Evo, še malce marksistične teorije (za mlajše bralce) o “the end is near“.
Nekateri bodo sicer rekli, da se mi je dokončno utrgalo in odneslo na levo, toda fundamente je treba poznati. Na vse strani. Duhovna omejenost ne osvobaja (tako kot nepoznavanje prava, ekonomije, sociologije, psihologije ali česa drugega ne).
Najbrž ste spremljali tragično dogajanje v Charlottesvillu (neonacistični protest ob odstranjevanju kipa konfederacijskega generala Leeja) in po njem, ko je skozi predsednika Donalda Trumpa svoj glas povzdignila bela supremačistična elita ameriškega juga, ki se rekrutira (tudi) neposredno iz nekdaj močno razširjenega Ku Klux Klana (KKK). Trump je s svojo prvotno neobsodbo tragičnega dejanja (uboj zmerne protestnice prek avtomobilskega terorističnega napada s strani privrženca neonacistične skupine) in kasnejšim relativiziranjem “obeh strani” (češ da so na obeh straneh dobri ljudje) najbolj očitno v sodobni politični zgodovini ZDA pokazal na tisti latentni, prikriti obraz Amerike, ki stoji izza republikanske stranke. Bela, kapitalska elita, ki simpatizira s potlačenim supremačističnim gibanjem pripadnikov nižjega in srednjega spola, ki intimno še vedno živi v svetu sužnjelastniške segregacijske dobe in ki je prepričana, da je belsko prebivalstvo evolucijsko svetlobna leta pred črnskim. Kljub zatonu KKK v zadnjih desetletjih, je to prepričanje na ameriškem jugu ostalo še kako živo. In čakalo na trenutek, da izbruhne.
Ob dogajanju v Charlottesvillu pa je, vsaj zame kot ekonomista, še bolj zanimivo nekaj drugega. Kot razkriva pred dvema mesecema re-objavljena knjiga zgodovinarke Nancy MacLean “Democracy in Chains (The Deep History of the Radical Right’s Stealth Plan for America)“, je sodobna (neoliberalna, novoklasična) ekonomska teorija globoko utemeljena na rasističnih temeljih. Vsaj zame je bilo to povsem novo spoznanje.
It is amazing how history is revised when it is convenient. It is also amazing how the same events, that from my perspective are rather clear, can be diametrically interpreted by others, who want to run a different agenda. A good example of these phenomena can be found in a recent UK Guardian article (August 11, 2017) – Jacques Delors foresaw the perils of austerity. How we need his wisdom now. When I saw the headline I thought it must have been an article seeking to elicit some sort of deep irony. Jacques Delors – perils of austerity – wisdom – all in the same title. Ridiculous. Through the lens I view the work of Jacques Delors I can only see the abandonment of a progressive social vision, the unnecessary surrender to neoliberalism, and then, a bit later, as an inevitable consequence of these shifts – the disastrous and dysfunctional creation of the Eurozone with all its embedded and destructive austerity biases. The unfortunate fact is that the UK Guardian article was deadly serious. Oh dear!
Delors has been trying to reinvent his ‘image’ since the GFC exposed the failure of the original design of the Eurozone.
Drago Babič
Zaradi pozitivnih makroekonomskih gibanj lahko v naslednjih letih pričakujemo precejšnje povečanje domače akumulacije, ki bo omogočala povečanje vlaganj v razvoj. Če jo želimo pametno uporabiti, je treba dobro razmisliti o razvojni strategiji države, in predvsem o strategiji tehnološkega preboja.
Bine Kordež
Podatek o bruto domačem proizvodu (BDP) vsekakor ne odraža celovite informacije o doseženi stopnji razvoja in kvaliteti življenja po državah, vseeno pa je najbolj pogosto uporabljan kazalec za primerjavo med državami in izračun njihovega napredovanja. Pri tem se običajno uporabljajo nominalni ali realni zneski preračunani v enotno valuto (v svetu obvezno preko dolarja), kjer pa lahko zaradi valutnih sprememb pride do precejšnjih odstopanj. S tem ko se je v letu 2015 dolar za 15 % okrepil proti evru, se življenjski standard Evropejcev glede na Američane ni prav veliko spremenil. Da se izognemo temu vplivu ter tudi različnemu nivoju cen v posameznih državah, se za primerjavo med državami najpogosteje uporablja preračun BDP v PPP (purchasing power parity), torej BDP preračunan po enotni kupni moči. S to primerjavo se preračuni BDP običajno zaključijo, kar pa ne pomeni, da ne bi mogli pogledati še natančneje v razlike med državami in o tem nekaj v nadaljevanju.
… rušilni, nepovratni kolaps. (Seveda nereguliranega, finančno gnanega kapitalizma)
Amen !!!
Prejšnji teden je Adam Ozimek, ekonomist na Moody’s Analitics, napisal blog »Ali lahko ekonomija spremeni vaše mnenje?«, ki je v ekonomski blogosferi naletel na velik odziv. Ozimek pravi, da obstaja splošno prepričanje, da so ekonomisti in tisti, ki berejo ekonomske tekste, »zaklenjeni« v ideološko motivirana prepričanja. So bodisi liberalci bodisi konzervativci in pač poberejo katerokoli empirično dejstvo, da podkrepijo svoja siceršnja prepričanja. Ozimek se s tem ne strinja in pravi, da solidne ekonomske raziskave lahko spremenijo mnogo mnenj. Lahko res? *
View original post 1,634 more words
Roger Farmer že desetletja dela na modelih, ki naj bi bolje ponazarjali realni ekonomski svet. Za razliko od nobelovca Roberta Lucasa, ki je sforsiral mikrofundiran model z racionalnimi pričakovanji posameznikov, ki zaradi tega ne dopušča notranjih kriz in kjer se gospodarstvo po od zunaj povzročenem šoku vedno hitro vrne nazaj v splošno in edino možno) ravnotežje, pa Farmer (podobno kot Keynes) trdi, da je možno veliko ravnotežij v gospodarstvu, od katerih so nekatera bolj in druga manj slaba. Drugače rečeno, za razliko od Lucasa, kjer se gospodarstvo vedno povrne nazaj v splošno ravnotežje s polno zaposlenostjo, se lahko v Farmerjevih modelih gospodarstvo ustali ob različnih stopnjah brezposelnosti. Katero od možnih številnih ravnotežij se bo v določeni situaciji uveljavilo, pa je odvisno od psihologije – odvisno je od prevladujočih prepričanj v tistem trenutku. Če so posamezniki bolj negativno razpoloženi, se bo uveljavilo ravnotežje z visoko stopnjo brezposelnosti in to “slabo ravnotežje” lahko traja dolgo časa.
Tako kot v realnem svetu. Denimo v Sloveniji po letu 2008, kjer je zaradi persistentne negotovosti in negativnih sentimentov med potrošniki in menedžerji ter napačne makroekonomske politike vlade slabo ravnotežje trajalo kar 5 let in kjer je tudi 9 let kasneje brezposelnost še vedno za polovico višja kot pred začetkom krize.
