Mednarodni denarni sklad (MDS) je bil v teh krajih – po jugoslovanski izkušnji s standby aranžmajih MDS in politiko stabilizacije v prvi polovici 1980-ih – vedno dokaj nepriljubljen. Večjo kredibilnost je užival drugod po svetu, saj naj bi mnogim državam z zagotovitvijo financiranja pomagal prebroditi plačilnobilančne težave,  brez da bi v tem procesu uničil razvojni potencial držav. Toda ključna sprememba v delovanju MDS naj bi se zgodila v začetku 1990-ih s prehodom na t.i. Washingtonski konsenz. Washingtonski konsenz – kot konsenz med washingtonskimi institucijami (MDS, Svetovna banka, Ameriško ministrstvo za finance), kakšne naj bi bile “zdrave” ekonomske politike – je v delovanje MDS prinesel t.i. neoliberalne koncepte – izogibanje fiskalnim deficitom, drseči tečaj, liberalizacija trgovine in kapitalskih tokov, znižanje davkov, privatizacija in deregulacija.

Ti koncepti oziroma politike sami po sebi in vsak zase niso slabi, pri čemer vsaka država vzdržuje lastno kombinacijo teh politik v skladu s svojimi specifičnimi razmerami in potrebami. Problem je, ker je MDS natanko eno kombinacijo teh politik vzel kot univerzalni model za vse države in začel pogojevati pomoč državam v težavah z uveljavitvijo teh politik v paketu in ne glede na ceno. In to v času krize. Denimo v času azijske krize 1997-98, ko je kapital dobesedno drl iz držav, je od držav zahteval prosto mobilnost kapitala in zahteval zmanjšanje javnih izdatkov, kar je še poglobilo krizo. Podobno napako je naredil tudi v Grčiji. Od Latinske Amerike, prek Azije do Evrope (Grčije) – koderkoli se je v zadnjih dveh desetletjih pojavil MDS, da bi pomagal, je predvsem drastično poslabšal situacijo z zahtevami po strukturnih prilagoditvah in premisami washingtonskega konsenza. Nekdanja pomoč MDS pri prilagajanju se je spremenila v strup.

Nadaljujte z branjem→

Če bi vas slučajno zanimalo, zakaj Trump danes “nori” in piše besne tvite, je razlog spodaj. Uslužbenec, ki je očitno iz desničarske sfere, v nepodpisanem komentarju v New York Timesu poroča, kako se “odrasla” administracija znotraj Bele hiše trudi minimizirati norosti predsednika Trumpa in paralelno z njim voditi državo v vsaj še približno sprejemljivi smeri (za republikanske apetite, seveda). Zanimiva je predvsem izjava o tem, da so v administraciji razmišljali, kako z uporabo 25. amandmaja sprožiti postopke za odstavitev Trumpa.

Republikancem se meša zaradi Trumpa, saj je preveč zmešan in pokvarjen tudi za njihove standarde. Je pa Trump najboljša stvar za Demokrate, ki končno lahko pometejo z republikansko večino v Senatu in Kongresu. S tem pa efektivno zablokirajo Trumpove politike ali ga celo odstavijo. In predvsem prvega se Republikanci, tudi nepodpisani avtor komentarja, najbolj bojijo.

But we believe our first duty is to this country, and the president continues to act in a manner that is detrimental to the health of our republic.

That is why many Trump appointees have vowed to do what we can to preserve our democratic institutions while thwarting Mr. Trump’s more misguided impulses until he is out of office.

Nadaljujte z branjem→

Heh, glede na to, da me je Borut Mekina v intervjuju za prihodnjo Mladino nesramno, in to dvakrat!, vprašal, če sem komunist, in glede na to, da me je Vita Cajnko v intervjuju za prihodnjo številko Managerja namesto kot ekonomista “po pomoti” naslovila kot komunista, sem se zamislil sam nad seboj. Očitno bo nekaj na tem. Evo, pa gremo nazaj nadomestit zamujeno – poslušat muziko, ki sem jo takrat prešprical, in pogledat partizanske filme, ki so bili v naši hiši prepovedani.

Začenjam s prepevajočim Zakloniščem:

Te dni so najodličnejši podjetniki in elitni vrh predstavnikov gospodarstva na barikadah. Zaradi “nespodobnosti, hujskaštva in pobalinskosti” izjav nekaterih predstavnikov nevladne parlamentarne stranke Levica. Podjetniki, združeni v Slovenskem poslovnem klubu (SPK), v današnji izjavi zahtevajo, da se najvišji politični predstavniki države izrečejo proti “hujskaškemu tonu, širitvi neresnic, nespodobni politični kulturi, populizmu, tendencioznosti, predvsem pa nedopustnemu sovražnemu govoru…” proti podjetnikom. Med gospodarstveniki vre.

Resnici na ljubo so bile izjave nekaterih predstavnikov Levice prejšnji teden ekonomsko neinformirane, predvsem pa nespametne in politično neprimerne. Toda jaz v Levici vidim podoben eksces kot nekoč v Miću Mrkaiću, njegovem amerikaniziranem učbeniškem pogledu na gospodarstvo izven konteksta realnega sveta in geografije ter predvsem v njegovih pobalinskih izpadih glede vprašanj kulture, zdravstva, sindikatov itd. Tisti, ki se danes zgražajo ali so celo na barikadah zaradi izjav predstavnikov Levice, so se pred 15 leti zadovoljno nasmihali, če že ne aplaudirali ob pobalinskosti izjav Mića Mrkaića. Medtem ko so na drugi strani na levem polu političnega spektra in v civilnodružbenih gibanjih noreli. Vendar niso šli na barikade. Niso pisali protestnih pisem in zahtevali, da se najvišji politični predstavniki države izrečejo proti “hujskaškemu tonu, širitvi neresnic, nespodobni politični kulturi, populizmu, tendencioznosti, predvsem pa nedopustnemu sovražnemu govoru…” proti nepodjetnikom ali če hočete, “nekoristnim zajedalcem edinega produktivnega sloja te družbe“.

Nadaljujte z branjem→

Jeroen Dijsselbloem je bil tisti šef evroskupine (2013-2017), ki se je “proslavil” s tem, da je bil glavni rabelj v pogajanjih z Grčijo v času med drugim in tretjim paketom pomoči. Vzvišen, neotesan in neusmiljen (se spomnite, kako je zavrnil stisk roke Yanisa Varoufakisa, tedanjega grškega minsitra za finance?). V nekih drugih časih bi lahko vodil koncentracijsko taborišče.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Problem davkov je bolj zapleten, da se bi ga dalo rešiti z nekaj kozmetičnimi popravki. Sodobne ekonomije vse bolj temeljijo na kapitalu in vse manj na živem delu, informatizacija in robotizacija bo ta trend še zaostrila. Posledica je, da kapital ustvarja vedno večji delež dodane vrednosti na račun živega dela. Vzporedno način ustvarjanja dodane vrednosti postaja vedno bolj kompleksen, tako da se izgublja neposredna povezava med živim delom in prihodkom na trgu, zato je potrebno več arbitrarnega razporejanja dodane vrednosti preko davkov. Delo nekega raziskovalca, profesorja, zdravnika pomembno prispeva k ustvarjanju dodane vrednosti, vendar je vse manj neposredno tržno merljivo. Temu bi moral slediti tudi davčni sistemi, ki bi morali zajeti vedno večji delež iz davkov na kapital in razbremenjevati delo.

V to vodijo razmišljanja o UTD ali o uvedbi močnih socialnih skladov. Vendar se v realnem življenju to ne dogaja (razen v Skandinaviji in ponekod v Evropi), ker je vpliv lastnikov kapitala na politiko, ki določa davke, izrazito močan. Najlepši primer je Trump, ki je kot glavno nalogo svojega mandata izvedel davčno razbremenitev korporacij, Obamacare, ki koristi predvsem revnim, pa bi ukinil. Zato že bogati lastniki kapitala vedno bolj bogatijo, revnejši pa ob zmanjševanju realnih dohodkov plačujejo večino davkov. Dokazov za to mi ni treba posebej navajati, jih je bilo na tem blogu objavljenih dovolj.

Nadaljujte z branjem→

V bistvu tehnološki velikani o vas vedo skoraj vse. In kadarkoli lahko te informacije prodajo naprej ali pa sami zlorabijo v vašo škodo.

Once your smart devices can talk to you, who else are they talking to? Kashmir Hill and Surya Mattu wanted to find out — so they outfitted Hill’s apartment with 18 different internet-connected devices and built a special router to track how often they contacted their servers and see what they were reporting back. The results were surprising — and more than a little bit creepy. Learn more about what the data from your smart devices reveals about your sleep schedule, TV binges and even your tooth-brushing habits — and how tech companies could use it to target and profile you.

• What the Nordic mixed economy can teach today’s new left – Martin Sandbu
• The Shareholder Revolution Devours Its Children – Mike Konczal
• Why liberal philanthropy is bad for democracy – Nick Tabor
• Are Superstar Firms and Amazon Effects Reshaping the Economy? – Neil Irwin
• Partisanship, Parasites, and Polarization – Paul Krugman
• Trade and growth in the Iron Age – VoxEU
• Socialism in one country – Chris Dillow
• On the Economics of the Google Android Case – ProMarket
• The myth of intertemporal labour supply substitution – Martínez, Siegenthaler & Saez

Nova vlada je, še preden je bila potrjena v parlamentu, poskrbela za precej vznemirjenja. Večinoma se zdijo strahovi, ki se širijo v javnosti, posledica političnega spina proti Levici, v nekaterih primerih pa gre za razumljivo negotovost kot pred vsako novo vlado, ko javnost ne ve, kaj lahko od nje dejansko pričakuje. No, vsaj na področju  napovedi glede davkov je strah podjetij morda bolj upravičen. Ob napovedi bolj ugodne davčne obravnave tehnoloških podjetij koalicija napoveduje, da bo spodnjo mejo davka na dobiček iz dejavnosti (DDPO) določila na 5% in hkrati osebne prihodke iz kapitala in rent vključila v osnovo za odmero dohodnine.

Nadaljujte z branjem→

Aljaški trajni sklad

The Alaska Permanent Fund (APF) only exists today because Alaska Governor Jay Hammond was obsessed with the idea of dividend-paying social wealth funds.⁴³

Before his stint as governor, during the 1960s, Hammond was the manager of a 2,000-person municipality in Alaska called Bristol Bay Borough. Bristol Bay was teeming with salmon resources, but 97 percent of those resources were being extracted by Seattle-based firms, not local fishermen. The Seattle-based firms even preferred hiring non-residents to staff their fishing operations, meaning that the local population was largely locked out of the job opportunities the salmon catch provided.

This situation resulted in serious economic deprivation for Bristol Bay residents: “no high schools, sewer or water systems, health care facilities, fire, police, or ambulance services.” The town’s garbage “was dumped over the riverbank in hopes it would flush out with the ice during high spring tides.”

Nadaljujte z branjem→