Nova razvojna strategija: (1) Načrt za tehnološki preboj

Drago Babič

Zaradi pozitivnih makroekonomskih gibanj lahko v naslednjih letih pričakujemo precejšnje povečanje domače akumulacije, ki bo omogočala povečanje vlaganj v razvoj. Če jo želimo pametno uporabiti, je treba dobro razmisliti o razvojni strategiji države, in predvsem o strategiji tehnološkega preboja.

V zgodovini Slovenije sta bili zasnovani in izpeljani le dve dobri razvojni strategiji, ki še danes pozitivno delujeta. Prva pred dobrimi 160 leti v rajnki Avstriji, ki je zgradila južno železniško progo od Dunaja do Trsta in ob njej industrijske obrate ter tako uvrstila Slovenijo med logistično in industrijsko razvita področja. Druga, tako imenovana Kavčičeva, stara 65 let, je oblikovala za takratne čase sodobno, v izvoz naravnano industrijo, ki je še danes nosilec naše izvozne ekspanzije in s tem razvoja. Delno lahko med uspešne razvojne strategije uvrstimo osamosvojitev leta 1990, ko smo z lastnimi silami relativno gladko izvedli prehod iz propadajočega socialističnega gospodarskega sistema v kapitalizem, vendar so to Drnovškovo »zgodbo o uspehu« hitro pokvarili razni domači in tuji plenilci (z Vatikanom na čelu), ki so osamosvojitev izkoristili predvsem za prisvajanje družbene oziroma državne lastnine, zmage na volitvah pa so razumeli kot pravico do okoriščanja na račun države. Tem ciljem so bile prirejene vsakokratne strategije zmagovalcev na volitvah.

Tozadevno izstopa neoliberalna Strategija razvoja Slovenije iz leta 2005, ki je v konkretni izvedbi pod taktirko Janševe vlade v obdobju 2004 do 2008 povzročila skupaj z uvoženo finančno krizo leta 2008 Sloveniji deset-milijardno škodo, ki nas bremeni še danes. In podobna narodno gospodarsko škodljiva politika vsakokratnih volilnih zmagovalcev še vedno traja, samo poglejmo aktualni zakon o drugem tiru, bančno sanacijo ali razprodaje državnega premoženja preko SDH. Tako delovanje političnih strank terja samo po sebi spremembe v političnem sistemu, vendar o tem več kdaj drugič.

V zadnjem času sta aktualni dve strategiji. Prva je bila pripravljena pod okriljem vlade, imenovana Vizija 2050, ki pa je le spisek lepih želja, saj ne vsebuje nobenega konkretnega, predvsem ekonomskega napotka, kako bi tako vizijo dosegli. Druga je Strategija dolgožive družbe, ki jo je pripravil UMAR. Ta na podlagi demografskih gibanj predvideva, da bomo postali v bližnji prihodnosti precej starejša družba, vendar ne pove kaj dosti o tem, kako bo taka družba ekonomsko vzdržna, razen da nam napove, da bomo delali dlje.

Skratka, nastopil je čas za novo razvojno strategijo, ki nam bo omogočila gospodarske temelje za ekonomsko vzdržen prehod v prej omenjeno družbo blagostanja ob povprečno višji starosti prebivalstva. Omejen prostor ne omogoča, da bi podal strategijo v celoti, za to bo še čas, naj na kratko orišem njen ključni del, to je tehnološki preboj.

Strategija je osnovana na podobnih temeljih kot prejšnje uspešne, to je na pridnosti in strokovnosti Slovencev, tokrat s poudarkom na znanju in odličnosti, oziroma na novih tehnologijah in specialističnih znanjih. Slovenci smo sposobni izrednih dosežkov, športni posebej izstopajo. Tudi pri znanju so se v zadnjem času nekateri Slovenci uveljavili v svetu, in izgleda, da se bodo še bolj, saj se naši strokovnjaki zaradi neugodnih pogojev za delo doma pospešeno izseljujejo. V zadnjih šestih letih je odšlo v tujino 14.000 strokovnjakov z višjo in visoko izobrazbo! Zakaj jih ne bi raje uporabili doma in z njihovo pomočjo izvedli preboj? Sedaj je končno denarja dovolj na razpolago.

Strategijo tehnološkega preboja bi uresničevali v treh sklopih:

V prvem sklopu, ki zajema predvsem klasične državne investicije v infrastrukturo, bi povečali vlaganja (glede na proračun za leto 2017) za 0,8 % na 3 % BDP, kar bi omogočilo več investicij v take sektorje kot je racionalna raba energije z energetsko prenovo stavb, več investicij v obnovljive vire energije, kot so vetrnice in fotovoltaične elektrarne, pa tudi hidroelektrarne na Muri in srednji Savi. S povečanjem sredstev za vlaganja v prometno infrastrukturo bi dodobra izkoristili naše geografske prednosti v logistiki, tako bi zgradili drugi tir do Kopra brez Madžarov, hitreje posodobili železniško infrastrukturo, tretja razvojna os bi se zgradila hitreje, luka Koper bi polno razvila svoj potencial. Povečale bi se tudi subvencije preko Eko sklada, pospešila bi se digitalizacija vse družbe.

Nadalje bi lahko izdatneje vzpodbujali s subvencijami investicije privatnega sektorja, tudi domačega, v nova delovna mesta. Vendar bi morali uvesti določeno diskrecijo, tako da bi nova visoko tehnološka ali z višjo dodano vrednostjo delovna mesta dobila višje subvencije kot nizkotehnološka ali z nižjo dodano vrednostjo, kot so v gradbeništvu ali v lakirnici. Te naloge lahko opravljajo obstoječe strukture, samo več denarja jim je treba nameniti v proračunu.

Pomembna novost bi bila, da bi izbor javno financiranih investicij potekal pod nadzorom parlamenta in strokovne, nestrankarske javnosti. Tako bi moral biti podroben seznam investicij s predračuni javen in obvezna priloga vsakoletnega proračuna, pred porabo proračunskih sredstev pa bi moral konkretni investitor izdelati investicijski program. Praksa, kot jo imamo sedaj pri drugem tiru, ko še danes ni znan investicijski program, projekt pa teče, bi morala postati eksemplaričen primer slabe prakse in kako se ne sme načrtovati, organizirati in izvajati javnih investicij.

Drugi sklop predstavlja bistveno novost, to je oblikovanje novega podpornega okolja za visoko tehnološke investicije. Dosedanje rešitve na tem področju ne dajejo zadovoljivih rezultatov, saj večina novih slovenskih tehnoloških podjetij sama pridobiva zagonska sredstva v tujini in se v glavnem tja tudi preseli, in kamor se prelije tudi dobiček, tako da država Slovenija od njih nima veliko koristi. Ali se spominjate Outfita z mačkom Tomom zakoncev Login, ki je bil prodan za skoraj milijardo dolarjev? Od tega država Slovenija ni imela nič.

V bistvu gre za ustvarjanje državnega sklada, ki bi postopoma dosegel vrednost 1 % BDP in ki bi omogočal novim podjetjem pridobivati zagonska sredstva z vlaganjem v kapitalske deleže. Deloval bi tako, da bi po določenem obdobju 5 do 10 let izstopil iz naložb, torej odprodal svoje deleže v novih podjetjih, pri čemer bi imeli predkupno pravico zaposleni, in jih ponovno investiral v nove projekte. Ob skladu bi bil na razpolago še celoten podjetniški servis za pomoč nosilcem inovacij oziroma podjetnikom pri ustanavljanju in vodenju podjetij. Sistem bi bil odprt tudi za tuje inovacije, glavno da ostajajo realizacija projektov in ustrezni kapitalski deleži v domačih rokah. Cilj bi bil, da dobimo vsako leto kakega novega Akrapoviča, Boscarola ali Loginove.

Ta sistem bi deloval v treh fazah. V prvi, predhodni, bi predstavniki raziskovalne sfere, najbolje Slovenske akademije znanosti in umetnosti po kriteriju tehnične odličnosti izbrali vsako leto omejeno število najboljših domačih prebojnih inovacij in jih priporočili skladu. Projekte, tudi iz tujine, bi sklad zbiral z razpisi. V drugi fazi bi ekipa sklada zbrane projekte ocenila z vidika poslovnega potenciala in opravila dodatni izbor, izbrani bi bili najboljši ne glede na predlagatelja. V tretji fazi bi dokončno izbrane projekte s pomočjo sredstev tega sklada in storitev ustreznih podpornih služb pretvorili v delujoča visoko tehnološka podjetja, ki bi na svetovnem trgu pokazala svoj pravi potencial.

Tretji sklop bi predstavljala raziskovalna dejavnost, ki bi ji namenili več sredstev, od sedanjih 0,4 % bi jih postopoma povečevali do 1 % BDP, tako da se bo tudi število raziskovalcev podvojilo in obstoječi ne bodo več bežali v tujino. Se pa bodo morali tudi raziskovalci ustrezno organizirati, tako da bodo sposobni vsako leto generirati dovolj prebojnih inovacij v obliki patentov in drugih ustreznih rešitev, ki bodo primerne za gospodarsko izrabo.

Po tem predlogu bi postopoma v nekaj letih podvojili vlaganja države v razvoj s sedanjih 2,6 % na 5 % BDP. Vendar to ne bi pomenilo dodatnega obremenjevanja davkoplačevalcev. Zaradi izboljšanja makroekonomske situacije bi se namreč zmanjšali določeni izdatki proračuna, kot so stroški za obresti na državni dolg in nekateri socialni transferji. Praktično bi lahko to novo razvojno strategijo izvajali brez dodatnih obremenitev davkoplačevalcev, samo s prerazporejanjem postavk proračuna znotraj že prej določenih javnofinančnih okvirov.

Na tak način bomo postopoma spreminjali strukturo našega gospodarstva iz nizko do srednje tehnološko razvitega v visoko tehnološko razvito in visoko produktivno gospodarstvo, ki nas bo popeljalo med najrazvitejša področja v Evropi in omogočilo realizacijo Vizije 2050.

%d bloggers like this: