) vseh blagajn javnega financiranja.

Razen pri upokojencih, to je v ZPIZ. Edino tu je vlada znižala predvideno porabo za 70 mio evrov z obrazložitvijo, da po predvidenem prilivu novih upokojencev in predvidenem usklajevanju pokojnin tak obseg sredstev ne bo potreben. Vendar je vlada »pozabila«, da je v preteklih letih v obdobju 2010 do 2017 zaradi varčevanja opustila oziroma izvajala usklajevanje pokojnin po zakonu v premajhnem obsegu, tako da so sedanje pokojnine prenizke v skupnem znesku za 319 mio. Vse skupaj je pripeljalo do nevzdržnega stanja, ko danes (stanje december 2018) 266.000 upokojencev (od tega 160.000 starostnih) prejema pokojnine pod 600 eur, kar je pod pragom revščine. Nekaj tega zaostanka se sicer nadoknadi s socialnimi transferi v okviru ZPIZ, vendar ostaja 78.000 upokojencev po uradnih statistikah pod pragom revščine (podatki iz leta 2017).

pokojnine 2018

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: