Davčni strahovi pred novo vlado

Nova vlada je, še preden je bila potrjena v parlamentu, poskrbela za precej vznemirjenja. Večinoma se zdijo strahovi, ki se širijo v javnosti, posledica političnega spina proti Levici, v nekaterih primerih pa gre za razumljivo negotovost kot pred vsako novo vlado, ko javnost ne ve, kaj lahko od nje dejansko pričakuje. No, vsaj na področju  napovedi glede davkov je strah podjetij morda bolj upravičen. Ob napovedi bolj ugodne davčne obravnave tehnoloških podjetij koalicija napoveduje, da bo spodnjo mejo davka na dobiček iz dejavnosti (DDPO) določila na 5% in hkrati osebne prihodke iz kapitala in rent vključila v osnovo za odmero dohodnine.

Kar se tiče prvega, je postavitev minimalne stopnje davka od dobička upravičena. Danes namreč številna velika podjetja ne plačujejo nič ali zelo malo davka na dobiček zaradi uveljavljanja investicijskih in olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj. Slovenija ima že danes z 19% četrto najnižjo statutorno stopnjo davka na dobiček podjetij v EU, medtem ko efektivna stopnja znaša zaradi uveljavljanja navedenih olajšav običajno zgolj med 11.5% in 13%. Predvsem tuja podjetja in nekatera največja slovenska podjetja pa imajo efektivno davčno stopnjo nič ali pod 5%. Smiselno je, da vsa podjetja, ki poslujejo v Sloveniji, plačujejo vsaj nekaj davka na dobiček, ki ga tukaj ustvarjajo, sicer smo na ravni davčne oaze. Stopnja 5% se mi zdi tukaj celo prenizka, bolj smiselna bi bila minimalna stopnja med 8% in 10%. Po izračunih, ki sva jih naredila s kolegom Binetom Kordežem, bi denimo z minimalno 10% stopnjo davka na dobiček v proračun dodatno dobili 110 mio evrov, z 8% pa dobrih 90 mio evrov.

Bolj problematična je napoved ukinitve cedularne obdavčitve prihodkov od kapitala in rent, kar napoved, da bo nova vlada te prihodke posameznikov vključila v osnovo za odmero dohodnine, efektivno pomeni. Ti prihodki so danes obdavčeni cedularno, torej z enotno stopnjo v višini 25% ne glede na njihovo višino in ne glede na višino dohodka posameznikov. Pri rentah ali pri naložbah v tuje vrednostne papirje bi bilo mogoče tak ukrep še nekako argumentirati oziroma ubraniti progresivno obdavčitev teh kapitalskih dohodkov posameznikov, ne pa tudi pri dividendah od domačih podjetij. Sploh pa ne pri podjetnikih, ki denimo dosežene dobičke zadržujejo v podjetju, jih namenjajo za razvoj ali rezervo. Na te dobičke so njihova podjetja že plačala davek na dobiček (DDPO), ob izplačilu teh dobičkov pa bi posamezniki morali plačati še polno stopnjo dohodnine. Kar pomeni dvojno obdavčitev. V hipotetičnem primeru, ko podjetje ne uveljavlja nobenih olajšav in torej plača 19% davka na dobiček, ter ko posameznik, ki si izplača del dobička kot dividendo, spada v najvišji dohodninski razred (s 50% stopnjo), bi bila ta dividenda efektivno obdavčena s skoraj 60% (59.5%). V sedanji ureditvi je najvišja stopnja teoretično nekoliko izpod 40%, ker je še sprejemljivo glede na obdavčitev drugih prihodkov.

Napoved tovrstnega ukrepa je seveda nespametna, saj je taka ureditev popolnoma nestimulativna za vlaganja podjetnikov v lastna podjetja ali posameznikov v delnice ali druge vrednostne papirje z namenom varčevanja. Nasploh pa je nespametna iz piarovskega vidika. Javni protesti nekaterih znanih podjetnikov se iz tega vidika zdijo povsem upravičeni. Seveda pa je te javne proteste treba jemati kot politično ofenzivo oziroma kot piarovsko strategijo podjetnikov in njihovih stanovskih združenj. Ker imata Akrapovič in Boscarol pri nas zelo velik ugled v javnosti, bo njuna napoved izplačila dosedanjih dobičkov in njihovega umika iz Slovenije seveda dosegla načrtovan velik učinek na javno mnenje. Nova vlada bo pri pripravi teh davčnih ukrepov seveda morala popustiti temu pritisku in vsaj pri dividendah obdržati dosedanjo ureditev s cedularno obdavčitvijo.

V glavnem, zaenkrat se ni še nič zgodilo. Obstaja zgolj koalicijska pogodba kot zbir želja koalicijskih strank, noben predlog ukrepov še ni bil razdelan, kaj šele vložen v parlamentarno obravnavo. Po javnem napenjanju mišič podjetnikov in stanovskih združenj, bo na koncu ureditev morala ostati podobna sedanji, ki je preizkušena in primerna.

Me pa pri napovedanih davčnih ukrepih v koalicijski pogodbi moti, da načrtuje uvedbo davčne olajšave za sponzorstva in donacije samo za fizične osebe (v višini do 5% dohodninske osnove posameznikov), ne pa tudi za podjetja. Prav pri podjetjih je problem nestimulativne ureditve sponzorstev in donatorstva največji. Slovenska zakonodaja je na področju donatorstva precej restriktivna. Po zakonu o davku od dohodka pravnih oseb (ZDDPO) (glejte člen 59) lahko zavezanec (podjetje) uveljavlja »zmanjšanje davčne osnove za znesek izplačil v denarju in v naravi za humanitarne, invalidske, socialno varstvene, dobrodelne, znanstvene, vzgojnoizobraževalne, zdravstvene, športne, kulturne, ekološke, religiozne in splošno koristne namene«, in sicer zgolj do zneska 0.3% obdavčenega prihodka davčnega obdobja, vendar največ do višine davčne osnove tega davčnega obdobja. Podjetje lahko kot olajšavo uveljavlja dodatnih 0.2% prihodka za donacije NVO-jem, ki so v javnem interesu (to so v veliki večini društva, ki se ukvarjajo s humanitarnimi dejavnostmi).

To pomeni, da si lahko podjetje, ki ima 1 mio evrov prihodkov, s takšno donacijo zniža osnovo za obračun DDPO za 3,000 evrov kateri koli NVO, nato pa še za dodatnih 2,000 evrov za donacijo NVO-jem v javnem interesu. Efektivno si torej podjetje z donacijo v višini 5,000 evrov zniža plačilo davka od dobička v višini 19% od 5,000 evrov, torej za 950 evrov. Podjetje torej donira 5,000 evrov za to, da plača za 950 evrov manj davka. Spodbujevalni učinek teh trenutnih olajšav za podporo NVO-jem je zelo vprašljiv, skupni znesek donacij pa zelo nizek.

S kolegom Anžetom Vohom Bošticem sva v ta namen preigrala nekaj variant bolj stimulativnih ureditev donatorstva pri nas. Primeren bi bil denimo splošen model za davčno obravnavo donacij »3+10«. To pomeni, da bi podjetja lahko za znižanje davčne osnove uveljavljala donacije v višini 3% letnih prihodkov (danes znaša ta delež le 0.3% prihodkov), dodatno pa bi lahko 10% odmerjenega DDPO namesto v proračun namenila za donacije NVO-jem (kar je podoben sistem kot velja danes pri fizičnih osebah v zvezi z dohodnino, kjer lahko zavezanci 0.5% dohodnine namesto v državni proračun nakažejo izbranim NVO v javnem interesu). Za NVO-je v javnem interesu sva predlagala dodatno »2+5« olajšavo. In sicer bi lahko podjetja znižala davčno osnovo za dodatna 2% prihodkov in dodatnih 5% DDPO namenila neposredno izbranim NVO-jem v javnem interesu. Posamezno podjetje bi torej lahko NVO-jem skupno namenilo donacije višini 5% letnih prihodkov, ki bi se uveljavljale kot zmanjšanje davčne osnove, nato pa bi lahko neposredno namenila še 15% DDPO izbranim NVO-jem (namesto v proračun bi jih nakazala NVO-jem).

Upamo lahko, da bo nova vlada temu problemu namenila več pozornosti, predvsem pa več kot ukinitvi cedularne obdavčitve prihodkov od kapitala.

2 responses

  1. Spoštovani g. prof.
    Kako je mogoče, da trdite, da bi dobiček ustvarjen pri naložbah v tuje vrednostne papirje bilo smiselno obdavčiti po dohodninski lestvici?? Ta trditev, je glede na naravo ustvarjanja prihodkov pri naložbah v vrednostne papirje, popolnoma nesprejemljiva!

    Realen primer:

    – v 1. letu vlagatelj ustvari pri trgovanju s tujo delnico 10.000 EUR izgube
    – v 2. letu ustvari 11.000 EUR dobička in država mu zaračuna 5.500 EUR davka

    Rezultat: v dveh letih je vlagatelj zaslužil 1000 EUR in od tega plačal 5.500 EUR davka. Pa to je smešno! In vi to zagovarjate?

%d bloggers like this: