Drago Babič

Najprej je treba razčistiti nekaj osnovnih pojmov in izhodišč. ki jih omenjena študija ni, zato precej izgubi na relevantnosti.

V izhodišču študija pravi, da primerja slovenski davčni sistem z ostalimi v OECD v smislu “dobre prakse”. Že tu je prva pomankljivost – primerjati bi se morali z davčnimi sistemi v EU, kjer živimo, ne pa z bistveno drugačnimi, ki temeljijo na drugačnih družbenih tradicijah – n. pr. anglosaksonski model z nižjimi davki, manjšo solidarnostjo in bistveno večjimi razlikami. Sistemi s tako različnimi Ginijevimi koeficienti enostavno niso primerljivi. Slovenci se bomo raje primerjali z drugimi Evropejci, kot so Avstrijci oziroma državami bivše Avstroogrske, ali Skandinavci, kot pa s Čilenci, Mehičani ali Turki. Davčni sistem neke države odraža tradicijo in kulturo okolja, zato so taka splošna povprečja vprašljiva. V naši družbi je solidarnost, ki se izraža z nizkim Ginijevim koeficientom kar zakoreninjena. Z davčnim sistemom enostavno bistveno zvišati razlike je v Sloveniji misija nemogoče. Če bomo hoteli to doseči, bodo spet letele granitne kocke na parlament. Kdo pri zdravi pameti bi kaj takšnega želel?

Nadaljujte z branjem→

Če sedanji začetek trgovinske vojne ne bo eskaliral v dramatično povečanje trgovinskih ovir ali celo vojaške spopade, pač pa se bodo vse vpletene strani nekoliko potegnile nazaj, lahko pridemo celo do zelo dobrega kompromisa. Dejstvo je, kot je pred 21 leti v knjigi “Has Globalization Gone Too Far?“ zapisal Dani Rodrik, da je globalizacija šla predaleč. Nekaterim državam, ki so se brezglavo na hitro in popolnoma odprle, je globalizacija uničila domačo bazo in jih ekonomsko destabilizirala. Prosperirale so države, ki so se odpirale postopoma (za trgovino in tuj kapital).

Po tej Rodrikovi knjigi je šla globalizacija še naprej – po tem, ko je leta 2001 Kitajska vstopila v WTO (odpadle so visoke ovire za uvoz izdelkov iz Kitajske), so zahodne korporacije tja pospešeno prenašale sestavljanje svojih izdelkov. Tako je na eni strani poceni kitajska konkurenca uničila občutljive domače delovno intenzivne panoge, na drugi strani pa so domače multinacionalke s prenosom proizvodnje na Kitajsko “izvozile” tudi domača delovna mesta. Po letu 2001 in do krize 2008 je v Evropi in ZDA zaradi tega izginilo po 3.5 milijona delovnih mest v industriji.

Nadaljujte z branjem→

Redkokdaj se teorija in realnost tako ujameta kot v primeru trgovinske vojne med državami. Ko ena država začne z uvedbo zaščitnih ukrepov, druga se odzove z enakimi povračilnimi ukrepi, nato prva še poveča obseg zaščitnih ukrepov, druga prav tako … in tako, dokler se trgovina drastično ne zmanjša. Poglejte šolski primer trgovinske vojne na primeru ZDA in Kitajske (vir: Finance):

Ameriški predsednik Donald Trump je v ponedeljek ukazal pomočnikom za področje trgovine, da sestavijo seznam kitajskih izdelkov v vrednosti 200 milijard dolarjev, ki bi jih ocarinili z dodatnimi desetimi odstotki, poroča Politico.

Trump je z novimi carinami zagrozil v luči kitajske napovedi, da se bodo odzvali na Trumpovo prvotno uvedbo carin na 50 milijard kitajskih izdelkov. “Najnovejša dejanja Kitajske jasno kažejo na odločnost, da ZDA zadržijo v slabšem položaju, kar se odraža v našem visokem trgovinskem primanjkljaju v višini 376 milijard dolarjev,” je dejal Trump.

Na kitajskem ministrstvu so v odzivu dejali, da se bodo odzvali s protiukrepi.

Nadaljujte z branjem→

Jože P. Damijan in Bine Kordež

Tale komentar sva z Binetom objavila pred tremi meseci kot nekakšen realističen pristop k spremembi slovenskega davčnega sistema, ki bi – za razliko od zmedene študije OECD – prinesel povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, znižanje stroškov dela za najbolj kvalificirane kadre, nastavek za tehnološki preboj in stabilizacijo gospodarske rasti prek programa infrastrukturnih vlaganj. Ob tem pa bi bil – za razliko od predloga OECD – še socialno vzdržen oziroma prek enotnega otroškega dodatka celo socialno progresiven. In bil bi, čeprav tega nisva za vsako ceno forsirala v simulacijah, tudi približno proračunsko nevtralen.

Ampak seveda, z Binetom sva najine simulacije naredila pro bono, za dušo, OECD pa za denar. In kot kaže tudi primer proslule študije OECD-ITF o (ne)potrebnosti drugega tira, vlada ceni samo drago plačane študije tujcev, čeprav so strokovno povsem zanič. Se nič ne pritožujem, le suho ugotavljam dejstva.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi smo dobili Študijo OECD o preoblikovanju obdavčitve dela v Sloveniji. Vemo, da je pri nas splošno sprejeto stališče, da je delo preveč davčno obremenjeno, kar naj bi zmanjševalo tako neto prejemke ljudi kot tudi konkurenčnost gospodarstva. V iskanju ustreznejših rešitev je Ministrstvo za finance angažiralo tudi strokovnjake OECD, ki bi pri tem iskanju pomagali s svojimi pogledi in rešitvami. Vsekakor se lahko strinjamo, da je nek neobremenjen pogled vedno dobrodošel, pri čemer je že ministrstvo poudarilo, da ne gre za predlog prihodnjih ukrepov, temveč njihove navedbe mišljene bolj kot temelj za nadaljnjo konstruktivno razpravo. Vseeno pa ministrstvo ob tem tudi izpostavlja, da študija predstavlja ustrezno izhodišče za prihodnje politike na področju obdavčitve dela ter da so predlagane usmeritve precej usklajene z razmišljanji našega ministrstva za finance. V tem smislu, pa je odprtih kar nekaj dilem o primernosti predlaganih usmeritev oz. ugotovitev strokovnjakov OECD.

Nadaljujte z branjem→

• Unions Did Great Things for the Working Class – Noah Smith
• Can the Euro Be Saved? – Joseph E. Stiglitz
• How Democratic Is the Euro? – Dani Rodrik
• The Transferunion fantasy – Thomas Piketty
• The Republicans’ Protectionist Pedigree – Jeffrey Frankel
• Sustained growth and the increase in work hours – Growth Economics
• Optimal Monetary Policy For the Masses – David Beckworth
• How UK deficit hysteria began – Simon Wren-Lewis
• Global debt and equilibrium interest rates – VoxEU

Pred časom sem v Rasističnem izvoru novodobnih ekonomskih teorij, na podlagi re-objavljene knjige zgodovinarke Nancy MacLean “Democracy in Chains (The Deep History of the Radical Right’s Stealth Plan for America)“, opisoval, da je sodobna (neoliberalna, novoklasična) ekonomska teorija globoko utemeljena na rasističnih temeljih. Prvič, da je bilo zavzemanje za zaščito lastninske pravice kot prima facie absolutno primarnega postulata ekonomske svobode od sredine 19. stoletja naprej dejansko utemeljeno na zaščiti lastninske pravice nad sužnji. In drugič, da je bila intelektualna podstat nobelovca Jamesa Buchanana, glavnega predstavnika teorije javne izbire (public choice theory), utemeljena na rasističnih premisah, in sicer na konfliktu med ekonomsko svobodo in politično svobodo. Buchanan je dajal prednost ekonomski svobodi (svobodi bogatih, da razpolagajo s svojo lastnino) pred politično svobodo, torej pred demokracijo širših množic, ki bi lahko omejile to ekonomsko svobodo bogatih z redistribucijo.

No, nova knjiga zgodovinarja Quinna Slobodiana “Globalists: The End of Empire and the Birth of Neoliberalism” kaže na povsem enake, fašistične idejne korenine evropskih začetnikov neoliberalnih pogledov oziroma libertarcev – von Misesa, Hayeka, Schumpetra, Roepkeja in drugih. Denimo, ko je leta 1907 Avstro-Ogrska izvedla prve volitve na podlagi univerzalne volilne pravice moških, so nekateri kasneje najbolj znani libertarci protestirali proti temu. Ludwig von Mises je bil zgrožen, ker so z volitvami “socialdemokrati dali pravico v roke ulice“. In zelo zadovoljen, ko je policija v neredih pobila nekaj deset sindikalnih protestnikov. Za Misesa in sodobnike je bila grozovita misel, da se vodenje države organizira od spodaj namesto od zgoraj.

Nadaljujte z branjem→